Če pes čuvaj ne zarenči, je cucek

Foto: Luka Černe

Pritiski na medije

Novinarstvo je bilo v krizi že pred epidemijo koronavirusa. Vzpon novih medijev, finančne težave in napadi (predvsem s strani populistov) so že pred poldrugim letom majali temelje naše profesije, ki je bila že zaradi pojava novega virusa na veliki preizkušnji. Potreba po kvalitetnih prispevkih se je še povečala, gledanost, poslušanost in branost novic je rasla, prav tako pa tudi strah in nemir v državi. A na začetku razglašenega prvega vala epidemije je raslo tudi zaupanje občinstva v novinarstvo, kažejo takratni podatki Valicona. To je bil pokazatelj, da delamo dobro. A takrat še novi predsednik vlade ni bil istega mnenja.

Urška Bitenc, Julija Kandare in Ana Maretić

Najprej sta vlada in Ukom novinarjem onemogočila dostop do vladnih konferenc o zajezitvi virusa in zdravstvenem stanju v državi, nato se je medijske hiše in novinarje označilo za lažnivce in nacionalno sramoto, nedolgo za tem je predsednik vlade napovedal vojno z mediji. In proti novinarstvu se je v drugem valu epidemije začel obračati tudi del javnosti. To potrjujejo tako nedavni protesti, kot tudi novi podatki Mediane, ki prikazujejo upad zaupanja v novinarski poklic.

»Danes delo v novinarskem poklicu pomeni imeti res veliko poguma in dobre živce, debelo kožo ter seveda odgovorni profesionalizem.« 

Profesor s katedre za novinarstvo FDV dr. Igor Vobič ta obrat v odnosu državljanov do novinarstva v prvem in drugem valu epidemije (ter zdajšnjim poepidemičnim obdobjem) označuje za zelo presenetljivega. »Petkovi protestniki so v prvem valu epidemije šli pred javno RTV z aplavzom, kasneje so [‘sredini’ protestniki in zanikovalci virusa] tja hodili protestirat proti poročanju in delovanju RTV,« je še povzel s primerom. Vobič dejavnike za vse vrste pritiskov išče v širši družbeni sliki. Pravi, da je stopnjevanje nasilja mogoče opaziti po celotni državi, odnos državljanov do novinarstva pa je preslikava odnosa oblasti. 

Po napovedani »vojni« se pritiski stopnjujejo

Pritiski nad novinarji, novinarkami, mediji ter medijskimi hišami so se med epidemijo začeli utelešati na različnih ravneh in so prihajali s strani več akterjev. Sprva sistemsko skozi prekinitve oziroma z zmanjšanjem sredstev sofinanciranja, kot se je to zgodilo Slovenski tiskovni agenciji predlanskega novembra ter radiu Študent na začetku prejšnjega leta. Po tem, ko je zdajšnja vlada zamenjala štiri od petih članov komisije, ki je odločala o prejemnikih sredstev iz javnega projektnega razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2021, so brez denarne pomoči ostali tudi številni prej sofinancirani mediji, med drugimi tudi dva osrednja dnevnika in več radijev s statusi posebnega pomena (med njimi tudi RŠ). Na seznamu prejemnikov pa lahko opazimo predvsem medije, ki so v lasti vladajoče stranke oz. so ji naklonjeni. 

Različnim in vedno hujšim pritiskom so novinarji dnevno priča na lokalni in nacionalni ravni, ugotavlja Društvo novinarjev Slovenije. Odgovorna urednica informativnega programa na javni televiziji Manica Janežič Ambrožič, ki je oktobra lani zaradi večmesečnih pritiskov na njeno osebno in profesionalno integriteto tudi odstopila, je še pred protesti zanikovalcev virusa pred RTV za Klin povedala, da so se novinarji znašli v negotovih in tveganih časih, ki od novinarjev zahtevajo določene vrline. »Danes delo v novinarskem poklicu pomeni imeti res veliko poguma in dobre živce, debelo kožo ter seveda odgovorni profesionalizem.« Njenemu odstopu so po manj kot dveh tednih sledili odstopi še treh urednikov informativnega programa Televizije Slovenija, ki se prav tako niso strinjali s spremembami programsko-produkcijskega načrta. 

