Še nikoli nižje

Foto: Luka Černe

Politična kultura

Dialog, spoštljivo politično komuniciranje, sprejemanje nasprotnih stališč, pozorno spremljanje argumentov. Vse to so – ali pa naj bi bili – temelji demokratičnega odločanja v državi, ki se v ustavi opredeljuje kot demokratična republika. Vendar je slovenska realnost povsem drugačna. Če je javnost najprej še nejeverno strmela v žaljive zapise na družbenih omrežjih posameznih politikov, v zadnjih mesecih to spremlja tudi v živo v parlamentu. Številne interpelacije ministrov ter razprave na sejah državnega zbora in posameznih odborov so pokazale, da je prav vsak dogodek postal priložnost za diskreditacijo nasprotne politične strani, medsebojno obračunavanje na osebni, žaljivi ravni ter očitanje nesposobnosti vsakemu z drugačnim stališčem.

Sabina Brezner, Lara Draškovič

Javno politično izražanje in komuniciranje se je, še posebej v zadnjih dveh letih, zradikaliziralo. Da smo v obdobju, ko je nivo politične kulture in komuniciranja na najnižji ravni vse od osamosvojitve Slovenije pred 30 leti, ocenjuje tudi politolog in profesor na Fakulteti za družbene vede Miro Haček.

Politično tekmovanje je, po besedah raziskovalca odnosov z javnostmi, profesorja na Fakulteti za družbene vede in vodje Centra za marketing in odnose z javnostmi, Dejana Verčiča, s seboj že od nekdaj nosilo medsebojno obračunavanje politikov. Kar je novo, je njihovo obračunavanje z državljani in novinarji.

Politična kultura slabi s politično polarizacijo

Kot poudarja profesor sodobne slovenske zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti Božo Repe, je v zadnjih letih k drastičnemu upadu nivoja spoštljive politične kulture prispeval vzpon populističnih, rasističnih in fašističnih političnih ideologij na globalni ravni.

»Smo v obdobju, ko je nivo političnega kulture in komuniciranja na najnižji ravni vse od osamosvojitve Slovenije.«

Medtem Haček opozarja, da populizem sicer res krepi nizek nivo politične kulture, a je v zadnjih letih postal priročen izgovor za vse, kar je v politiki narobe. Eden izmed vzrokov za radikalizacijo in erozijo politične kulture ter spoštljivega javnega dialoga v Sloveniji je po njegovi oceni visoka stopnja politične polarizacije. Politični ekstremizem namreč narašča tako na desni kot tudi na levi, vpliva pa tudi na politične stranke, ki so se v preteklosti opredeljevale kot sredinske.

Med vzroke v nadaljevanju uvršča še pomanjkanje politične socializacije posameznikov, ki se odločijo za vstop na slovenski politični parket. »V politiko kar vpadajo tako imenovani novi obrazi, ki nimajo pojma o slovenskem političnem sistemu, ne poznajo delovanja slovenskega parlamentarizma, sanja se jim ne o odnosih med zakonodajno in izvršno vejo oblasti in potem se kar naenkrat pojavijo v parlamentu.« Za korektno politično delovanje bi bilo po Hačkovem mnenju nujno, da bi v slovenski politični prostor vstopali ljudje, ki bi si predhodne izkušnje nabirali v mladinskih političnih organizacijah in z delovanjem na lokalni ravni ter tako postopno spoznali politični svet, ustavo in slovensko politično ureditev. »Potem vse skupaj ne bi izpadlo kot zbor branjevk v državnem zboru, kjer se obkladajo z vsem, kar se tisti trenutek zdi primerno,« še opozarja Haček.

Prepričljiv odraz problematike je bilo osebno obračunavanje med političnimi nasprotniki januarja 2021 na odmevni seji Državnega zbora, ko je premier Janez Janša sarkastične žaljivke usmerjal v opozicijskega poslanca Levice Miha Kordiša. Replike Janše, kot je »Bom preveril, ali imam v svoji kliniki v Avstraliji še kaj prostora na oddelku,« ne dokazujejo le prestop kritične ravni politične kulture, temveč tudi nezmožnost komuniciranja tistih, katerih delo naj bi temeljilo na sporazumevanju. 

Ponazoritev umikanja pogovoru je tudi marčevsko dogajanje na razpravi Evropskega parlamenta o razmerah v Sloveniji, ko je Janša neuspešno želel predvajati video o položaju medijev v Sloveniji. Ko mu vodja skupine Evropskega parlamenta za spremljanje spoštovanja demokracije Sophie in ‘t Veld tega ni odobrila, je razpravo zapustil.

Če bi v slovenski politični prostor vstopali ljudje s predhodnimi izkušnjami, »potem vse skupaj ne bi izpadlo kot zbor branjevk v državnem zboru, kjer se obkladajo z vsem, kar se tisti trenutek zdi primerno«.

