Notre Dame gori, mi se pa smejimo

Martin Poljšak

Foto: Rok Dolenc

Pisal se je 15. april. V poznih popoldanskih urah odprem Facebook in v prvi objavi berem: »Breaking news! Notre Dame in Paris on fire!« Najprej pomislim, da je to ena tistih neslanih šal, ki se vsak teden pojavljajo na družbenih omrežjih. Zato preverim še spletno stran italijanske tiskovne agencije Ansa. Ista novica. Prav tako pišeta Reuters in slovenska tiskovna agencija. Torej se vse skupaj res dogaja.

Odločil sem se, da kljub poznim večernim uram ne zatisnem očesa, dokler ne vidim, kako se bo situacija razpletla. Po dolgem čakanju in nenehnem osveževanju novic malo pred polnočjo izvem, da je struktura katedrale preživela požar.

Po pričakovanjih začnejo naslednji dan vsi svetovni mediji poročati o tej katastrofi. V komentarjih sem pričakoval odzive solidarnosti, ki sem jih vajen, ko pride do takih tragedij, vendar sem dobil občutek, da je bil za marsikoga ta dogodek priložnost, da začne verbalno napadati in se znašati nad Francijo, češ da je to božja kazen za vse njihove grehe. Predvsem italijanski državljani so v komentarjih pod objavami medijev trdili, da so si Francozi kaj takega zaslužili, nanašajoč se predvsem na objave pariškega satiričnega časopisa Charlie Hebdo, ki je ob potresu v srednji Italiji leta 2017 in ob zrušitvi mosta Morandi v Genovi avgusta leta 2018 objavil nekaj spornih karikatur.

Zakaj bi se kdo norčeval iz takih tragedij? Kje je meja med satiro oziroma humorjem in žaljivimi šalami slabega okusa?

V prvem primeru je žrtve potresa primerjal z gratiniranimi testeninami, porušene stavbe pa je enačil z lazanjami, v drugem primeru pa je objavil karikaturo temnopoltega delavca z metlo, ki čisti ruševine mostu, ob tem pa je pisalo, da so most zgradili Italijani, sedaj pa njegove ruševine odstranjujejo priseljenci. Nekatere občine, ki jih je prizadel potres, so časopis celo ovadile, pa tudi diplomatske razmere med državama so se takrat močno zaostrile. Ob požaru pariške katedrale so se Italijani spraševali, ali bo tudi temu dogodku Charlie Hebdo namenil satirično vinjeto. In res jo je: objavili so karikaturo predsednika Macrona z gorečo katedralo v laseh. A za razliko od zadnjič se je tokrat nesreča zgodila njim.

Ko sem videl omenjeno karikaturo, sem pomislil: Zakaj bi se kdo norčeval iz takih tragedij? Kje je meja med satiro oziroma humorjem in žaljivimi šalami slabega okusa? To niso običajne politične karikature, ki jih zasledimo v vsakdanjem časopisju. Prej se zdi globok izraz nespoštovanja do žrtve katerekoli tragedije. Morda bi morali pred objavo katerekoli šale na račun človeških žrtev in materialne škode, vključno z uredništvom časopisa Charlie Hebdo, premisliti, ali lahko objava satire boli bolj kot sam dogodek. X

Be the first to comment on "Notre Dame gori, mi se pa smejimo"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*