Čuvajte Klin!

Foto: Andrej Petelinšek

Komentar prvega urednika Klina ob 20. jubileju izida prve številke

Matija Stepišnik

Poletje se je sramežljivo umikalo jeseni. Poletne novinarske prakse in počitniška potepanja so bila mimo. Trije sošolci smo sedeli na kavi, še v Mariboru, pred povratkom v študentske sobe v Ljubljani in v predavalnice Fakultete za družbene vede. Polni elana, nabiti z energijo doživetij dela v »ta pravih« redakcijah, v mojem primeru pri Večeru; vse to je brisalo otožnost ob bledenju poletnih spominov. Uvodno leto študija novinarstva, ki položi prve temelje razumevanja sveta, je bilo za nami, dobra skupina »mladink in mladincev« je nastala, takšna s kemijo. Zaštekali smo se, postali prijatelji, študentski »soborci«. 

Spraševali smo se, kako bi tudi med študijem poleg vsega, kar se je treba naučiti, preštudirati, ostali čim bolj v stiku z novinarstvom? Smo sposobni ob tem narediti, ustvariti še nekaj svojega, kjer bomo skozi naše študentske oči pisali, razmišljali o času in prostoru, v katerega smo zakorakali kot mladi ljudje z ambicijo in zavestjo, da si moramo izboriti možnosti, da ga (so)oblikujemo? Vprašanj je bilo od prvih isker na tisti kavi veliko, a na niti enega nismo odgovorili, da ni mogoče, da ne (z)moremo. 

Nismo imeli ne infrastrukture za študentsko revijo oziroma časnik ne denarja, imeli pa smo idejo in brezmejno voljo, željo. In trdno prepričanje, da lahko vse ovire premagamo. Ko smo se v Ljubljani srečali še z ostalimi člani »ekipe«, ni bilo niti za trenutek nikomur sporno, da ne bi sodeloval. Ali da ne bo uspelo.

Gremo? Gremo. Akcija! FDV potrebuje študentsko revijo, takšno, v kateri bodo teme, relevantne za študentarijo, a obenem mora biti predvsem tudi prostor, kjer se z našim avtentičnim pogledom vključujemo v relevantne razprave o temah, ki so bile takrat v ospredju. 

Iz »nič« – sami smo iskali tehnično podporo, postavljalce, tiskarno, knjigoveza, pismo, niti sanjalo se mi ni, da ga bomo potrebovali, finance, marketing … Ob podpori katedre za novinarstvo, predvsem dr. Marka Milosavljevića, fakultetne študentske organizacije in nekaj sponzorjev, so začeli nastajati obrisi in nato že zelo hitro tudi prve strani »našega časopisa«. 

Ko sva z Andrejem Miljkovićem nek popoldan pripeljala zavitke, v katerih je bil naš premierni Klin – mater, ob iskanju imena smo se šele dobro zafrkavali – na faks, je bilo … Izjemno. Kakšna zmaga. Predsednik Pahor bi se pridušal: kako fantastičen dan. Če bi nama kdo rekel, naj se odpeljeva pod Mount Everest, ker sva sposobna tudi tja, na vrh, bi šla. Brez oklevanja.

Ne morete si misliti, kako sem ponosen, da je Klin postal in ostal institucija, študentski časopis, ki gre iz generacije v generacijo. Vsaka mu vdihne svoje življenje, zeitgeist, malo drugačen podpis, uredniško politiko, a osnovna ideja je po moje ostala. 

Za nas je bil, in sedaj z lepimi spomini gledam na to, naš »otrok«, naš prostor svobode, naša vstopna točka v svet velikega novinarstva, poligon za vajo novinarskih veščin, za krepitev sloga, samozavesti, predvsem pa izjemne kreativnosti, učenja, da je novinarstvo timsko delo. Klin je bila naša šola ob študiju, poligon za novinarski trening »v živo«, kjer je bilo treba biti tudi nekaj samouka, nekaj s čimer smo rasli in se oblikovali kot bodoči intelektualci, ki jasno razumejo, da je naša dolžnost javna uporaba (raz)uma. 

Obenem je bilo še vse ostalo: piva po redakcijskih sestankih, čiki ob postavljanju strani, telefonski pogovori ponoči, neskončne debate, kdaj tudi prepiri in konflikti, ki smo jih znali reševati, pikniki na koncu »sezone«, druženje, kreativnost, domišljija.

Nisem človek, ki bi čas vrtel nazaj in se utapljal v nostalgiji. A ko zrem na naš čas s Klinom in vsa nadaljevanja, mi je lepo. Zatorej, vse naj Klin, drži se. In prosim čuvajte ga vsi, ki ga »dobite v roke«. 

Be the first to comment on "Čuvajte Klin!"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*