(P)ostati črn Zoom kvadratek

Foto: Unsplash

Kolumna

Študentki sva! Že tako visoka pričakovanja, ki so nam jih predstavili starejši študenti, in vsi pravljično popolni opisi študentskega življenja, ki smo jih vsa ta leta lahko spremljali v filmih, so najina pričakovanja le še povečali. Po zelo napornem zaključku gimnazije, kjer do konca nismo vedeli, kako se bo naša »koronamatura« sploh izvedla, sva s še toliko večjim veseljem vstopili skozi vrata fakultete in polni pričakovanj razmišljali, da se sedaj zares začenja popolnoma novo obdobje najinega življenja.

Dana Golubič Grižančič, Laura Gomboc

Prvo študijsko leto zagotovo ni bilo podobno prejšnjim – obvezne zaščitne maske, razkuževanje rok na vsakem koraku, vzdrževanje varnostne razdalje, sedenje le na mestih, ki so bila označena z nalepko … Ljudi sva si skušali zapomniti po očeh, saj jih sicer ne bi prepoznali. Navdušenje nad dejstvom, da sva študentki, je splahnelo že po prvem predavanju, kjer so nas na uvodni uri takoj zasuli s tono obvezne literature, dejstvi, kako bo potekal izpit, in koliko študentov običajno sploh opravi predmet. Vse skupaj ni zvenelo prav nič obetavno. Vseeno sva se tolažili z mislijo, da smo v tem vsi skupaj – kot je nenavadna situacija nova za nas, bruce, tako je tudi za vse ostale – in da bodo profesorji že uredili tako, da bo najboljše za vse.

Prišli sva v Ljubljano. V okolje, kjer nisva poznali nikogar in nihče ni poznal naju. Imeli sva srečo, da se najina priimka začneta z isto črko in sva pristali v isti skupini v času hibridne oblike študija – takrat sva se tudi spoprijateljili. Spoznali sva le nekaj novih sošolcev, ki so skupaj z nama izgubljeno iskali predavalnice. Čutiti je bilo veselje in navdušenje, da se po poletju – ki je bilo zaradi vseh ukrepov zelo omejeno – začenja obdobje izzivov in pridobivanja izkušenj, iz katerih bi se naučili odrasti v poštene in odgovorne ljudi. V veliki dvorani sva se trudili dobiti dve mizi, ki bi stali skupaj in sramežljivo pogledovali ostale študente – vsi so bili urejeni, s prenosnimi računalniki v rokah, kar je dajalo občutek ambicioznih in organiziranih ljudi s točno vizijo, kaj želijo v življenju doseči. 

Postali smo ujetniki domačih sob, po sedem ur dnevno priklenjeni na računalnik. Kar naenkrat se je naš zasebni kotiček doma preimenoval v delovno sobo in predavalnico hkrati.

Predavanja so potekala z maskami in ustrezno razdaljo. Bilo je nerodno, saj so profesorji hkrati predavali nam – peščici prisotnih v živo – in ostalim študentom na Zoomu. Pojavljale so se težave, saj je bil zvok zaradi govorjenja skozi masko slabši, njegov prenos pa so omejevale tudi predavalnice, v katerih je odmevalo. 

Po predavanjih sva se sproščeno družili z novimi sošolci. Nihče ni dajal vtisa, da ga je morebitne okužbe z virusom strah. Spoznavali smo se s pomočjo našega tutorja, ki nas je večkrat povprašal o vtisih in po predavanjih povabil na kavo. Okoli nas so bili starejši študenti in profesorji, ki so dajali občutek, da so na fakulteti doma. Kot da je posedanje v lokalu s skodelico kave v rokah nekaj najbolj vsakdanjega in hkrati intelektualnega. Vsi so se pozdravljali in klepetali, sami pa sva v valu te družboslovne energije komaj brzdali hormone sreče. Vse skupaj je bilo toliko lepše, ker smo bili dolgo časa prikrajšani druženja z vrstniki, zdaj pa je vsaj za trenutek izgledalo, kot da se vse vrača nazaj v normalo.