»Če je novinar res pes čuvaj, mora včasih tudi malo zalajati, drugače je samo cucek v kotu, ki ga nihče ne razume kot čuvaja. Mora zarenčati in opozoriti na stvari.«

»To ni kritika RTV, ampak napad na institucijo,« o celotni situaciji na RTV meni voditeljica in novinarka Vala 202 na Radiu Slovenija Nataša Štefe. Pravi, da spremembe, odstopi in poseg v delo novinarjev na televizijskem delu hiše na radijske delavce sicer neposredno ne vplivajo, kljub temu pa se tudi ona, sploh med protesti, ni počutila varno. Dodala je, da je vse nedavne dogodke, med njimi predvsem vdor v njihovo medijsko hišo »spremljala odprtih ust.« Prav tako je bila kritična do odgovornih, saj skupine protestnikov, ki so nekaj mesecev taborile pred RTV, niso nikoli zares obsodili. Verjame, da so ti ljudje »želeli iti korak naprej« tudi zato, ker se njihovega početja ni nikoli javno obsodilo, kljub temu da so nekateri zaposleni o verbalnem nasilju opozarjali tako vodstvo kot policijo.

Zatekanje k samocenzuri

Nasilje in tovrstni pritiski nad novinarji pa vplivajo tudi na odločitve glede poklicne poti posameznikov ter njihova zasebna življenja. Posledice, ki so jih deležni na delovnem mestu, se ob koncu delavnika ne končajo, so izpostavili tudi v anketi, ki smo jo sestavile za namene članka. Rešilo jo je 19 novinarjev, urednikov in voditeljev. Med njimi se jih s pritiski in nekonstruktivnimi kritikami občinstva srečuje 80 odstotkov.

Foto: Luka Černe

Po zbranih podatkih kritike na delo anketirancev ne vplivajo, samo trije so namreč zaradi strahu pred kritiko ali grožnjami kdaj samocenzurirali prispevke. Pojav »samoutišanja« je v pogovoru poudarila tudi Nataša Štefe. Meni, da se samocenzura pojavlja zaradi sistemskih pritiskov. Povedala je tudi, da se verjetno velika večina novinarjev nezavedno poslužuje »omiljenega« poročanja, saj se ne želi izpostaviti in tako postati tarča kritik. »Novinarstvo pa s tem izgublja ost kritike,« je še dodala in kasneje poudarila, da »če je novinar res pes čuvaj, mora včasih tudi malo zalajati, drugače je samo cucek v kotu, ki ga nihče ne razume kot čuvaja. Mora zarenčati in opozoriti na stvari.« To, da se novinarji (ne)zavedno raje lotevajo poročanja o manj izpostavljenih in nevtralnih temah, pa je še eden izmed pokazateljev, da se pravega novinarstva zaradi strahu pred kritiko lahko začnejo izogibati, s tem pa škodijo svoji (pol)profesiji.

Zaskrbljujoče je dejstvo, da je kar devet anketirancev prejelo neposredno ali posredno grožnjo, ki se je nanašala na njihovo družino. Eni izmed anketirank so grozili s smrtjo, še bolj žalostno pa je, da se uredništvo po seznanitvi z grožnjo ni odločilo ukrepati. Skoraj vsi anketiranci sicer menijo, da jim uredništva nudijo dovolj pravne podpore in da se v svojem delovnem kolektivu počutijo dobro. Tri novinarke so bile v službenem okolju deležne spolnega nadlegovanja, ena s strani svojega vira, druga s strani sodelavcev, tretja pa s strani občinstva.

