»Čakava trenutek, ko bo ograja služila le kokošim«

Vir: Pexels

Reportaža 

Migranti tudi v virusnih časih preko Kolpe, kjer pogosto stopijo v stik z domačini, dosegajo Italijo in Trst. Tam jih čakajo srčni in človekoljubni humanitarni delavci.

Martin Poljšak, Magdalena Radovanović

Trst: Ura je 16.00, začenja se mračiti. Hladna jesenska burja neusmiljeno brije in skupini migrantov, ki se tišči na Trgu svobode, prepihuje izmučena in slabo oblečena telesa. Tam so, da bi poiskali pomoč, ki jim jo vsak dan brezplačno nudi človekoljubna organizacija Linea d’ombra (Senčna črta). Kmalu pridejo še prostovoljci. S seboj vlečejo voziček s sanitetnim materialom, ki bo služil za zdravljenje strohnelih stopal, uničenih od dolge in naporne hoje.

Pristopimo k fantu, Afganistancu. Ime mu je Mahdy. Pred dvemi leti se je moral v Grčiji ločiti od noseče žene in dveletne hčerke, ki sta s humanitarnim konvojem dosegli Nemčijo. Drugorojenka se je rodila brez očeta ob strani, pove. Sam se je odločil, da ju bo poskusil dohiteti peš, preko balkanske poti. »Če sem v Afganistanu umrl prvič, sem na balkanski poti umrl še enkrat. Šestkrat sem poskusil z igro (migranti pot v Evropo imenujejo ‘the game’, igra), a me je ujela hrvaška policija. Njihovo nasilje je bilo nepopisno, prijatelji so mi povedali, da naj bi celo spolno zlorabljala otroke migrantov. V sedmem poskusu sem po dveh tednih neprekinjene hoje le dosegel Italijo, zdelo se mi je, da sanjam, saj je balkanski pekel končno le za menoj.«

»Morda bom o grozoviti izkušnji kdaj napisal knjigo, sedaj pa mislim le še na ženo in hčerki, ki ju želim čim prej dohiteti,« prizna, ko čevlje, ki se jim podplat že odleplja, po dveh tednih končno sezuva z razbolelih stopal. Smrad je seveda nepopisen, izgled stopal pa še bistveno slabši. Koža se v določenih delih komaj še drži mesa, noge so polne bradavic, njihova barva spominja na barvo mrličeve polti.

»Če sem v Afganistanu umrl prvič, sem na balkanski poti umrl še enkrat. Šestkrat sem poskusil z igro, a me je ujela hrvaška policija. Njihovo nasilje je bilo nepopisno … «

Breg pri Sinjem Vrhu ob Kolpi: Z glavne ceste nas smerokaz vodi v gozd. Po nekaj sto metrih strme makadamske poti se nam prikaže čudovita dolina reke Kolpe, v osrčju katere stoji vas Breg pri Sinjem Vrhu. V tej vasi stoji približno pet hiš. V eni izmed teh starih hiš živita Štefanija in Ivan Špehar, ki štejeta čez 85 let. Kot pravita, sta ostala edina stalno prebivajoča v Bregu. Ostale hiše so zapuščene zaradi že preminulega starega prebivalstva in odseljevanja mladih, ki svojo srečo iščejo v večjih in manj odmaknjenih krajih. 

Vas, za katero bi si mislili, da jo je objem gozdov Bele krajine na eni in širina Kolpe na drugi strani skril pred obiskovalci, pa ni tako osamljena. Znana je po številnih prehodih ilegalnih migrantov, ki prečkajo Kolpo in nato pot nadaljujejo po zaraščenih gozdovih. Štefanija se spomni na dogodek, ko je v bližnji vasi rodila ena od migrantk, kasneje pa naj bi jo lokalni rešilec odpeljal v bolnišnico. »Eden od vojakov mi je rekel, da so otroku dali ime Srečko,« še doda in se za trenutek zasmeji. »Na Hrvaškem z njimi menda ravnajo grdo, jim vzamejo obleke in jih tepejo. To se mi ne zdi prav. Migrant je v vasi Špeharji prosil, naj ga le tepejo ne,« še pripomni Štefanija.

Koronavirus ni edini virus

Koronavirus, ki nas spremlja vse od lanske pomladi, ni ustavil drugega, prav tako žalostnega in po svoje hudega »virusa«, ki se v bolj ali manj velikih valovih k nam vrača že več desetletij: masovnih migracij iz Afrike, predvsem pa iz Azije v Evropo, preko Sredozemlja ter preko t. i. Balkanske poti.

