Instant izobrazba po bolonjsko

Foto: Katarina Bulatović

Problematika družboslovja

MSA

Odnos širše družbe do družboslovja komentirajo profesorji Fakultete za družbene vede. Tudi o študentih, standardih, smiselnosti prehoda na 3 + 2 ter večnem bolonjskem vprašanju.

Red. prof. dr. Zlatko Šabič, Katedra za mednarodne odnose

Prof. Zlatko Šabič / Osebni arhiv

Prof. Zlatko Šabič / Osebni arhiv

V štirih letih diplomanta na prvi stopnji bolje izobraziš kot v treh, zato smo se ob prvi bolonji tudi odločili za sistem 4 + 1. Katedra za Mednarodne odnose je to odločitev podpirala. Prehod na 3 + 2 pomeni večjo primerljivost programov FDV s programi ne le slovenskih, temveč tudi evropskih univerz, ki imajo po večini že takšen sistem. 4 + 1 enostavno ne omogoča pretoka, nekdo z Ekonomske fakultete se na primer ne more vpisati na naše magistrske programe, naši študenti ne na njihove. Ugotavljamo tudi, da trg delovne sile postaja zainteresiran za diplomante prve stopnje in je bolj smiselno, da diplomanta naredimo v petih letih. Dejstvo je, da lahko kompetentnega diplomanta v sistemu 3 + 2 izobrazimo le, če študijsko smer obiskuje na obeh stopnjah, torej pet let.

Dilema 3 + 2 ali 4 + 1 je sekundarnega pomena – menim, da je bolonjski sistem študija katastrofalna usmeritev v visokošolskem izobraževanju, saj želi študente izobraziti na zelo hiter način. Instant izobrazba škodi predvsem študentom. Kajti ti študenti se po diplomi pojavljajo na trgu v zelo velikih masah in s precej manj znanja, kot bi ga imeli v predbolonjskem sistemu. Mnogokrat so nekonkurenčni. Nemogoče je resne študente pozvati na ustne izpite, če te pred vrati čaka stotnija ostalih. Bolonjski sistem je, na evropski ravni, ko gre za družboslovje, popolnoma zgrešen. To bi moral biti študij, dostopen le motiviranim študentom, željnim znanja, takim, ki so pripravljeni v študij vložiti veliko svojega časa. Če sem nazoren: 15 vpisanih študentov na leto na posameznem študijskem programu bi bilo več kot dovolj. A država tega ne podpira, univerza pa celo spodbuja zapiranje programov, ki imajo manjše število študentov. Zgrešeno. Profesorjeva plača ne bi smela biti odvisna od tega, koliko študentov ima v letniku. Na naši katedri veliko delamo za kakovostno izobraževanje, borimo se proti povprečništvu in pri tem na fakulteti nismo sami. A je to zelo težko, ker bolonja sili učitelja, da se odloči sam: se bo prepustil toku ali bo vztrajal pri tem, da bodo njegovi študenti dobili ustrezna znanja? Isto velja za študenta – sam se bo odločil, koliko bo »kompliciral« pri študiju. K temu je treba dodati še grozljivo razbohoteno birokratizacijo. Pred uvedbo prve bolonje smo imeli prek 5000 študentov in bistveno manj informatiziran sistem dela z njimi. Danes, ob vsej informatizaciji, ki naj bi nam delo olajšala, ob za polovico manj študentih profesor za birokratske postopke zapravi dva do trikrat več časa, ki bi ga lahko namenil študentom. In to je slabo. Proti temu bi morali protestirati.

Pri naravoslovnih in tehničnih predmetih ni razmišljanja o družbi, prostora za refleksijo, ker so matematične formule po vsem svetu enake. Bolonjski projekt ustreza naravoslovcem. Družboslovec ne more študirati enako hitro kot naravoslovec. Naravoslovec ne dvomi, zanj je 3 + 2 = 5. Družboslovec dvomi, zanj bi bilo to že vprašanje družbene konstrukcije realnosti. V moderni družbi dvom ni zaželena kategorija, zato pa so takšni pritiski na družboslovje. Na kratki rok se poenostavljanje sliši super, na dolgi rok pa pomeni katastrofo za družbo. Več je napak, površnosti, ob pomanjkanju kritičnih premislekov pa se vzpostavlja tudi atomizirana družba, v kateri se avtoritarni režimi lažje uveljavijo. Če ti za izpit namesto 1500 strani literature zadoščajo neki zapiski ali malo Wikipedije, je razlika v odzivu, ko nekdo želi imeti nad tabo vpliv, ogromna.

