Čivkanje v lastnem gnezdu

Foto: Luka Černe

Komentar

Tjaša Lorbek

Konec oktobra je Janez Janša ponovno razglasil epidemijo. Do tedaj sem imela občutek, da živim v distopični nočni mori, tako zdravstveni kot politični, a sem se nekako uspela prepričati, da stvari vendarle niso popolnoma ušle izpod nadzora. Toda to, da morajo informativni mediji vladna sporočila javnosti sedaj predajati z glagolom je tvitnil, je sodu izbilo dno.

Upam si trditi, da bo večina bralcev Klina svoje informacije dobila na spletni platformi takšne ali drugačne vrste. To pa ne pomeni, da sme Janez Janša epidemijo razglasiti na družbenem omrežju, s 140 znaki, četudi se velikodušno razpiše v več delih. Da predsednik vlade v svojem nagovoru na nacionalni televiziji ne razglasi epidemije, nato pa uro in pol kasneje sledilcem kar neposredno z vladnega sestanka tvitne, da epidemija žal vendarle bo, je preprosto nedopustno. 

Vlada je dolžna sporočila za javnost odgovorno in premišljeno nasloviti celotni javnosti preko katerega koli občega medija. Twitter (vsaj v slovenskem prostoru) uporablja omejena elita politikov, novinarjev in aktivistov. Tako so ob spodrsljajih, kakršen je bil ta, za aktualne in ažurne podatke prikrajšani … no, vsi ostali. Pa tudi tisti, ki jih Janša blokira. In teh ni malo. Dejansko ni pomembno, kdo konkretno je prikrajšan za informacije in koliko je teh oseb – že en sam Slovenec je preveč. 

V času, ko smo vsi na preži za novimi, morebitno življenjsko pomembnimi informacijami, je le malokdo pomislil na to, da bi v lovu za dotičnimi informacijami odprl Twitter in v iskalnik vpisal @JJansaSDS. In zakaj bi? Težko je spregledati, da premier pri svojem tvitanju ni spoštovanje vzbujajoča avtoriteta. Prav nasprotno: omrežje neprestano uporablja kot politično igrišče, ko izkazuje podporo Trumpu, napada diplomate in novinarje ter ob tem izkazuje podpovprečno obvladovanje pravopisa več jezikov. Prav tako je namesto Bidnovega svetovalca (@mikercarpenter) v svojih tvitih napadel nedolžnega IT-jevca iz Kanade (@mikecarpenter). Težav mu torej ne povzročajo samo besede – včasih so problem že črke. 

Vse to (in še več) od človeka, ki nenehno omalovažuje standarde slovenskih medijev in jih občasno označi za nacionalno sramoto. Problem v resnici torej ni le to, da Janša Twitter uporablja kot javni medij. Problem je, da je s svojimi žaljivimi in polarizirajočimi tviti Janša tisto verodostojnost, ki se pritiče predsedniku vlade, že zdavnaj izgubil.  

Vlada bi morala omogočati vsaj takšen nivo komunikacije, da lahko vsak Slovenec ob že tako težki situaciji ve, ali sme zjutraj odpreti svojo kavarno in ali bo otroka lahko odpeljal v vrtec. Prav tako se vladni ukrepi, ob katerih so pod vprašaj postavljene ustavne pravice in ki lahko vplivajo na eksistenco posameznika, resnično ne bi smeli sprejemati z-danes-na-jutri. Nizki standardi torej niso le težava nacionalne televizije, kot ji Janez Janša tolikokrat očita. Navsezadnje ima predsednik vlade dolžnost do vseh državljanov – tudi do tistih, ki jih je na Twitterju blokiral.

Be the first to comment on "Čivkanje v lastnem gnezdu"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*