Vir: Unsplash

V letu 2020 je slovenska policija obravnavala nekaj manj kot 14.600 ilegalnih prehodov meje, največ je bilo državljanov Pakistana, Afganistana in Maroka. Slovenska policija je veliko migrantov na podlagi bilateralnega dogovora s Hrvaško nemudoma vrnila hrvaškim oblastem. Migranti in nevladniki pravijo, da slovenski policisti pogosto niso upoštevali njihove prošnje za sprožitev azilnega postopka, policija pa trditve vztrajno zanika. Kljub temu je veliko beguncev prek Slovenije uspešno doseglo Italijo, natančneje mesto Trst. Migranti se spopadajo z nevzdržnimi razmerami in nasiljem na poti in ob Kolpi pogosto pa pridejo v stik z domačini.

Vojaški nadzor daje občutek varnosti

Štefanija in Ivan sta imela z migranti več srečanj, saj njuna hiša stoji 50 metrov od vode. Ob kavi in dišečem jabolčnem zavitku, ki ga je gospa skrbno naredila za obisk, steče prijeten pogovor o življenju na vasi, predvsem pa o izkušnjah s pribežniki, ki so po nekaj letih postale stalnica. Štefaniji in Ivanu na obrazu leži prijeten nasmešek, vendar se pod njim skriva tudi priokus skrbi, ki se je v njuno življenje naselil ob prihodu migrantov.

Kljub temu, da se kasneje tisto noč in tudi ostale noči ni zgodilo nič, kar bi lahko pribežnike prikazalo v slabi luči, si Štefanija in Ivan do trenutka, ko je vojska začela stalno stražiti območje, ponoči nista upala odpirati oken.

Štefanija se spominja dogodkov, ki so ju z možem vsaj za nekaj časa zaznamovali: »Tudi v naše okno je včasih posvetila luč s hrvaške strani. To so dobre luči in begunci so očitno dobro opremljeni. Opazovala sva, kaj se bo zgodilo, nisva vedela kaj narediti, bilo je okrog 23. ure. Nisva si upala iti spat.« 

Kljub temu, da se kasneje tisto noč in tudi ostale noči ni zgodilo nič, kar bi lahko pribežnike prikazalo v slabi luči, si Štefanija in Ivan do trenutka, ko je vojska začela stalno stražiti območje, ponoči nista upala odpirati oken. Gospa pravi, da dogajanje na območju vasi neprestano nadzoruje štiričlanska vojaška ekipa. »Postali smo celo prijatelji,« odgovori na vprašanje, ali ju stalna prisotnost vojske ne moti in ob tem doda, da se z možem počutita veliko varneje. Bistveno manj varno pa se počuti kdor poizkuša srečo pri ilegalnem prehodu meje.

»Rešili ste mi življenje!«

Trst za mnoge migrante predstavlja konec poti, oziroma prihod v varno državo, kjer so jim zagotovljene osnovne človekove pravice, predvsem pa prepotrebna oskrba. Eno od številnih človekoljubnih društev, ki tu deluje, je Linea D’ombra (Senčna črta), ki sta jo leta 2019 ustanovila zakonca Lorena Fornasir in Gian Andrea Franchi, sicer humanitarna delavca v begunskih taboriščih v Bosni in Hercegovini. Na mestnem trgu pred železniško postajo društvo vsak dan pomaga več desetim migrantom, ki uspešno dosežejo mesto v zalivu. 

Vir: Pixabay

Ti lahko dobijo kozarec vročega čaja, kaj za pod zob, predvsem pa sveže obleke in čevlje, saj so le-ti po vseh prehojenih kilometrih, begih pred policijo in drugih izkušnjah v izredno slabem stanju. Največjo težavo za množice migrantov, ki jim uspe »zmagati igro«, predstavljajo hude zdravstvene težave, večina vezanih na noge in stopala, strohnela od stotin prehojenih kilometrov. Posebno hudo je t. i. »rovsko stopalo«, ki ga migranti dobijo zaradi več tedenske izpostavljenosti vlagi, mrazu in neprimerni obutvi. Njihove noge so tako polne bradavic in oteklin, koža je povsod razpokana in razbolela.