Morda se sliši kot teorija zarote, a bolonjski sistem je nastal zato, da izrine družboslovje kot pomemben dejavnik v razvoju družbe. Najboljša oblika protesta bi bila, da se družboslovje zopet odloči za sistem pred bolonjo. To bi pomenilo manj predmetov, zahtevnejše izpite, predvsem pa ne pritiska za čim hitrejšo prehodnost študentov. To bi morala narediti vsa družboslovna področja; ekonomija, pravo, sociologija, politologija – kompleten upor vseh družboslovnih fakultet v Evropi.

Bolonjska reforma, vsiljena družboslovju, je ena največjih napak sodobne evropske družbe.

Veliko se govori o »FDV-jevcih«, kar je žal bolj politični predznak kakor negativna konotacija, češ da je študij na FDV nezahteven. Dejstvo je, da je s FDV prišlo veliko zelo dobrih diplomantov. Zgolj po nekaj politikih se tega ne da soditi. Je pa žal dejstvo, da zahteven študij vedno bolj postaja vprašanje individualne pobude in da bo borba za izobraževanje dobrega diplomanta ob čedalje manj sredstvih in vztrajanju Evrope pri bolonjskem sistemu študija vedno težja.

Doc. dr. Dejan Jontes, Katedra za medijske in komunikacijske študije

Standardi na programih te fakultete so različni. Problematično je vprašanje, kaj se zahteva za pozitivno oceno – nekateri programi so pri tem bolj, drugi manj strogi. Standardi, sklepam, so odvisni od količine študentov na programu. Tistim, ki imajo že v izhodišču manj študentov, je v interesu, da jih čim več izdela letnik. Programi, ki so polni, pa so lahko za malenkost zahtevnejši, ker niso odvisni od tega, da vsak napreduje. A fakulteta bi morala pogoje zaostrovati, ne pa jih še spuščati.

Izr. prof. dr. Iztok Prezelj, Katedra za obramboslovje

Celotno univerzitetno sfero je naša država postavila pred dejstvo, da se moramo bolj prilagajati zahtevam trga. S prehodom na sistem 3 + 2 bodo študenti hitreje primerni za zaposlitev. Hkrati se s prehodom na 3 + 2 okrepi druga stopnja, ki je bistveno močnejša kot sedaj. Če študij gledamo celovito in torej študent ne bi zamenjal smeri med prvo in drugo stopnjo, smo dosegli nek napredek. A študenti s končano prvo stopnjo po treh letih ne bodo imeli toliko znanja, kot ga imajo študenti s sedanjo končano prvo stopnjo. Dolgoročno je to slabost za trg, kratkoročno pa očitno tisto, kar trg išče. Našo državo vodijo predvsem ekonomisti in pravniki, ki jih zanimata ponudba in povpraševanje na trgu, ne ukvarjajo pa se s strokovnimi podrobnostmi, ki na dolgi rok določajo neko stroko. Samo da so ljudje čim prej zaposleni, kako kakovosten je kader, pa je drugo vprašanje.

Študenti, ki bodo končali prvo stopnjo po prehodu na 3 +2, ne bodo imeli toliko znanja, kot ga imajo študenti s sedanjo končano prvo stopnjo.

Želim si bolj motiviranih in boljših študentov. Opažamo, da so se v zadnjih desetih letih samoiniciativnost, motiviranost in znanje študentov drastično znižali. To je povezano že s srednjo šolo in drugimi dejavniki, na katere ne moremo vplivati. A varnost je v današnjem svetu zaradi naraščajočih groženj pomembnejša in nočemo zapreti študija tako, da bi omogočili vpis le desetim najboljšim. Za družbo je pomembno, da je vpisanih obramboslovcev med 30 in 35 letno.
Od študentov zahtevamo seminarske naloge, a interval je širok. Nekatere res prebijajo meje, druge so zgolj narejene. Z reakreditacijo tudi mi ukinjamo diplomske naloge. Te so vendarle predstavljale končni izdelek študentov, ker naj bi tako študent na temi, ki ga intrigira, pokazal svoj domet in vse znanje, ki ga je pridobil. To, da prihajamo do neke vrste srednješolizacije visokega šolstva, kaže zastavitev celotnega bolonjskega izobraževalnega sistema, po kateri naj bi profesorji delali s študenti praktično vsak dan. Snov je včasih tako kompleksna, da bi morali študenti delati v tedenskih, mesečnih ali celo dvomesečnih ciklih, ne v dnevnih, kot bolonja od nas pričakuje.

