»Jaz pišem. To je vse, kar znam.«

Foto: Pexels

Recenzija knjige Ogledala

Loredana Hana Vegelj

Vedno sem rada brala. Potovala skozi zapise ljudi, ki so me pospremili v čudovite, nežne ali pa grozljive kraje. Nekateri zapisi so ostali z mano. Dokaz tega so zvite platnice, oslovska ušesa in podčrtane povedi. Povedi, ki jih nosim s sabo. Jezik, ki sem ga ustvarila v svojem skrivnem svetu, brez poguma, da bi ga delila še s kom. Brez poguma vse do trenutka, ko sem v roke vzela Ogledala Vesne Milek.

Ogledala so skupek zgodb, občutkov, trenutkov. Trenutkov, ki so (p)ostali resnični, ko jih je pisateljica ujela na papir. Vsak izmed zapisov te odpelje drugam – v enem trenutku sem hodila po ulicah Sarajeva, v naslednjem pa sem že govorila s Tomažem Pandurjem. Se sprehajala ob Cerkniškem jezeru in opazovala sončne zahode nad Madridom. Besede, ki jih bom nosila s sabo. Njene besede, ki so v moji biti sprožile star spomin. Spomin na globoko občutenje vsega, kar človek v življenju doživi in opazi, spomnim na ljudi, ki jih spozna, in na mesta, ki mu spregovorijo – če le zmoremo prisluhniti.

Govoriva (in piševa) isti jezik. Jezik, katerega sem v času študija novinarstva poskušala zatreti. Ker za novinarja ni primeren. Ampak je. V mislih mi ostaja izsek Ogledal z naslovom Vitomil Zupan, ki se začne z mislijo o ljubezni do določenih pisateljev: »Imajo nekaj, kar je mojega, nekaj, v čemer se prepoznam, tako kot se lahko kdaj prepoznaš v očeh neznanca.«

Pozoren bralec se bo v zapisih prepoznal, našel nekaj svojega, nekaj, kar ga nagovarja. Nepozornega bralca se besedila ne bodo dotaknila. Brez gledanja širše slike Ogledala spominjajo na dnevniške zapise, dnevne refleksije pisateljice, ki ima poseben stil pisanja. Ob takšnih mislih prilagam opozorilo, ki ga profesorji na fakulteti pogosto ponudijo študentom: »Zaradi osredotočenosti na posamezno drevo ne vidiš gozda.« In pri tem naj ostane. 

Ogledala so na list papirja ujete večnosti. Večnosti, sestavljene iz občutkov – sreče, žalosti, poguma, ljubezni … Večnosti zapisane z vznesenostjo, ki bralca ne pustijo ravnodušnega. Prihodnjič bom bolj pozorna na okus jutranje kave v Piranu, mogoče bom ponovno v roke vzela Sarajevsko knjigo mrtvih, ki jo je napisal Josip Osti. Prihodnjič si bom dovolila, da me utrip Ljubljane ponovno osupne in da vonj po borovcih v meni prebudi hrepenenje. Po branju Ogledal vidim, da si to lahko dopustim.

Ves svet je sestavljen iz zgodb, malih ali velikih, pa vendar vrednih zapisa. Ogledala so ravno to – odsevna površina v druge svetove, mesta, knjige, gledališke predstave, doživete trenutke, v bistva ljudi, o katerih piše Vesna Milek. Hvaležna sem za priložnost, da sem se skozi ta ogledala lahko sprehodila.

Kako ujameš trenutek? Kako o zapisanem trenutku napišeš recenzijo? Kako ostati prisoten, kako ne pozabiti na vse, kar nas dela človeške. Vse to so Ogledala. Zadnje ogledalo, v katerega sem se zazrla, pa je zapisana celota. In skromna, tiha želja, da bom morda nekoč, tako kot avtorica, zmožna gledati in ustvarjati svetove. 

Be the first to comment on "»Jaz pišem. To je vse, kar znam.«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*