Mi ljudi nikoli nismo pozivali na ulice

Foto: Luka Černe

Poročanje s protestov

Februarja 2020 je porast nezadovoljstva zaradi prihajajoče menjave oblasti med državljani prerasel v protestniška gibanja. V predpreteklem letu smo bili v Sloveniji priča kar 26 kolesarskim protestom, ki so kasneje sprožili plaz drugih demonstracij, povezanih z ukrepi proti širjenju koronavirusa. Skorajda ni dnevno-informativnega medija, katerega pozornost ne bi bila usmerjena v takšne dogodke. Novinarji zato nosijo veliko odgovornost, po drugi strani pa tudi breme, da o tovrstnih gibanjih civilne družbe poročajo ter pri tem kljub pritiskom in nevarnostim ohranijo veliko mero profesionalnosti in sledijo novinarskim idealom.

Neža Borkovič, Lara Miklavčič, Nina Rozman

O poklicnih izkušnjah poročanja s protestov in drugih družbenokritičnih akcij smo se pogovarjale z novinarko POP TV-ja Katarino Matejčič. V minulih letih smo jo lahko velikokrat zasledili kot poročevalko s protestniških gibanj, med katerimi gotovo najbolj izstopajo že skoraj tradicionalni petkovi protesti. Poročala je tudi z nasilnih demonstracij petega novembra 2020, ter številnih sindikalnih protestih.

Za tovrstno poročanje se je odločila, ker je delo bistveno bolj dinamično kot njeno siceršnje delo v studiu. »V resnici mi je postal delovni proces všeč, ker je zanimiv, zabaven, vključuje veliko improvizacije, poleg tega pa se mi je še vsak petek zgodilo kaj novega. Včasih protestniki niso bili tam, kjer sem predvidevala, da bodo, lahko je prišlo tudi do tehničnih napak,« je pojasnila Matejčičeva.

»Menim, da kot novinar ni dobro biti aktivist, vsaj ne za teme, ki so politično problematične. Lahko si član nekega društva, kjer pomagaš pri organizaciji, a protestirati pred vlado ali parlamentom ni ravno spodobno. To ne pomeni, da se za nekaj ne zavzemaš, ni pa dobro biti pretirano angažiran v stvareh, ki zadevajo tvoje delo.«

Odločitev, katerega protesta se bo kot novinarka udeležila, je povsem uredniška. »Zelo je odvisno, koliko je protest relevanten, torej proti čemu ljudje protestirajo in koliko protestnikov privabijo.« Vsaka tovrstna demonstracija mora imeti določeno težo, zato da se mediji za poročanje sploh odločijo. Pomembna mora biti za čim širšo javnost.

Matejčičeva nam je zaupala tudi, kako izbira sogovornike na demonstracijah: »Sama imam že kar nekaj izkušenj, zato znam oceniti, ali bi ljudje govorili z mano ali ne. Sicer pa pristopim do njih in poskusim.« Običajno starejši raje odgovarjajo kot mlajši, je dodala. Prav tako je pri izbiri sogovornikov pozorna na transparente, raglje, zastave in druge rekvizite, saj to pomeni, da so ljudje prišli še toliko bolj angažirani.

Odnos med novinarstvom in aktivizmom je kompleksen

V zadnjem času smo priča intenzivnejšim pritiskom na medije in novinarje. Slednji so zavezani k objektivnosti in nepristranskosti, poleg tega pa naj bi bili ob poročanju politično neopredeljeni. Matejčičeva je razložila, da je odnos med novinarstvom in aktivizmom sporen. »Menim, da kot novinar ni dobro biti aktivist, vsaj ne za teme, ki so politično problematične. Lahko si član nekega društva, kjer pomagaš pri organizaciji, a protestirati pred vlado ali parlamentom ni ravno spodobno. To ne pomeni, da se za nekaj ne zavzemaš, ni pa dobro biti pretirano angažiran v stvareh, ki zadevajo tvoje delo.« Tudi na socialnih omrežjih se skuša izogniti vsakršnemu konfliktu interesov. »Že ko kaj všečkam, me to postavi pred dilemo, ali sem izrazila svoja prepričanja,« je še dodala.

Profesor na Fakulteti za družbene vede, strokovnjak za globalna družbena gibanja in nekdanji aktivist Andrej Kurnik se z Matejčičevo ni strinjal. »Biti novinar in hkrati aktivist je možna in povsem legitimna pozicija,« je dejal in dodal, da iz prakse pozna zelo angažirane novinarje. Toda ti so predstavniki enega izmed dveh različnih tipov novinarjev, o katerih lahko govorimo v navezavi s protesti. Gre za t. i. državljanske novinarje (ang. citizen reporters), ki ne delajo za medijske hiše in niso zavezani uredniški politiki, temveč sami prispevajo kamenček v mozaik medijskega poročanja, prek katerega si ljudje ustvarijo sliko javnosti. Poleg teh poznamo tudi novinarje, zaposlene v medijskih hišah, ki sledijo uredniški politiki in stremijo k nepristranskosti ter objektivnosti.

