Definitivno kakovost študija pada

Stojan Sorčan, generalni direktor Direktorata za visoko šolstvo. Foto: MIZŠ

Stojan Sorčan, generalni direktor Direktorata za visoko šolstvo

Nina Korošec, Matej Simič

Stojan Sorčan na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) prestopajoč čaka goste pred vrati v nadstropje, da jim ni treba uporabiti elektronskih kartic za obiskovalce. Prijetno je kramljati z njim, a ko preidemo na problematiko visokega šolstva, nastopi večno prelaganje odgovornosti in pristojnosti. Na malce obrnjeno eno in isto vprašanje premore tudi do tri različne, med seboj nasprotujoče si odgovore. Po dolgem rokovanju ob poslavljanju še pobara: »Kako pa kaže na trgu dela?«

Pogovarjali smo se o vizijah izvajanja dejavnosti na področju visokega šolstva, vprašljivi kakovosti izobraževanja in prav tako vprašljivih v preteklosti podeljenih koncesijah zasebnim visokošolskim zavodom. Predvsem pa o noveli Zakona o visokem šolstvu (ZVIS), ki je bila v sredini novembra sprejeta na seji Državnega zbora in je že v veljavi. Člen o učnem jeziku, eno od treh začrtanih prioritet ministrstva za čim prejšnjo spremembo v zakonu, je Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino na razpravi v začetku novembra črtal iz novele. Hkrati so se zavezali za ustanovitev posebne delovne skupine iz različnih strokovnih javnosti, ki naj bi v roku pol leta predlagala boljšo možnost, manj konfliktno. V različnih političnih obdobjih sta bili namreč sprejeta tako Nacionalni program visokega šolstva (NPVS) kot Nacionalni program o uporabi slovenskega jezika, ki sta med sabo kontradiktorna. V noveli tudi nikjer ni bilo govora o angleškem jeziku, kot so ga po mnenju ministrstva interpretirali oponenti, temveč tujem. Ker je člen na predlog samega ministrstva (zaenkrat) izpadel že dan po intervjuju, del pogovora o morebitni internacionalizaciji na tem mestu izpuščamo.

Zakon je 15. decembra stopil v veljavo, s tem pa drugi dve prioriteti novele: spremenjen sistem financiranja ter prehod na institucionalno akreditacijo, ki hkrati zagotavlja večjo avtonomijo visokošolskim zavodom – univerzam. 

Zdi se, da država nima jasno definiranih prioritet javnega, predvsem visokega šolstva.

Mislim, da to ni res. Nacionalni program visokega šolstva je bil sprejet sočasno z Raziskovalno in inovacijsko strategijo Slovenije za obdobje 2011–2020. Cilji in ukrepi so v tem programu zelo jasno definirani. Problem je pri uresničevanju, tako kot je to pri vseh strateških dokumentih. Letos smo na ministrstvu naredili evalvacijo NPVS in pokazalo se je, da sta problematični predvsem dve točki – zakonodaja in financiranje. Proračunsko financiranje je od leta 2011, ko je bil dokument sprejet, do leta 2015, padlo za 12 odstotkov.

V tem obdobju so se zamenjale štiri vlade. Ob tem je vsak nov minister začel svoj projekt spremembe zakona, a nobenemu ga ni uspelo dokončati. Proračunska sredstva so se v letu 2016, prvič po letu 2011, dvignila za 5,6 %, a je to še vedno pod ravnijo. Že leta 2011, ko smo sprejemali omenjene dokumente, smo si začrtali, da morajo sredstva narasti. Seveda sredstva niso vse. Pomembna je zakonodaja, okolje, ki omogoča spremembe od znotraj.
Če pa pogledamo, koliko slovenska država financira osnovno in srednje šolstvo ter na drugi strani visoko šolstvo, opazimo, da je v primerjavi z drugimi državami OECD zadnji delež najmanjši.

Kdo je kriv?

Zgodovina. Trendi se vlečejo, to je politično vprašanje in noben minister ni tako močan, da bi rekel: »V naslednjem letu bomo vzeli srednjemu šolstvu deset milijonov in te namenili visokemu šolstvu.« Ker za temi milijoni je infrastruktura v srednjih šolah, profesorji, delovna mesta, programi, ki jih ni mogoče kar čez noč ukiniti.