Čutim, da je moje poslanstvo, da študente poberem na tistem nivoju znanja, kjer so, in jih pripeljem na vsaj minimalen nivo. Pri tem imam velik problem s študenti, ki na fakulteto niso prišli študirat in se izogibajo vsemu. Z njimi se moram ukvarjati, na ta račun pa izgubljam energijo, ki bi jo lahko vložil v študente, ki si želijo, da bi se z njimi ukvarjali. Temu nasprotujejo tudi zahteve zunanjih ocenjevalcev, ki nas zmeraj sprašujejo, zakaj nimamo večje pretočnosti študentov. Ko pridejo evalvirat programe, jih zanima predvsem, koliko ljudi diplomira. Mrščijo se, češ da smo slabi, ker diplomira le 70 % vpisanih. Hkrati vemo, da je uspeh pedagoškega procesa odvisen že od vstopnega vložka študentov. Boljše študente bomo dobili na program, večja bo pretočnost iz nižjih v višje letnike. Profesorji se lahko trudimo izboljšati odstotek diplomantov, ampak ne bomo vendar na koncu mi študirali namesto študentov. Blazno me jezi, da nekateri študenti tega ne dojamejo.

Red. prof. dr. Rado Bohinc, dekan

Zakaj gremo na 3 + 2? Argument, ki me je prepričal, je mednarodna primerljivost. Velika večina univerz na svetu in v Evropi, sploh na področju družboslovja, ima tak sistem. S sistemom 4 + 1 smo bili preprosto nekompatibilni. Njihov magistrski študij traja dve leti, naš sedaj eno leto.

Znanstveni dvom je kategorija, imanentna visokemu šolstvu, znanosti na sploh. Brez te znanstvene radovednosti ni napredka in ni novih odgovorov. Ne bi povezoval prehoda 3 + 2 s to kategorijo. Pred leti sem bil med tistimi, ki so temu prehodu prav tako nasprotovali, ker štiriletni študij na prvi stopnji je vendarle več kot triletni. Poleg razprav in primerov iz mednarodne akademske javnosti je zame najmočnejši argument kakovost študija na drugi stopnji, ki se s prehodom bistveno okrepi. Visokošolski potencial te fakultete mora svoje najboljše ljudi usmeriti ravno v drugo stopnjo, ker je zahtevnejša, relevantnejša in tako pomeni pravi zaključek študija. Redki, ki imajo ambicije dvomljivega družboslovca, bodo študij končali že po prvi stopnji. Z dilemo okrog 3 + 2 se več ne ukvarjamo. Prepričani smo, da smo storili prav, čas bo pa moral to seveda potrditi.

Brez razvoja družboslovja ni družbenega, pa tudi ne tehnološkega razvoja. Družboslovni vidiki tehnološkega razvoja so nepogrešljivi in treba jih je preučevati. Zmotno je misliti, da je razvoj tehničnih ved pomembnejši. V določenih obdobjih je sistem favoriziral oziroma še favorizira eno, drugo ali tretjo vrsto znanosti. To je politični voluntarizem, ki žal prihaja tudi v prakso. Med drugim se zrcali v razpisih države. Ampak družbeni vidiki pametne specializacije so ključni, nenazadnje smo tu zaradi ljudi, ne zaradi tehnike. Teza o manjvrednosti družboslovja je zabloda. FDV mora izgubiti imidž, da lahko na njej vsakdo naredi izpit. Tako bo sem prihajalo več dobrih študentov, brez sramu in občutka, da ne študirajo nečesa uglednega.

Družbeni vidiki pametne specializacije so ključni, nenazadnje smo tu zaradi ljudi, ne tehnike.

Be the first to comment on "Instant izobrazba po bolonjsko"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*