Po prvem tednu pouka v živo smo se preselili na daljavo in svoje mesto na fakulteti prepustili naslednji skupini. Ne le, da nismo imeli možnosti spoznati vseh svojih sošolcev, tudi znotraj svoje skupine smo se šele začenjali spoznavati. Vsa pričakovanja, kako bomo kot študenti živeli v Ljubljani in postali samostojni, so se kar čez noč spremenila v drugačno realnost. Postali smo ujetniki domačih sob, po sedem ur dnevno priklenjeni na računalnik. Kar naenkrat se je naš zasebni kotiček doma preimenoval v delovno sobo in predavalnico hkrati.

Čas, ko prestaviš miško do mikrofona, nanj klikneš, se ozvočiš in podaš svoj komentar, je kar naenkrat trajal celo večnost. Potem pa moraš imeti še srečo, da ne začneš govoriti hkrati z nekom drugim in da te ljudje sploh slišijo – morda je to vodilo k ugotovitvi, da je lažje mikrofona sploh ne prižgati. Ostati črn kvadratek.

Prepričani sva, da so se tako razblinile sanje marsikaterega študenta. Tudi upanje, da se naslednji mesec zopet vrnemo, se je kmalu končalo, saj so se fakultete po celotni Sloveniji zaprle. Pohvaliva se lahko z dejstvom, da sva na fakulteti preživeli celih pet dni, medtem ko nekateri najini sošolci sploh niso imeli možnosti prestopiti njenega praga. Vsa čarobnost o divjih in izpolnjujočih študentskih letih, opisana v filmih, je tako izginila. Ob poslušanju predavanj na Zoomu in pritoževanju profesorjev, zakaj nihče ne prižge kamere, se je postavljalo vprašanje, ali bodo tako izgledala vsa najina študentska leta, opevana kot najlepša leta življenja.

Foto: Luka Černe

Žal nam ni preostalo drugega, kot da se na nov način študija navadimo. Ne le, da je bilo za nas vse skupaj »novo« – nov začetek, novi predmeti, nov način poučevanja in ocenjevanja; ob vsem skupaj smo se soočali še s poukom na daljavo in spoznavanjem sošolcev prek črnih kvadratkov na Zoomu. Kmalu je padla začetna zagnanost, zmanjkalo je motivacije. Predavanja so potekala hitro, hkrati pa so bila dolga, veliko daljša od 45 minut dolge šolske ure v srednji šoli. Problemi študija na daljavo so se nadaljevali. Sodelovanje v živo definitivno ni enako sodelovanju na daljavo. Čas, ko prestaviš miško do mikrofona, nanj klikneš, se ozvočiš in podaš svoj komentar, je kar naenkrat trajal celo večnost. Potem pa moraš imeti še srečo, da ne začneš govoriti hkrati z nekom drugim in da te ljudje sploh slišijo – morda je to vodilo k ugotovitvi, da je lažje mikrofona sploh ne prižgati. Ostati črn kvadratek.

Čeprav so nas na začetku vsi strašili z veliko količino literature in najtežjimi izpiti na svetu, so vseeno obstajale stvari, ki sva se jih glede študija in obštudijskih dejavnosti zelo veselili. Obljubljali so nam oglede časopisnih in televizijskih hiš, božična obdarovanja in spoznavanja pri društvu novinarjev FEJS, a se je sčasoma vsak dogodek le prestavljal na nov datum. Kot novi članici društva tako še nisva imeli sreče doživeti sestanka v živo. Tudi vsa druženja smo imeli izključno preko Zooma. Ni enako biti včlanjen v društvo s skupino ljudi, ki jih sploh ne poznaš, in na vsakem sestanku le odkrivaš kak nov obraz ter se sprašuješ, kdo je kdo.