»Hrane, ki smo jo dobivali v Bosni, je bilo dovolj, da nismo umrli in premalo, da bi vsaj dostojno živeli.«

»Trenutne razmere na Balkanu so res nehumane. Novi koronavirus res razsaja in kosi številna življenja, vendar primarno težavo predstavljajo nevzdržne higienske razmere, v katerih smo prisiljeni živeti,« nam na dan našega srečanja razkrije Pakistanec Karim, ki je več mesecev preživel v taborišču Lipa pri Bihaću. Slednjega so oblasti postavile, ko so zaradi pritiskov mednarodne javnosti in požrtvovalne borbe številnih humanitarnih delavcev, zaprle begunsko taborišče Vučjak, ki je stalo na odlagališču odpadkov. »Taborišče je res novo, razmere pa so iste, če ne slabše. Tam sem bil februarja in videl kako spijo natrpani v šotorih, tekoče vode ni, higienske razmere pa so katastrofalne, kar je idealen pogoj za širjenje najrazličnejših infekcij,« prizna eden od prostovoljcev. 

»Hrane, ki smo jo dobivali v Bosni, je bilo dovolj, da nismo umrli in premalo, da bi vsaj dostojno živeli. Zjutraj smo od rdečega križa prejeli skodelico čaja in kos kruha, popoldan pa nekakšno juho, ki je bila bolj podobna umazani vodi, v kateri je plavalo nekaj krompirjev. Danes sem po dveh tednih končno nekaj konkretnega dobil za pod zob. Na poti iz Bosne v Italijo je kmalu zmanjkalo hrane, jedli smo listje z dreves, ki smo ga zabelili z majonezo, da bi ga lahko požrli ter pili vodo iz blatnih luž. Ti prostovoljci so mi rešili življenje! Ne vem kaj bi brez njihove pomoči,« še doda Karim. Prostovoljci pa le niso edini, ki migrantom na poti pomagajo pri preživetju.

Migrantom kruh, politikom maske

Štefanija pravi, da skupine sestavljajo le moški, ti pa reko navadno prečkajo preko jeza ali jo prebrodijo v plitkejših predelih s hrvaškega do slovenskega brega. Kolpa, ki slovi po svoji kopalni varnosti, pa prav tem ljudem včasih pokaže zobe in vase pogoltne človeška življenja. Nedaleč stran od Špeharjeve hiše je bilo letos na skali najdeno utopljenčevo truplo.

Vir: Pexels

Kaj pa bližnje srečanje z begunci? Gospa pravi, da je bilo zelo bližnjih srečanj malo, saj se zaradi vojske v vasi ne zadržujejo dolgo. »Kar se tiče migrantov, nam ni še nihče potrkal na vrata in silil v hišo, no, zadnjič sta prišla dva. Morala sta biti hudo lačna, saj sta me videla na stopnicah in sta se čez nekaj časa vrnila, ko sta že bila na poti v gozd.« Štefanija je pokazala proti oknu, pod katerim stojijo stopnice in na vprašanje, ali jima je hrano ponudila, prikimala »Ah sem, vsakemu po kos kruha, saj jim drugega nimam kaj dati, nič nimamo pripravljenega. Več od kruha jim sicer ne bi dala, ker policija pravi, da ne smemo nič dajati. Potem se navadijo, povedo en drugemu in potem, Bog ve, kaj se lahko še zgodi.« Štefanija in Ivan se zavedata, da si migranti pri prehajanju najbrž pomagajo z ljudmi, ki jih za denar lahko odpeljejo bližje cilju. Sama vedno pokličeta policijo, saj se jima to zdi edino pravilno.

Vas Breg pri Sinjem vrhu seveda ne bi bila nič posebnega, če se prav tu ne bi odvil odmeven dogodek v času prvega vala epidemije. Ob žičnati ograji, ki stoji ob reki, so se aprila potepali slovenski politiki in si skupaj z vojsko ogledovali teren. V objemu pravljično brezskrbne idile so pozabili na upoštevanje pravil o nošenju mask in držanju medsebojne razdalje, kmalu potem pa so fotografije dogodka v slovenskem prostoru dvignile veliko prahu. Štefanija je ob tem dodala, da sta z možem obiskovalce povabila tudi na kavo, a so vsi skupaj ostali le pri prijaznem pozdravu. Slovenske politike je pot do prav te vasi najbrž zanesla zaradi enakega razloga kot je mene. Ravno politiki pa so bili odgovorni za napetosti v Trstu.

