Dvojna merila iste igre

Vir: Pexels

Komentar

Sabina Zorman

V zadnjem letu nam je postalo jasno, da so vladni ukrepi relativni. Odvisni so od tega, kdo si. Že dober čas poslušamo, česa vse se moramo držati, kaj vse delamo narobe in česa smo krivi. Hkrati prav tiste, ki nam pridigajo, gledamo, kako nas puščajo same na tej strani zakona. Ločeni smo na tiste, ki ne smejo in tiste, ki pač lahko.

Tisti, ki vodi igro, res postavlja njena pravila, a si jih redki upajo tako odkrito in arogantno kršiti kot nekateri vodilni v naši državi. Vprašanje je, ali ne spoštujejo igre ali nas – soigralcev. O čem pravzaprav govorim? O jasnih dvojnih merilih za nas, »navadne smrtnike« in za politike.

Po enem letu znamo že vsi na pamet zrecitirati osnovna pravila: drži razdaljo 1,5 metra, redno razkužuj roke in nosi masko! Niti zaprta vrata restavracij, policijska ura in omejitev gibanja na občine nam niso tuje. Če se ne držiš teh pravil, igra predvideva kazen.

In kazni ni bilo malo. Policisti so staršema, ki sta v Kranju na sprehodu z otrokom jedla rogljiček in pri tem nista nosila maske, naložili 800 evrov kazni. Dostavljalca hrane, ki je brez maske malical na ljubljanskem Prešernovem trgu, pa so kaznovali z globo 400 evrov.

Kazni so se nam zdele absurde, nesmiselne, saj ti posamezniki niso neposredno ogrožali nikogar. Še bolj smo bili jezni, ko smo videli razne slovenske funkcionarje, ki so kršili ista pravila, vendar njih kazen ni doletela.

Ne vemo zares, ali je omenjeni dostavljalec hrane jedel ali ne, vemo pa, da so se predsednik Pahor ter ministra Tonin in Hojs ob Kolpi sprehajali brez zaščitnih mask in primerne razdalje. Videli smo prireditev Olimpijskega komiteja Slovenije, na kateri 140 gostov v notranjem prostoru, v nasprotju z navodili NIJZ, ni nosilo maske. Med njimi ministrica za šolstvo Simona Kustec, ki za mizo ni sedela s člani istega gospodinjstva.

Večkrat smo bili jezni. Ko nismo smeli do znancev v drugi občini, notranji minister Hojs pa se je za veliko noč odpravil do počitniške hiše svoje tašče. Pred kratkim se je s svojo mamo zapeljal do hrvaške meje, sicer brez potrebnih dokumentov, a opremljen z izgovori. Jezni smo tudi, ko gledamo zaprta vrata barov in restavracij, nato pa slišimo, da si lahko minister Počivalšek privošči sestanek za gostinskimi vrati.

Nismo jezni samo, ker to slišimo, ampak ker se vse odvija pred našimi očmi in brez posledic. Redki so se za svoja dejanja opravičili ali jih pojasnili. Z lahkoto se izogibajo kaznim in odgovornosti.

Avgusta lani je evropski komisar za trgovino Irec Phil Hogan odstopil, saj je z udeležbo na večerji z 80 udeleženci kršil več vladnih ukrepov. To je na Irskem sprožilo ogorčenje in čeprav je Hogan veljal za kompetentnega politika, se je od položaja poslovil. Naši vodilni imajo, kot kaže, manj sramu. Lahko jih ujamemo na laži ali sredi dejanja pa bodo še vedno držali glavo pokonci.

A bolj, kot to, da ostanejo brez kazni, boli, da nam še naprej pridigajo in na nas prenašajo odgovornost za slabšanje epidemiološke slike. Čeprav tudi sami kršijo svoja pravila, smo mi tisti krivci za neuspeh igre. Ker oni pač lahko, mi pa pač ne.

Be the first to comment on "Dvojna merila iste igre"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*