Naša intenca je, da se delež, namenjen visokemu šolstvu, občutno poveča. V novelo ZVIS smo zapisali, da naj delež naraste na 1 % izdatkov BDP. V tem trenutku je okrog 0,53 % BDP. Vendar se zaradi Zakona o fiskalnem pravilu ter določbe o vzdržni rasti proračuna izdatki na enem področju ne morejo tako hitro povečati in z Ministrstvom za finance nekako še nismo prišli do dogovora.

Torej sprejetje novega zakona visokemu šolstvu še ne zagotavlja deleža 1 % izdatkov BDP, ki bi moral biti po aktualnem zakonu že namenjen visokemu šolstvu?

Ne, kje pa. Mislim, zagotavlja se. Samo ne bo v naslednjem letu, ampak do leta 2020, moramo se pokoriti fiskalnemu pravilu. Vsak zakon, ki ga pripravlja posamezno ministrstvo, mora iti v medresorsko usklajevanje. Ministrstvo za finance je tisto ključno, ki zastavico dvigne ali spusti. Če je ne dvigne, se je treba uskladiti.

Družboslovci nismo zadovoljni z najnižjo stopnjo stroškovne zahtevnosti, pravi naš dekan. Kakšen vpliv ima država na porazdelitev sredstev posameznim študijskim področjem?

Financiranje visokošolske dejavnosti ni vezano na posamezni študijski program, ne na posamezno fakulteto ali disciplino, ampak na celotno univerzo. Univerza pridobljena sredstva deli med fakultete. Temu pravimo kosovno financiranje. Država v razdelitev sredstev po fakultetah ni nikoli posegala. Razen z določilom, da morajo biti sredstva uporabljena namensko, za študijsko dejavnost torej. V preteklih letih je Uredba o javnem financiranju visokošolskih zavodov in drugih zavodov natančno določala, kako se sredstva delijo in študijska področja pri tem seveda niso bila kriterij.

Eden od kriterijev v tej Uredbi je bil, da morajo biti sredstva, ki jih je dobila fakulteta v preteklem letu, najmanj enaka tudi v prihodnjem letu. Lahko se povečajo ali zmanjšajo, odvisno, ali ima univerza večjo ali manjšo prehodnost med drugim in tretjim letnikom. Drugi kriterij je bil razmerje med vpisanimi in med diplomanti, tretji kriterij pa razmerje med tujimi študenti, ki so prišli na dotično univerzo in domačimi študenti, ki so odšli na študijsko izmenjavo v tujino.

Ministrstvo za finance je tisto ključno, ki zastavico dvigne ali spusti. Če je ne dvigne, se je treba uskladiti.

A ti kriteriji se nikoli niso uporabljali, ker so do leta 2011 sredstva padala. Osnovno pravilo te Uredbe je bilo, da visokošolski zavod ne sme dobiti manj kot v preteklem letu. In ko so sredstva padala, so se linearno tudi zmanjševala. Ti kriteriji bi se uporabljali le v primeru več sredstev.

Zakon, ki trenutno velja, je glede financiranja še brutalnejši. V njem piše, da se sredstva za visokošolski zavod razporedijo na osnovi števila študentov ter diplomantov in glede na študijsko smer, na katero so vpisani. Računsko sodišče je leta 2011 ugotovilo, da ministrstvo tega dela ni pravilno preneslo v Uredbo in je zato financiranje po Uredbi napačno. To smo letos spremenili in vanjo neposredno prenesli zapis iz zakona ter poudarili, da so dejavniki študijske smeri le kalkulativni element za določitev sredstev univerze in da mora imeti univerza notranje kriterije za porazdelitev sredstev po fakultetah. V zdajšnji noveli so zapisani kvalitativni kriteriji, ne le kvantitativni. Na predloge v noveli ZVIS ni bilo nobenih očitkov s strani univerz, ker je rektorska konferenca intenzivno sodelovala pri sami pripravi. Mislim, da je to, kar po novem piše v zakonu, izjemno dober predlog za financiranje in odpravlja vse anomalije iz preteklosti.

Foto: MIZŠ

Foto: MIZŠ

Ali drži, da naj bi se, kot piše v noveli, finančna sredstva dodeljevala za štiri leta vnaprej?