Foto: Luka Černe

Sogovornik pomembnost nevtralne pozicije novinarja vidi v poročanju o stvareh, za katere je dobro, da so celovito medijsko pokrite. Vseeno je do nje kritičen: »Dostikrat sem imel izkušnje, da so s protestov poročali novinarji, ki o temi niso imeli pojma.« Krivdo za takšno situacijo je pripisal dvema dejavnikoma: finančni podhranjenosti slovenskega novinarstva in uredniški politiki. »Problem v Sloveniji je še vedno ta, da nimamo dovolj sredstev za kakovostne medije,« je povedal in kot rešitev predlagal večjo skrb družbe za potrebna sredstva.

Kurnik je prepričan, da imamo danes v Sloveniji kljub težavni finančni situaciji kompetentne novinarje. »Ampak za to sta potrebna poznavanje tematike in nenehno učenje,« je še dodal, razlago pa dopolnil z uvidom, da »bi novinarji morali biti specializirani za teme in jih spremljati tudi po končani fakulteti. Morali bi razumeti, kaj se dogaja, ter spremljati novosti in raziskave. Vprašanje pa je, če uredniške politike pri novinarjih to sploh spodbujajo ali zagovarjajo malo pavšalno in senzacionalistično poročanje.«

Kot bivši aktivist in doktor političnih znanosti Kurnik v pogovoru z nami ni mogel mimo komentarja o aktualni aktivistični in z njo povezani politični situaciji v Sloveniji. To odlikuje polarizacija, ki po njegovih opažanjih škoduje tudi protestom, saj si ne znajo več izdolbsti prostora izven nje. Tako je njihova agenda enaka tisti v parlamentu. »Včasih smo imeli lasten motiv, ki ni bil povezan niti z enim niti z drugim političnim blokom.« Za Kurnika so ključni neodvisni aktivistični mediji.

Precenjevanje moči medijev

Z obtožbo, da novinarsko poročanje spodbuja udeležbo na protestih, se ne strinja: »To, da se bo zaradi medijske izpostavljenosti v proteste vključilo več ljudi, je precenjevanje moči medija. Tisti, ki želijo priti, bodo že prišli.« Sam proteste sicer dojema kot družbeno dogajanje, ki ga morajo novinarji pokriti, četudi se z njim ne strinjajo.

Tudi Matejčičeva se je strinjala, da mediji ne spodbujajo protestov. »Če nekdo šteje poročanje o nečem za spodbujanje, potem je to njegovo mnenje. Mi pa nikoli nismo ljudi pozivali na ulice, ker to ni naša naloga.« Danes televizija gotovo ni glavni vir informacij, saj lahko ljudje poziv na protest zaznajo na vseh spletnih platformah. Opozorila je še na nasilne proteste: »Seveda lahko naše poročanje koga razburi, a mi vsakršno nasilje strogo obsojamo.« Še več, v medijskih vsebinah se novinarji trudijo izogibati nasilnim kadrom, da z njimi ne bi spodbujali tovrstnih dejanj.

»Danes so ljudje bolj izobraženi, kot so bili včasih, saj imajo tudi boljši dostop do informacij. Imajo modrost, s katero lahko močno prispevajo k temu, da bi našli izhod iz krize, v kateri smo se znašli.«

Kurnik je še poudaril, da predlanski in lanski protesti proti vladnim ukrepom niso bili majhni in marginalni, zato so jim mediji upravičeno namenjali veliko pozornosti. Vsakotedenski shodi so bili namreč številčni, trajali pa so kar devet mesecev, kar je vsekakor faktor, ki ga moramo pri obravnavi in pokrivanju protestov upoštevati. Dodal je, da se je prav pri teh protestih opazilo, da ljudje z vsakdanjimi problemi ne samo živijo, ampak o njih tudi razmišljajo in jih angažirano spremljajo. »Danes so ljudje bolj izobraženi, kot so bili včasih, saj imajo tudi boljši dostop do informacij. Imajo modrost, s katero lahko močno prispevajo k temu, da bi našli izhod iz krize, v kateri smo se znašli.«

Ob koncu pogovora je pozdravil tudi nedavno izjemno angažiranost mladih, predvsem pri zavzemanju za iskanje rešitev pri podnebni problematiki. Spominjal se je časov, ko je sam postal aktiven na tem področju. »Bili smo generacija, ki je že pričakovala slabšo prihodnost kot generacija naših staršev, ampak zdaj imamo mlade, ki pričakujejo, da bo čez 20 ali 30 let Zemlja prostor, kjer bo izredno težko živeti. Upravičeno so zaskrbljeni nad dejstvom, da bomo zaradi podnebnega zloma čez nekaj desetletij tekmovali za redke vire. V nekaterih delih sveta se to že dogaja, zato tudi prihaja do množičnih migracij. Mladi razumejo, kaj je njihova naloga in ne smemo jih podcenjevati.«

Mediji širijo ideje protestnikov

Eden takšnih mladih je tudi Simon Moe, član prostovoljnega in samoorganiziranega gibanja Mladi za podnebno pravičnost. Zavzemajo se za soustvarjanje in soodločanje o novih družbenih, gospodarskih in političnih pogojih skupnega bivanja na ohranjenem planetu. Moe nam je poskušal predstaviti, kaj novinarsko poročanje o njihovih akcijah in medijski prostor, ki ga s tem pridobijo, pomenita za takšno organizacijo. Povedal je, da je imelo gibanje večinoma zelo dobre izkušnje pri delu z novinarji. 