V zgodovini slovenske države si politiki sicer nikoli niso bili povsem enotni, a so kljub temu znali ohraniti določeno stopnjo politične kulture in diskurz na visoki ravni. Kljub temu da so v večini primerov ugotovili, da se ne strinjajo, so se vsaj znali pogovarjati, še poudarja Haček.

Prav na to opozarja tudi Repe, ki pojasnjuje, da je bila raven politične kulture ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991 bistveno višja, potem pa je čez leta postopoma upadala. Nikakor pa ne moremo slepo trditi, da je spoštljiva politična kultura takrat cvetela. »Če pogledate medvojne časopise, polemike in osebni napadi v njih niso nič manj strupeni. So pa imeli bistveno manjši domet. V jugoslovanski skupščini je prihajalo celo do streljanja in ubojev, vojna je razsežnost propagande pripeljala do perfekcije, tako na evropski ravni, kot tudi v slovenskih razmerah,« pojasnjuje. 

Vpliv vzpona družbenih omrežij

Medtem Verčič kot glavni vzrok erozije kulturnega in spoštljivega političnega diskurza izpostavlja vzpon interneta in družbenih omrežij, ki so vzpostavila nove prostore druženja. »Tradicionalni medijski svet so bistveno določali vratarji; uredniki in novinarji, ki so odločali o tem, o čem je vredno poročati in kdo je vreden javne pozornosti ter na kakšen način. Na družbena omrežja pa lahko pride kdorkoli in objavlja skoraj karkoli, kar mu pade na pamet.«

Foto: Luka Černe

V virtualnih družbenih omrežjih  pravil vedenja ni več in vse bolj velja, da nič ni resnično in da je vse dovoljeno, še opozarja Verčič. To dokazujejo številni zapisi poslancev na Twitterju, katerih namen je zgolj diskreditacija drugače mislečih. Prav tako pa niso vzpodbudni številni lažni profili, ki širijo ideje izključno ene politične stranke.

Ob pregledu družbenih omrežij se hitro zazdi, da smo kot družba takšne zapise že sprejeli kot povsem običajen del našega vsakdana. Neprimerne besede lahko izražajo tudi željo po neprimernem ravnanju, predvsem pa dajejo legitimiteto za takšno ravnanje državljanom. Če na družbenih omrežjih brez sramu in brez najmanjšega pomisleka medsebojno besedno obračunavajo tisti, ki so jih izvolili državljani, tisti, ki imajo moč in odgovornost, da te državljane predstavljajo, potem s takšnim načinom komuniciranja dajejo pobudo tudi vsem ostalim.

Tako se v javnosti ustvarja vtis, da imamo pri fizičnem nasilju bistveno nižjo toleranco, pri verbalnem pa se včasih zazdi, da je dopuščeno vse. Nizek nivo političnega diskurza se je tako prenesel na vso javno sfero, v kateri politiki s svojimi dejanji dajejo vedeti, da postaja dopustno prav vse in da za takšne oblike verbalnega napadanja ne bo nobenih sankcij, pojasnjuje Verčič.

»Politiki s svojimi dejanji dajejo vedeti, da postaja dopustno prav vse in da za verbalno napadanje ne bo nobenih sankcij.«

»Moramo si priznati, da svetova nista dva, ampak je eden sam in da digitalni svet ni nekaj drugega od analognega. Pravila olikanega vedenja, ki veljajo v fizičnem, bodo morala začeti veljati tudi v virtualnem svetu in posamezniki imamo v obeh prostorih pravico do iste ravni zaščite časti in dobrega imena,« opozarja Verčič.

In kdaj se bodo ustavili odgovorni in tisti, ki so na oblasti, če tega ne bo storila družba kot celota? Kot pojasnjuje Haček, na dekleratorni ravni takšno vedenje obsojajo vsi. Oblike verbalnega in fizičnega nasilja sicer doživijo moralno obsodbo, vendar v sodobnem svetu ostaja vprašanje, ali je ta obsodba pristna in iskrena. »Bojim se, da se bo moralo zgoditi še kaj veliko hujšega, da se bomo počasi streznili in spoznali, da smo zašli predaleč s tem načinom političnega diskurza.«

Zaradi nespoštljivega političnega diskurza upada zaupanje v politiko

Posledice nizke ravni političnega diskurza se že kažejo v nizki stopnji zaupanja in podpore. »Zaupanje slovenske javnosti v delo politikov je že od nekdaj na relativno nizki stopnji,« razloži Haček. Opazi se tudi nezaupanje državljanov političnim procesom in načinom, kako se v državi sprejemajo odločitve. Vse več ljudi zato ne vidi več smisla, da bi šli na volitve ter oddali svoj glas.