Predvidena je štiriletna pogodba. Ob tem naj bi se po dveh letih za ta temeljni steber financiranja preverjali kazalniki in na podlagi teh bi po dveh letih financiranje povečali ali zmanjšali za 2 %. Pri temeljnem delu se kljub štiriletni pogodbi to spreminja vsaki dve leti. S tem povečujemo stabilnost financiranja. Obenem zavežemo proračun, da se morajo v naslednjih letih sredstva povečati za realno rast BDP. Univerze tako vedo, za koliko se bodo povečala, lahko načrtujejo nove kadre in druge aktivnosti. Iz leta v leto pa je to zelo težko predvidevati.

Ob tem imamo predviden še razvojni steber, tudi štirileten, pri katerem se pogajata ministrstvo in univerza, na podlagi ciljev, ki jih definira univerza. Če se mi strinjamo z njihovim razvojnim ciljem za štiri leta, po tem času pogledamo, ali je bilo to v štirih letih dosežemo ali ne.

Novela ZVIS uvaja tudi kriterij zaposljivosti diplomantov kot enega od elementov financiranja študijske dejavnosti. Torej bi na podlagi podatkov o zaposlenih diplomantih sredstva razdeljevali za študij generacije, ki pride tri, štiri leta za temi diplomanti?

To je element, ki je bil vzpostavljen, a podatkov o zaposljivosti študentov še nimamo. Vse države želijo usposabljati študente, ki bi bili zaposljivi. Zato se na ravni EU pripravlja velika raziskava, Eurograduate, ki bo to poskušala sistematično spremljati. Urad za makroekonomske analize, Gospodarska zbornica, Računsko sodišče in še kdo poudarjajo, da struktura izobraževanja v Sloveniji ne sledi gospodarski strukturi. Ministrstvo pri načrtovanju študijske dejavnosti ne upošteva potreb družbe po kadrih. To je za družboslovce zelo nevarna, spolzka trditev, ker diši po nekem drugem sistemu. Vendarle se z osnovno intenco, ki jo je zapisalo Računsko sodišče, strinjamo, odstopamo le s stališčem, da država ne more določiti potreb, ki jih ima družba po kadrih. To lahko naredi le visokošolski zavod in prepričani smo, da to že počnejo. Preden nek študijski program dobi akreditacijo, je treba argumentirati, ali so njegovi kadri zaposljivi. Ne poznam primera, da zaradi tega programa ne bi akreditirali, ker se vedno najde argumentacija, zakaj potrebujemo novinarje, zakaj sociologe.

Po drugi strani je to zelo težko meriti. Zdelo se nam je pomembno vzpostaviti neko bazo in tako prek sistema eVŠ že spremljamo študijsko dejavnost na visokošolskih zavodih in razvoj študentov. Zdelo se nam je pomembno zajeti tudi, v kakšnem obdobju po študiju se je diplomant zaposlil ter če se je zaposlil na področju, ki ga je študiral. Kako bomo to uspešnost merili, še ni določeno.
Res ne moremo napovedati zaposljivosti tistih, ki se komaj vpisujejo na prvo stopnjo. Naša teza je, da samo visokošolski zavod sam, nosilci programov denimo, lahko programe spreminjajo tako, da bodo študenti čim bolj zaposljivi. Lahko stimuliramo univerze, da to počnejo. Trdno sem prepričan, da se denimo na FDV-ju, ki ga bolj poznam, študijski programi zelo prilagajajo potrebam trga.

Je poslanstvo univerze, da podaja neka obrtniška znanja, z namenom študente čim prej spraviti na trg dela, kar navajate kot cilj v noveli zakona?

Eden od prvih ciljev NPVS je jasna diferenciacija visokošolskih univerzitetnih in visokošolskih strokovnih študijskih programov, ker je sedaj razlika med univerzitetnimi in strokovnimi študijskimi programi zelo zabrisana. Ravno na tej točki bi morala biti ta struktura zelo, zelo jasna. Medtem ko so strokovni programi mnogo bolj vezani na konkretne potrebe po znanjih v družbi, so univerzitetni programi v osnovi akademski, odprti. Kar ne pomeni, da se ne prilagajajo potrebam družbe. Univerza ne živi v nekem ločenem prostoru, temveč v tej družbi. Ena od njenih funkcij je poleg poučevanja in raziskovanja tudi sodelovanje z družbo. Seveda mora univerza, zelo grdo rečeno, producirati kadre, ki jih družba potrebuje. A to ni linearen proces. Zmeraj pravimo, da ni le trg dela tisti, ki definira trg znanja, saj zelo pogosto namreč znanje oblikuje potrebe na trgu. Če bi naredili večjo diferenciacijo med programi, bi se lahko o tem lažje pogovarjali.