»Pomagamo vsem, ne glede na barvo kože in veroizpoved«

Humanitarne pomoči migranti najbrž ne bi dobili brez pomoči številnih prostovoljcev, ki z njimi preživljajo cele popoldneve. »Vodilo, ki mu sledimo pri našem delu je: pomagajmo vsem, ne glede na barvo kože, veroizpoved ali državo izvora,« nam razloži eden od njih in doda, da za pomoč pogosto prosijo tudi revne tržaške družine, ki prav tako dobijo topel obrok ali nov par čevljev. Vendar pa vse le ni tako rožnato.

»Vodilo, ki mu sledimo pri našem delu je: pomagajmo vsem, ne glede na barvo kože, veroizpoved ali državo izvora,« nam razloži eden od njih in doda, da za pomoč pogosto prosijo tudi revne tržaške družine, ki prav tako dobijo topel obrok ali nov par čevljev.

Oktobra lani je namreč lokalna aktivistična skupina Son Giusto, ob podpori nacifašističnih gibanj Casapound, Veneto fronte skinhead in drugih, priredila rasističen protest. Tega je sicer dovolil lokalni poveljnik državne policije, a se je vse skupaj kaj kmalu sprevrglo v nasilno prerivanje, zaradi katerega je nekaj prostovoljcev pristalo na urgenci. 

Niti ograja jih ne ustavi

Vir: Pixabay

Da bi si bolje predstavljali začetek poti migrantov po Sloveniji, se sprehodimo ob ograji. Delno panelna, delno žičnata ograja med spokojno zelenino s srhom bode v oči. Čeprav je visoka in nevarna, za migrante ne predstavlja konca poti, kar povesta tudi Štefanija in Ivan. Vesela sta, ker ograja vsaj ni več v celoti iz bodoče žice, saj v vsakem primeru ne prepreči prehoda, tako kot nizka temperatura in višina reke ne. Žica, na kateri so nožički, posejani po celi dolžini in ostri kot britev, pa ni humana, ne za živali, ne za ljudi. 

V topli jedilnici, kjer se vije vonj po sveže kuhani kavi, se pogovor prevesi v bolj veselo smer. Štefanija in Ivan, ki sta od živali obdržala le še mačko in kokoši, s hudomušnostjo pripomnita, da čakata na trenutek, ko panelne ograje ne bodo več potrebne. Tako bosta del le-teh izkoristila za ograditev kokošnjaka, seveda brez žičnatega dela.

Kolaborant Američanov in bivši zapornik

Težavam in protestom navkljub pa prostovoljci v Trstu ne bodo odnehali z delom. Prihodi so se ustavili le v času najhujšega pandemičnega obdobja med lanskim marcem in majem, prav vedno pa jim na pomoč priskoči nekaj tolmačev. Med njimi izstopata Afganistanec Motta, ki je moral leta 2010 zbežati pred talibani, saj je za ameriško vojsko vozil tovornjake, posledično so ga označili za izdajalca in kolaboranta, ter Aziz, ki pravi, da je komaj prišel iz zapora, kamor naj bi ga zaprli zaradi neumnosti. V očeh prostovoljcev veljata za dvomljivi osebnosti, ki pa rade volje priskočita na pomoč pri tolmačenju in prevajanju. 

Vesela sta, ker ograja vsaj ni več v celoti iz bodoče žice, saj v vsakem primeru ne prepreči prehoda, tako kot nizka temperatura in višina reke ne. Žica, na kateri so nožički, posejani po celi dolžini in ostri kot britev, pa ni humana, ne za živali, ne za ljudi.

»Salam alejkum,« reče Motta z živčnim glasom. »Več kot pet let pomagam tem revežem, ne boš verjel, kaj vse sem od njih slišal. Ni ti treba do Hrvaške ali Bosne, na slovensko-italijanski meji deluje neverjetno dobro organizirana in obširna mreža tihotapcev, ki poleg ljudi tihotapi najrazličnejše blago. To se godi pred očmi vseh, malo ljudi pa se tega dejansko zaveda. Ti ljudje, ki pridejo sem so res nesrečni, saj jim neprestano kdo diha za vrat – naj bodo to talibani, policija, tihotapci, ali drugi nepridipravi.«

Zaradi teh besed smo se močno zamislili. Morda se bistvo vsega le skriva v sreči. Sreči, da se rodiš v pravem kraju ob pravem času, sreči, da si lahko to, kar si res želiš biti, ne da bi te pri tem kdo oviral.

Be the first to comment on "»Čakava trenutek, ko bo ograja služila le kokošim«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*