Spregledano gledališče

Foto: Pexels

Dana Golubič, Grižančič, Nejc Kirn

Gledališča so zaprla svoja vrata, odrska umetnost se je ustavila. Veliko ljudi pozablja, da je hud udarec utrpela kultura, ki se je v dobri meri preselila na splet. Šele z izgubo rednega stika s kulturo smo ugotovili, kako dragocena je in kako zelo nam manjka.

Prikrajšano pa ni bilo le občinstvo, saj so breme nase prevzeli tudi zaposleni. Mnogo jih je ostalo brez zaposlitve, tisti, ki jim je bila sreča naklonjena in so delo obdržali, so bili primorani umetniško ustvarjanje preseliti v svoje dnevne sobe.

Epidemija je odprla povsem nov svet gledališča, na katerega si prej marsikdo sploh ni upal pomisliti. Bolj ali manj dobro opremljene ustanove so se hitro prilagodile in začele predstave uprizarjati preko spleta. Med slovenskimi je z uprizarjanjem predstav prek spleta prvo začelo koprsko gledališče. Nato pa so po njihovemu zgledu sledile še mnoge ostale kulturne ustanove.

Zanimanje za predstave in število ogledov spletnih dogodkov sta poskočila po vsem svetu. Prej je gledališče veljalo za dejavnost, za katero si si moral vzeti čas, se nanjo pripraviti in se odpeljati v mesto. Sedaj pa lahko ljudje vse to postorijo doma, v pižami. Od »vstopa v gledališče« jih loči le nekaj klikov.

Kljub temu, da je pandemija ohromila tradicionalen način delovanja gledališč, številni umetniki ostajajo pozitivni. Mnogi se kulturnega ustvarjanja lotijo kar od doma.

Prej je gledališče veljalo za dejavnost, za katero si si moral vzeti čas, se nanjo pripraviti in se odpeljati v mesto. Sedaj pa lahko ljudje vse to postorijo doma, v pižami. Od »vstopa v gledališče« jih loči le nekaj klikov.

Za to sta se odločila tudi igralca iz SNG Nova Gorica, Maja in Miha Nemec, ki sta med prvim valom korona virusa sklenila, da bosta pravljico za odrasle z naslovom Avgust delala doma.

Kot sta povedala za Klin, jima je glavni izziv predstavljalo ločevanje dela od družinskega življenja. »Disciplina se nama je obrestovala, saj sva se tako polno posvetila delu in družini, tako da se je eno oplajalo in bogatilo drugo. Vaje sva imela uro in pol vsak dan. Ko sva delala, sva delala intenzivno,« je način dela opisala Maja Nemec.

Ker nista imela na voljo gledališke dvorane, sta se bila primorana znajti v njuni majhni dnevni sobi. Premikanje v polni sobi pohištva je izzvalo posebno ozaveščenost glede prostora in občutek za gibanje na omejeni površini, kar sta kasneje s pridom uporabila v svoji predstavi.

Foto: Pexels

Ker sta bila zakonca primorana ustvarjati v svojem domu, sta se odločila, dabosta to, kar imata na voljo v danem trenutku, izkoristila kar se da celovito. Po njunih besedah so se zaradi spremenjenega načina dela lahko razvila bolj naravna, sproščena občutja, kar se je pokazalo v sami uprizoritvi; to pa je občutilo tudi občinstvo. Kljub prvim pomislekom avtorjev so se gledalci na novo realnost predstav odzvali pozitivno.

Za tak način predvajanja in uprizarjanja so se že v prvem valu odločili Lutkovno gledališče, SNG Drama, SNG Maribor, MGL, Slovensko mladinsko gledališče, SNG Nova Gorica, Prešernovo gledališče Kranj in nekatera druga, med njimi tudi Akademija za gledališče, radio, film in televizijo.

Mnenja, ali je ta alternativen način gledališča učinkovit, so med gledališčniki deljena. Ravnatelj Anton Podbevšek Teatra Matjaž Berger meni, da študij predstave prek spleta odvzema gledališču eno temeljnih funkcij, spektakularnost. Hkrati je predstava prikrajšana gledališkosti, odvzet ji je odnos med gledalci in igralci, prav ta odnos pa uprizoritvenim umetnostim daje posebno sfero percepcije.

Teater je pravzaprav dvostranska in odprta igra, saj se občinstvo odziva na igro in z igralci soustvarja predstavo. »Poudarjam, da ta krizna praksa, če bi se izkazala za zelo trajno, lahko pomeni konec gledališča, zato se zavzemam za zmago prakse gledališča v živo, seveda, ko bodo vsi kriteriji za obče zdravje to dopuščali,« je dejal Berger.

Gledališče je živa snov, ki je ni mogoče preseliti v druge medije. Zame pravo gledališče predstavljata le oder in dvorana.

Nataša Konc Lorenzutti

Igralka, pisateljica in pesnica Nataša Konc Lorenzutti se pridružuje Bergerjevemu pogledu na trenutno situacijo. Gledališče si sicer izmišlja alternativne načine običajnemu delovanju, a ustreznega nadomestila zanj ne vidi. »Gledaliških predstav na posnetkih sploh ne morem gledati. Mislim, da je gledališče utrpelo hudo škodo in jo še naprej trpi,« je kritična Konc Lorenzutti. Doda, da je gledališče živa snov, ki je ni mogoče preseliti v druge medije. Zanjo pravo gledališče predstavljata le oder in dvorana.

Kljub težkim časom za gledališčnike pa se stanovski kolegici Nataša Konc Lorenzutti in Maja Nemec strinjata, da je vsako napako v gledališču mogoče izkoristiti za novo priložnost, saj lahko preko teh odkrijemo nove zvrsti in prepletanja različnih načinov ustvarjanja. Poleg gledališča se je bila Nataša Konc Lorenzutti primorana nagibati k drugim vrstam ustvarjalnosti, v katerih je ponovno našla svojo z gledališčem izgubljeno svobodo. Začela je z recikliranjem oblačil in šivanjem mask iz starih kosov blaga.

Država se na kulturnike, meni nič, tebi nič, požvižga. Ne smemo pa dovoliti, da na njih pozabimo tudi ostali. Morda bomo ljudje po koncu hude krize ugotovili, kako pomembna je umetnost, kako brez nje ne moremo shajati, kako jo pravzaprav potrebujemo.

Ravnatelj Anton Podbevšek Teatra v duhu Maovega stavka »Od poraza do poraza, do končne zmage« poziva, da se je potrebno boriti, da bo gledališče spet oddajalo svojo miselno in vizualno radiacijo tako, kakor to počne že od svojih začetkov … v živem odnosu med igralci in svetom.

Be the first to comment on "Spregledano gledališče"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*