Ni le trg dela tisti, ki definira trg znanja; zelo pogosto znanje oblikuje potrebe na trgu.

Se to kaže tudi v tem, da univerzitetni programi pretežno prehajajo na 3 + 2?

To je obseg, govorimo o vsebini. Na neki fakulteti, denimo na Fakulteti za elektrotehniko, imamo tako univerzitetne kot strokovne programe. Oboji morajo biti kakovostni, a strokovni bi morali biti bolj povezani s konkretnimi potrebami, ki v tem prostoru obstajajo, pa niso. Vse skupaj je pomešano.

ZVIS narekuje vsebinsko, izvedbeno in organizacijsko ločitev strokovnega in univerzitetnega študija. Univerza ima problem, ker si ne dopusti notranje diferenciacije.

Novela zakona predvideva financiranje doktorskega študija, in sicer pravi, da država lahko financira doktorski študij. Nekateri interpreti zakon razumejo tudi tako, da država od zdaj naprej mora financirati doktorski študij. Kaj torej – lahko ali mora?

Mi seveda nismo zapisali besedice mora, ker država še za prvo in drugo stopnjo nima dovolj sredstev. Nimamo dovolj sredstev niti za pokritje stroškov, ki bi jih morali zagotoviti visokošolskemu zavodu, da bi bila kakovost študija ustrezna.

Hkrati se vsi še kako zavedamo, da ni prav, da v zadnjih treh letih doktorski študij iz proračuna sploh ni bil financiran, razen prek kohezijskih sredstev. Zato smo v novelo napisali, da se lahko financira. Dodali smo seveda »v skladu s proračunskimi možnostmi«. To pomeni, da se mora financirati, a ne v celoti, temveč le v deležu, ki je odvisen od proračunskih sredstev. Tako da tukaj je napravljen korak naprej.

Lahko zagotovite, koliko časa bo država še financirala drugo stopnjo?

Tukaj ne bi bil ciničen, ker nikoli ne odpiramo tega vprašanja. Prva in druga stopnja sta brezplačni. Tukaj smo zapisali »kadarkoli v življenju«. V novem zakonu, ne le noveli, tega vprašanja nikjer ne odpiramo. Nasprotno, pravimo, da doktorski študij mora biti financiran s strani države. V kakšnem obsegu, je drugo vprašanje. Ampak mora biti, tako da se vsem ali le nekaterim zmanjša šolnina.

Razmišljanja gredo celo v to smer, da bi jasno zapisali, da če želi nekdo študirati pri denimo 50 letih, se lahko vpiše brezplačno, če izpolnjuje pogoje, a statusa ne bo imel. To bi morala država zagotoviti brezplačno.

Je to vizija – družba znanja?

To ni vizija, to je realnost. Poglejmo, kaj se dogaja v državah okrog nas, v EU, pa v ZDA, na Kitajskem. Zaostajamo, daleč na repu smo.

Delež ljudi med 30 in 34 let, ki imajo zaključeno terciarno raven izobraževanja, je v Sloveniji 43,4 %, povprečje v EU je 38,7 %. Po vključenosti mladih v terciarno izobraževanje se statistično uvrščamo med vodilne države v EU. Pri nas študira skoraj polovica mladih. Po čem točno zaostajamo?

Hvala bogu, hvala bogu. Stvari so se generalno spremenile. Kar je bila v mojih časih denimo srednja šola, je danes standard. Standard je fakulteta in znanja je vedno več, pa vedno bolj dostopno je. Vsako delovno mesto zahteva visoko izobraženega človeka. Zahteve po znanju so vedno večje in enostavno je to postal standard, ki ga uporabljajo vse države. Kakovost študija ni odvisna od količine vpisanih študentov, temveč od univerze, kako se bo organizirala, kako bo to količino privedla do najboljših rezultatov.