Čuvaji demokracije, ki jih ne čuva nihče

Pritiski in diskreditacije v novinarstvu so za mnoge novinarje »nujno zlo«, ki se pojavi ob opravljanju dela. Štefe je izpostavila, da ima vsak poklic določene pritiske, težava pa se pojavi, ko ti postanejo neutemeljeni in se dotikajo novinarjeve osebnosti; takih je vedno več. Spremembo glede novinarskega ugleda je povzela s primerom dela na terenu: »Včasih smo kam prišli z RTV tablico na avtomobilu in se nismo počutili slabo, saj so nas sprejeli, sedaj pa smo deležni mnogih komentarjev in opazk.«

»Blatenje na twitterju ni prevzemanje odgovornosti.« 

Blatenje novinarskega poklica se izvaja tudi na družbenih omrežjih, tako s strani občinstva kot tudi s strani oblasti/politikov, ki novinarje krivijo za širjenje virusa, nastanek protestov ipd. Do slednjega je Štefe zelo kritična, saj meni, da vladajoči s takimi odzivi ne prevzemajo odgovornosti. »Blatenje na twitterju ni prevzemanje odgovornosti.« 

Ravno ti neutemeljeni napadi in neargumentirane kritike s strani vlade so povod diskreditacijam, ki se pojavljajo s strani občinstva. Novinarji so pritiskov z njihove strani deležni predvsem prek družbenih omrežij, pa tudi prek mobilnih telefonov, pisem, elektronske pošte, v javnem prostoru in v najskrajnejšem primeru na njihovem domu. Napadi se najpogosteje nanašajo na novinarjevo osebnost, v nekaj primerih pa je raznim grožnjam izpostavljena tudi novinarjeva družina. Društvo novinarjev Slovenije je po dvoletnem spremljanju napadov na novinarje in novinarke kot najpogostejše oblike prepoznalo žalitve, napade na ugled, sovražen in žaljiv govor, grožnje in diskreditacije.

Napadalci uporabljajo vse možne strategije napadov z namenom utišanja novinark in novinarjev ter zmanjšanja njihove verodostojnosti v javni sferi. Najbolj so izpostavljeni televizijski in preiskovalni novinarji, novinarji notranjepolitičnih redakcij in še posebej novinarke, ki so v poročilu ter naši anketi opozorile na diskriminacijo na podlagi spola. Družinam novinark se grozi pogosteje kot družinam novinarjev, pri njih so pogostejše tudi opazke glede videza, v veliki večini pa novinarke tudi spolno objektivizirajo. Do njih so poleg javnosti neprijazne tudi marsikatere medijske hiše, nadrejeni in sodelavci.

»Napake« tudi znotraj profesije

DNS je v svojem poročilu o napadih na novinarje izpostavilo tudi, da se na spletnih mestih pogosto pojavi »spirala spletnega nasilja«, saj se na žaljive komentarje tudi novinarji sami ne znajo odzvati primerno, kar vodi v dve skrajnosti. Nekateri se odzovejo provokativno, drugi pa so se na napade navadili in jih sprejeli kot del novinarskega vsakdana, s tem pa so jih normalizirali, legitimizirali. V poročilu so zapisali tudi, da so novinarji razvili celo vrsto strategij za izmikanje soočanju z napadi, večinoma jih ignorirajo, saj tudi kakršnikoli odzivi lahko sprožijo nove napade.

Družinam novinark se grozi pogosteje kot družinam novinarjev, pri njih so pogostejše tudi opazke glede videza, v veliki večini pa novinarke tudi spolno objektivizirajo.

Težave v novinarskem poklicu pa tako Vobič kot Štefe opažata tudi v načinu dela. Vobič je tako izpostavil problem povezovanja različnih akterjev. Novinarji so se v času epidemije večinoma zanašali na uradne vire, katerih informacije so se hitro spreminjale, bile mestoma zmedene in tudi mesebojno nasprotujoče. Na dolgi rok se je to začelo odražati tudi v novinarskem poklicu – ker so zaupanje izgubili uradni viri, so ga tudi tisti, ki so o njih poročali. Seveda pa se je podobno dogajalo tudi drugod po svetu, je še dodal Vobič. 