Mladi pričakujejo, da bo čez 20 ali 30 let Zemlja prostor, kjer bo izredno težko živeti. Upravičeno so zaskrbljeni nad dejstvom, da bomo zaradi podnebnega zloma čez nekaj desetletij tekmovali za redke vire. V nekaterih delih sveta se to že dogaja, zato tudi prihaja do množičnih migracij. Mladi razumejo, kaj je njihova naloga in ne smemo jih podcenjevati.

»Imamo več kontaktov, s katerimi se redno slišimo. Vzpostavili smo bazo novinarjev, ki jih lahko kadarkoli pokličemo in se dogovorimo za sestanek, tiskovno konferenco, ali jih povabimo na akcije. Imeli smo sicer nekaj primerov, ko so posamezni mediji napačno povzeli ali celo izpustili katero izmed ključnih informacij, ampak večinoma je sodelovanje z novinarji res dobro.«

Medije na akcije in proteste običajno povabijo sami. Največ sodelujejo z različnimi programi na Radioteleviziji Slovenija, pa tudi s časopisnimi hišami Delo, Dnevnik, Mladina in Večer. Pri slednjem so jih v zadnjem času večkrat prosili za strokovna mnenja glede okoljskih in podnebnih vsebin. Najslabšo izkušnjo imajo z Novo24TV, a takšnega odnosa ne pripisujejo vsem bolj konservativnim medijem. V preteklosti so namreč imeli tudi daljši intervju z Domovina.je, kjer je bilo sodelovanje popolnoma korektno.

Njihovo sodelovanje pa ni omejeno zgolj na slovenski medijski prostor. Kooperativni so bili tudi z nekaterimi tujimi medijskimi hišami. To je bilo večinoma v letu 2019, saj so takrat bolj aktivno sodelovali na evropski ravni. Udeležili so se tudi mednarodne konference Smile v Švici, kjer so se zbrali mladi s celotnega sveta, ki so sodelovali v akciji Petki za prihodnost. »Takrat smo sodelovali pri nekaj intervjujih za BBC. Pred drugim večjim štrajkom v Ljubljani smo poročali tudi za Euronews.«

Foto: Luka Černe

Mladi za podnebno pravičnost sodelovanju z mediji namenjajo veliko časa in energije, zato so znotraj gibanja ustanovili tudi skupino za odnose z javnostmi, ki se prvenstveno ukvarja s socialnimi omrežji. »Imamo še osebo, ki je naš kontakt z novinarji. Ta ima pregled nad vsemi telefonskimi številkami, elektronsko pošto, oblikuje pa tudi vsa vabila za medije. To vlogo pred večjimi akcijami oz. protesti okrepimo s še nekaj ljudmi.«

Prisotnost novinarjev na protestih oz. akcijah po njegovih besedah ni bila nikoli moteča ali problematična. Je pa situacija predvsem v zadnjih dveh letih letu zelo specifična in drugačna kot v letu 2019, ko se je gibanje vzpostavilo. »V zadnjih mesecih se je večkrat zgodilo, da je bilo poročanje medijev kritično zaradi nove policijske politike in prepoznavanja obrazov. Več naših aktivistov je zato na dom že dobilo račune, ker so njihove obraze prepoznali v medijih. To je zelo nova stvar, zato do nje še nismo zavzeli enoznačnega stališča.«

Ključna vloga medijev je predvsem v tem, da se vidneje pojavljamo v javnem diskurzu. Mediji prispevajo k temu, da se naše mnenje sliši tudi v strokovnih krogih, politiki in javni debati.

Vključevanje medijev je imelo v njihovem primeru predvsem pozitivne učinke. V začetku grajenja gibanja so predvsem prispevali k institucionalnemu boju, da so prišli do prepoznavnosti. Kasneje so z medijsko pomočjo izgrajevali solidarne povezave na višjem nivoju, prek njih pa sporočili tudi strokovno obdelane zahteve, pridobili podporo več nevladnih organizacij in začeli s povezovanjem s sindikati.
Pri pridobivanju novih članov in angažiranosti njihovih podpornikov pa mediji nimajo velikega vpliva. »Večinoma dosežemo nove člane prek socialnih omrežij in osebnih poznanstev. Ključna vloga medijev je predvsem v tem, da se vidneje pojavljamo v javnem diskurzu. Mediji prispevajo k temu, da se naše mnenje sliši tudi v strokovnih krogih, politiki in javni debati.«

Be the first to comment on "Mi ljudi nikoli nismo pozivali na ulice"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*