Zaostajamo po kakovosti, po vlaganju. Poglejmo študente na Filozofski fakulteti, na akademijah, v kakšnih pogojih študirajo! V kakšnih pogojih delajo profesorji! Njihove obveznosti so včasih neprimerljivo večje kot obveznosti profesorjev v tujini. Kdaj so si naši lahko privoščili sobotno leto? Po zakonu jim vsakih šest let pripada, da si vzamejo eno leto za polnjenje baterij, da berejo, napišejo članke, knjige, izvedejo raziskavo, gredo v tujino. To naj bi bilo plačano. Tega država ne zagotavlja, ker ni finančnih sredstev. Tuje države več financirajo, zagotavljajo boljše pogoje.

Prej ste bili jasni, češ da nimate dovolj sredstev niti za financiranje prve in druge stopnje. Kako se to kaže pri izvedbi študija?

Ne morem vam povedati, kakšne so posledice tega, da so v zadnjih treh ali štirih letih sredstva padla za 25 %. Univerze pravijo, da jih seveda ni, da so posledice le v znižanju plač profesorjev. Ampak seveda so posledice, ker ni sredstev za infrastrukturo in za material, ni sredstev za nabavo nove literature. Sredstva, ki so umanjkala pri visokošolski študijski dejavnosti, so se delno kompenzirala iz sredstev, pridobljenih na trgu, iz raziskovalnih sredstev, kar se ne bi smelo, pa se, to vsi vemo.

Definitivno kakovost študija pada. Druge razlage ni. Morda se v dveh letih to ne opazi, na dolgi rok pa definitivno. Letos je ministrici uspelo pridobiti neka dodatna sredstva za financiranje in nekako upamo, da bodo postopoma rasla.

So to realna pričakovanja?

To je politično vprašanje.

Bi se morali bati za brezplačen študij?

Glede brezplačnega študija je konsenz med vsemi deležniki in tudi politični, da je to dobrina, ki jo Slovenija ima in je zapisana v zakonu. Pod to ministrico to nikoli ni bilo vprašanje.

Saj vemo, kako hitro so se ministri in ministrice na MIZŠ zadnja leta menjavali.

V zakonu tovrstnih sprememb ni bilo. Pred 2014 so bili večji pritiski s strani OECD, in sicer: »Slovenija je prerevna, da bi s tako nizkimi proračunskimi sredstvi vzdrževala tako visoko kakovost, kot jo imajo univerze. Če ne boste uvedli šolnin, bo kakovost študija padla, ker univerza ne bo mogla vzdrževati ustrezne kakovosti.« To je bil osnovni argument OECD, ki na nek način drži. Sredstva so padla, a kljub temu sem prepričan, da kakovost v zadnjih štirih letih ni bistveno padla. Kvantitativni kazalniki kažejo rast – znanstveni članki in tuji obiski se povečujejo, vprašanje pa je, kaj se dejansko dogaja v predavalnici. Ali so bili profesorji motivirani, da kljub temu, da jih je bilo toliko »pozujfanih«, da jih je toliko odšlo prisilno v pokoj in so obstoječi dobili nove obremenitve, to ni vplivalo na njihovo kakovostno delo? To je vprašanje, na katero jaz nimam odgovora.

To ni pravo vprašanje, če plačani za dodatno delo niso.

Poglejte nedavno dogajanje ob diplomah predbolonjcev – profesorji so opravili, pa se o tem v javnosti ne govori – izjemno herojsko delo. Nihče se ni pritožil, da ima preveč diplomantov. Niso zahtevali priznanja junaštva, svoje delo so opravili kakovostno. Vsak človek ima zaloge in potrpi, ampak mislim, da smo prišli na rob njihove zmogljivosti. Profesorji rabijo tudi čas, da se umirijo, da kaj napišejo. A ob trenutnem tempu in povečani nadobremenjenosti ne morejo biti več profesorji, ker pravzaprav samo še predavajo. Profesor mora tudi raziskovati.

Mačehovska je država predvsem do javnih univerz. Ste do zasebnih zavodov prizanesljivejši?

V letošnjem letu so se sredstva zasebnim visokošolskim zavodom prav tako zmanjšala.

Na podlagi česa zasebni visokošolski zavodi sploh dobivajo koncesije od države?

