Pričevalci preloma

Foto: Anže Simončič

Uvodnik

Tjaša Lorbek

Tokratna številka ni prelomna le, ker je jubilejna (čeprav je tudi to del razloga; vse najboljše, Klin!). Prelomna je tudi, ker kljub temu, da bi lahko številko posvetili katerikoli tematiki, nismo mogli ignorirati banalnosti (skrajnosti? včasih tudi groze?) našega vsakdana v primežu mnogih kriz, večjih in manjših, a z eno skupno lastnostjo: eni je sledila druga, še preden smo prvo lahko razrešili. 

Na nas se je vsula povodenj nepričakovanih dogodkov in primorani smo se bili med njimi naučiti plavati, ne da bi pri tem izgubili voljo ne le do majhnih vsakodnevnih aktivnosti, ki so se tako drastično spremenile, temveč tudi do našega novinarskega poslanstva. Če ekstremne situacije pokažejo človekov pravi obraz, nam je obraz slovenske družbe v zadnjih dveh letih postal neznan; nismo si mislili, da nas je mogoče spraviti do tako skrajnega roba. 

Ne gre le za epidemijo, polnjenje bolnišnic in nezadovoljstvo ljudi, ampak tudi za dogodke, ki so temu sledili, gre za prepire v parlamentu in na Twitterju, za osolzivčeno Ljubljano v sredo popoldan, za ministre brez načel in za ljudi, ki še na respiratorjih verjamejo, da so žrtev politične zarote. Bi si pred dvema letoma lahko predstavljali, da lahko družbo nekaj pahne tako globoko? Verjetno ne. 

Globoko ali plitko, dobro ali slabo, tega dogajanja ne gre spregledati, ne gre ga ignorirati. Je prelomno, četudi prelomu morda sledi prepad. Zato je o njem vredno govoriti, pisati, poročati. Ali bodo ti dogodki res zgodovinski in prelomni, je odvisno od tistih, ki jih opazujemo, o njih govorimo in pišemo, ki ne dopustimo, da bi utonili v pozabo. Mi smo tisti, ki lahko s svojim glasom postanemo ne le nemi opazovalci, temveč pričevalci. Tisti, ki želimo, da zgodbe ne ostanejo pri šepetih in kavarniških debatah, tisti, ki kličemo na odgovornost. Tisti, ki jih želijo utišati.

Tisti izmed nas, ki imamo (za zdaj) še privilegij, da nam nihče ne pljuva v obraz, ga želimo izkoristiti. Četudi smo morda le naivni nekaj-dvajsetletni študenti in še nismo izkusili vsega, kar so naši starejši kolegi, je realnost obojih v tem trenutku enaka. In ker si želimo boljšo, ne bomo tiho.

Imamo svoj glas, ki bo ovekovečil naša pričevanja. Imamo glas, da teh prelomnih dogodkov ne pometemo pod preprogo, kot je najlažje storiti, ko je nekaj preveč grdo, da bi v to še naprej strmeli. Da ne ustvarimo tišine, ki bi s pridušenim glasom kričala o krivicah brez krivca. Da ne ustvarimo tišine, ki ne bi bila spokojna. Spokojno tišino imamo radi. Naj v njej ob branju jubilejnega Klina uživate tudi vi. Zato je tukaj.

Be the first to comment on "Pričevalci preloma"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*