Če te je nekoč kdo vprašal, kako ti je šlo, in si na vprašanje odgovoril glede na občutke, ki si jih imel na izpitu, so doma po novem vsi spraševali: »Je internet delal?«

Poleg dejstva, da lahko neprestano sedenje za računalnikom doma postane nevarno za misli, ki hitro zaidejo v drugo smer, tako da predavatelja sploh ne slišiš več, so se pojavili tudi problemi z internetno povezavo, za katero nikoli nisi vedel, kdaj bo delovala brezhibno in kdaj se bo odločila ustaviti. Dočakali smo tudi prve izpite – na daljavo, seveda – in se soočili z novo vrsto stresa.  Poleg strahu pomanjkanja znanja in dvomov, ali boš izpit opravil, so se pojavile še skrbi, ali bo internetna povezava zdržala do konca izpita, ali bo ravno v času pisanja pri sosedih zaživela ura igranja in hrupa in ali bo sredi izpita na vrata potrkala mama. Pa še vse priprave, ki so jih zahtevali nekateri profesorji – od podpisovanja izjav in soglasij, do obvezno spetih las, da se vidijo ušesa, in osredotočenega pogleda le v kamero brez uhajanja oči okrog sebe. Če te je nekoč kdo vprašal, kako ti je šlo, in si na vprašanje odgovoril glede na občutke, ki si jih imel na izpitu, so doma po novem vsi spraševali: »Je internet delal?« Otežen je bil tudi dostop do študijske literature, vmes so bile knjižnice popolnoma zaprte, doma je pogosto zmanjkalo barve za kopiranje, da ne omenjava novega osvojenega naziva »največji potrošnik papirja«.

Čeprav smo se domačega okolja večinoma vsi že pošteno naveličali, je študij na daljavo vseeno prinesel tudi nekaj pozitivnih stvari. Navadili smo se na dolgo jutranje poležavanje v postelji in vstajanje ob poznejših urah. Ni se bilo treba voziti do Ljubljane – čas potovanja do fakultete se je tako skrajšal iz ene ure na nekaj sekund. Kljub temu bi se vsem tem ugodnostim z veseljem odrekli v zameno, da bi tudi sami izkusili študentsko življenje, kot se spodobi. Zagotovo tudi to ne bi bilo popolno, vendar bi bilo vsaj resnično. Hvaležni sva za ljudi, ki sva jih v enem tednu uspeli spoznati in z njimi navezati stike, čeprav jih danes vzdržujemo zgolj s pomočjo socialnih omrežij.

Vsem tem ugodnostim bi se z veseljem odrekli v zameno, da bi tudi sami izkusili študentsko življenje, kot se spodobi. Zagotovo tudi to ne bi bilo popolno, vendar bi bilo vsaj resnično.

Biti »zoom bruc« je zagotovo izkušnja, a je nimava želje predolgo izkušati. Želiva si spoznati, kako poteka študiranje na fakulteti v živo. Vsekakor pa bo zanimivo, ko nas bo naslednje leto kakšen bruc vprašal, kje je določena predavalnica, a bomo lahko le skomignili z rameni in dodali, da smo tudi sami še vedno izgubljeni kot bruci.

V tem študijskem letu smo veliko izgubili, celo študijsko leto smo izkusili od doma. Od bodočih novinarjev se pričakuje obvladovanje govornih veščin, sposobnost natančnega opazovanja in postavljanja vprašanj, česar se doma v svojih sobah nismo mogli naučiti. Nismo imeli svojih prvih študentskih zabav, nismo spoznali novih ljudi, nasploh nismo veliko doživeli. Počutiva se kot upokojenki. Višek dneva je zvečer čakanje na Milijonarja ali Sanjskega moškega. Vrtiva se po stanovanju, kregava se s starši, ker postajava vedno bolj tesnobni, saj ne veva, koliko časa bo vse skupaj še trajalo. Nočeva niti pomisliti, koliko stvari zamujava, česa vsega sva prikrajšani. Najini starši so se pri teh letih poročali, mogoče že imeli otroke. Kaj pa bo z nami, se bo vse zamaknilo za nekaj let? Bo naša generacija pri tridesetih v diskotekah z ostalimi osemnajstletniki? S čim smo si to zaslužili? Kako naj naša generacija spoznava ljudi? Žal izgubljenega časa več ne moremo zavrteti nazaj. Lahko zgolj upava, da bo vsaj naslednje študijsko leto potekalo v živo in bomo imeli tudi letošnji »zoom bruci« možnost resnično izkusiti to vznemirljivo in tako pravljično opevano študentsko življenje.

Be the first to comment on "(P)ostati črn Zoom kvadratek"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*