Tukaj imamo velike probleme. Razpisa za koncesije ni bilo že najmanj sedem let. Nove koncesije se ne podeljujejo. Imamo hude probleme z ukinjanjem obstoječih koncesij, ker so bile dodeljene tako, da jih je zelo težko odvzeti. Takrat, ko so se koncesije podeljevale, od 2006 naprej, je bila maksima »treba je razvijati regionalni razvoj, tako da po regijah ustanavljamo fakultete, zasebne visokošolske zavode«. Kriteriji, pogoji niso bili jasno definirani. Odvzem teh je možen le s spremembo zakona, kjer bomo jasno zapisali, kaj želimo z novimi koncesijami.

Je pa teh manj kot 4 % vseh sredstev, zelo malo. V letošnjem letu smo ta sredstva celo zmanjšali na osnovi kvantitativnih kvalifikatorjev, ker je število študentov manjše. Intenzivno razmišljamo, da bi kljub nejasnim zakonskim podlagam, nekatere ukinili, ker ne izpolnjujejo pogojev, ki so zapisane v pogodbi o financiranju. V pogodbi denimo piše, da če je manj kot 20 študentov, se lahko ukinejo.

Zakaj torej teh še niste ukinili?

Ker so pravne podlage za ukinitev zelo nejasne. Tudi meni je čudno razumljivo. Nedavno smo imeli na obisku inšpektorja, ki ni mogel verjeti, da so bile koncesije leta 2007 podeljene na podlagi vprašljivega javnega razpisa. Trenutno imamo tako nekatere visokošolske zavode, od katerih jih v zadnjih treh letih – Univerza v Novi Gorici (o.p. od leta 2006 prva slovenska zasebna univerza) je tak primer – več kot polovica podeljenih koncesij ne izpolnjuje osnovnih pogojev iz pogodbe. A tam je besedica »lahko« in podobni členi, ki se lahko interpretirajo tako ali drugače. Dokler ni na sodišču dokazano, kaj je prav in kaj je res … absurdno.

Imate na ministrstvu kakšen konkreten načrt glede sprememb v zakonu za ukinjanje teh?

Da, načrtujemo … Računsko sodišče je v zadnjem poročilu o koncesijah eksplicitno zapisalo, da se država neracionalno obnaša pri financiranju koncesijskih zavodov. Pripravljajo dokumentacijo za odvzeme, a ne vemo, kako bomo pravno prišli temu do dna. Tudi Računsko sodišče je ugotovilo ne le, da pravne podlage niso jasne, so tudi kontradiktorne. Zato pripravljamo gradivo za spremembe v zakonu. Jaz si prizadevam, kot piše tudi v pogodbi o financiranju, da bi študijskim programom z manj kot 20 študenti odvzeli koncesije. Takšnih je v Sloveniji na koncesioniranih zasebnih visokošolskih zavodih enajst.

Na fakultetah imamo tako univerzitetne kot strokovne programe. A med temi programi pravzaprav ni razlike. Vse skupaj je pomešano.

Dotaknimo se še prehoda na tako imenovano institucionalno akreditacijo, zapisano v noveli zakona. Zakaj določba, da NAKVIS naj ne pregleduje več posameznih programov, temveč le še fakulteto oziroma univerzo v celoti plus vzorec programov?

Ena od intenc je zlasti večja avtonomija univerzam, da imajo dovolj svobode pri združevanju, morda pri ukinjanju ali ustvarjanju novih programov. Do sedaj je bilo študijski proces zelo težko spremeniti, ker je bila procedura zelo zapletena. V evropskih usmeritvah za zagotavljanje kakovosti je najpomembneje, da je visokošolski zavod zmožen sprejemati študijske programe. Pri tem mora univerza upoštevati neke standarde. Ti naj bi se zagotavljali z institucionalno evalvacijo. Mislim, da moramo univerzi zaupati, da je zmožna oblikovati program, ki bo proizvedel dobrega diplomanta. Škarje in platno bo imela v svojih rokah, lahko se bo racionalneje in učinkoviteje obnašala.

Študenti, Študentska organizacija Slovenije, temu niso najbolj naklonjeni. Pravijo, da preveč avtonomije univerzi ni dobro, ker da ne bo delovala v dobro študijskega procesa, temveč za lastne interese. Mi jim odgovarjamo: »Če tako mislite, potem morate svoje odigrati na ravni univerze. Študenti ste člani akademske skupnosti in morate se boriti za vpliv pri odločevalskih procesih.«

Be the first to comment on "Definitivno kakovost študija pada"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*