»Pravila olikanega vedenja, ki veljajo v fizičnem, bodo morala začeti veljati tudi v virtualnem svetu in posamezniki imamo v obeh prostorih pravico do iste ravni zaščite časti in dobrega imena.«

Pri vprašanju, ali bi morala za politike veljati strožja pravila svobodnega izražanja, Verčič odgovarja, da mora biti prav politični govor najbolj svoboden in zaščiten, zatorej se politikom ne sme nalagati strožjih pravil. »Kar pa ne pomeni, da družbe lahko preživijo brez morale in etike,« dodaja. Haček po drugi strani meni, da bi morale biti ugodnosti, ki jih imajo politiki – denimo pravica do nekaznovanega žaljenja pri opravljanju funkcije – uravnovešene s sankcijami, ki bi sledile nespoštovanju te meje. 

Slovenska politična kultura v luči Evropske unije

Da je v Sloveniji zaznati strah vzbujajoč upad nivoja politične kulture opažajo tudi izven naših meja. O tem poročajo tuji mediji, med drugimi je o tem pisal britanski časopis Financial Times, ki je maja lani objavil obširen članek o tem, kako Slovenija s premierjem Janezom Janšo na čelu »sledi Madžarski po poti avtoritarnega režima.« Kot glavna argumenta za to navaja Janševo zavračanje mehanizma vladavine prava ter vojno z mediji. 

Na to so ob vladni depeši, poslani Svetu Evrope, postali pozorni tudi v Evropski uniji. Vse to vpliva na ugled, ki si ga Slovenija ustvarja na mednarodnem političnem parketu. Kot pojasnjuje Verčič, se »zaradi izjav vladnih predstavnikov v svetu ustvarja vtis, da sami sebe najraje vidimo v družbi Madžarske in Poljske. In čeprav se ne, deluje Thomasov teorem: če ljudje verjamejo, da je nekaj res, potem je to resnično po svojih posledicah. Gledajo nas postrani in nam ne zaupajo.« 

»Bojim se, da se bo moralo zgoditi še kaj veliko hujšega, da se bomo počasi streznili in spoznali, da smo zašli predaleč s tem načinom političnega diskurza.«

Medsebojno obračunavanje slovenskih politikov na družbenih omrežij tako ne pušča pozitivnega vtisa v svetu. Po besedah Hačka to ni vplivalo pozitivno na vlogo predsedovanja Svetu Evropske unije, ki jo je imela Slovenija od julija, a kljub temu posledice spet ne bodo tako zelo negativne, kot si morda zamišljamo v Sloveniji. »Kratkoročen efekt bo sicer negativen, saj tudi tuji mediji poročajo o neprimernem političnem komuniciranju predsednika vlade, dolgoročnih posledic pa kljub temu ni za pričakovati.«

Volivci imajo v rokah orodje za obstoj spoštljive politične kulture 

Da bi rešili propad politične kulture in popeljali politični diskurz v nasprotno smer, je treba najprej skrbno negovati lepe besede in odgovorno spoštovati pravila spodobnega vedenja, je prepričan Haček. Takšnega mnenja je tudi Verčič, ki pravi, da brez tega ni odprte družbe.

Haček medtem navaja, da kratkoročnih rešitev ni. »Najboljša rešitev bi bila, če bi Twitter določene politike odsekal.« A kot opozarja, takšna rešitev ni realna, z vidika svobode govora je celo sporna. Poleg tega niti uvedba institucij in organov v slovenskem pravnem redu, ki bi nadzorovali politično komuniciranje, ne bi učinkovala, saj še vedno obstajajo ponudniki, ki so izven slovenskega pravnega reda, pojasnjuje.

»Zaradi izjav vladnih predstavnikov v svetu se ustvarja vtis, da sami sebe najraje vidimo v družbi Madžarske in Poljske. In čeprav se ne, deluje Thomasov teorem: če ljudje verjamejo, da je nekaj res, potem je to resnično po svojih posledicah.«

»Na kratki rok bi rešitev bila, da volivci s svojimi ravnanji prisilijo politične vodje k malo drugačnemu načinu pristopa in diskurza ter da bi začeli zavračati populiste, ki se poslužujejo teh pristopov,« kot drugo rešitev izpostavi Haček. Kljub temu pa meni, da sprememb v političnem diskurzu ne bo, saj bo najverjetneje populizem pridobil še več moči, povečala pa se bo tudi politična polarizacija in s tem pomanjkanje politične kulture.

Haček vendarle upa, da bodo volivci v kratkem poslali jasno sporočilo politikom glede tega, kaj je še dopustno in kaj gre čez vse meje.

Be the first to comment on "Še nikoli nižje"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*