V svoji kritiki se je dotaknil tudi načina poročanja, poudaril je namreč, da servisna novica v času epidemije ni več dovolj. Prispevki potrebujejo kontekst, večjo zgodbo in dobro razlago. Vobič sicer razume, da je novinarsko delo v tem času izjemno oteženo, a meni, da bi se družbi lahko tudi v takih razmerah poskušali približali z drugačnim načinom obveščanja, ki bi družbeno dogajanje lahko predstavilo bolj celovito in povezano. Trenutno stanje je primerjal tudi z vojnimi razmerami, čeprav mu asociacija ni preveč ljuba. 

Novinarji bi lahko, če se bodo naključni napadi nadaljevali, postali »varovana in zastražena sila.«

Da je asociacija napačna ali vsaj nerodna, se strinja tudi Nataša Štefe. Poleg tega izpostavlja, da se v času epidemije stik novinarjev z občinstvom ni izgubil, se je pa vsekakor spremenil. Skrbi jo, da bi lahko novinarji, če se bodo naključni napadi nadaljevali, postali »varovana in zastražena sila«. Zametke tega smo že lahko opazili – na večjih protestih so novinarje medijske hiše PRO PLUS spremljali varnostniki, tudi na RTV so se po vdoru odločili za zaposlitev dodatnih varnostnikov. 

O pritiskih se je treba pogovarjati

Tarča komentatorjev sta največkrat verodostojnost in kredibilnost novinarstva ter njegovo poslanstvo v Sloveniji, vse pogosteje pa se grožnje nanašajo tudi direktno na novinarje ter njihovo osebnost, je še ugotovilo DNS. Resnim verbalnim pritiskom na novinarke in novinarje se pridružujejo tudi telesne poškodbe in smrti. Po podatkih mednarodne novinarske federacije je bilo letos po vsem svetu ubitih 35 novinarjev. Od leta 1990 je bilo ubitih 2658 novinarjev, od tega 42 v letu 2020. Marca, ko so objavili raziskavo White Paper on Global Journalism, jih je bilo 235 v zaporu. Čeprav v Sloveniji doslej zaradi dela še niso ubili ali zaprli nobenega novinarja, napadi in drugi odzivi, ki presegajo argumentirano kritiko, tudi pri nas pogosto ostanejo neraziskani in nekaznovani. 

Ravno zato je Društvo novinarjev Slovenije z junijem vzpostavilo platformo, kjer lahko novinarji in sodelavci uredništva prijavijo napad. Do začetka novembra 2021 so prijavili 26 napadov. Od teh se je večina zgodila na javnem prostoru, sledijo mu javni dogodki, splet in pošta. Iz podatkov je razvidno, da se napadi največkrat nanašajo na novinarjevo osebno ali profesionalno identiteto, sledijo jim fizični napadi – zaenkrat so prijavljeni štirje. Od prijavljenih napadov jih je največ, osem, izvedel naključni posameznik, v sedmih prijavljenih primerih pa je bil napadalec nekdo iz političnih krogov. Ker se za prijave novinarji odločajo prostovoljno, jih veliko ni zabeleženih. Društvo zato vse, ki so bili kadarkoli deležni odzivov, ki presegajo argumentirano kritiko novinarjevega dela, poziva, da napade, ki so se že zgodili v preteklem letu, kljub temu prijavijo.

»S pritiski na koncu dneva ostaneš sam.«

Pomembno je, da se o pritiskih (in stiskah, ki zaradi njih nastanejo) pogovarjamo tudi v kolektivih. Da vemo, da se lahko v času stiske na nekoga obrnemo. »S pritiski na koncu dneva ostaneš sam,« je poudarila tudi Štefe ter dodala, da bi se proti njim lažje borili, če bi se v našem poklicu znali bolje povezovati in se ne deliti na različne strani, se kritizirati in tekmovati. Preseči bi bilo treba novinarski individualizem, je dodal tudi Vobič in zaključil z mislijo, da si želi, da bi bili novinarji glede svojega dela bolj samoreflektivni.

Be the first to comment on "Če pes čuvaj ne zarenči, je cucek"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*