Resnica ni v seštevku vseh stališč

Foto: osebni arhiv

Intervju z Borisom Vezjakom

Tjaša Lorbek, Matej Simič, Urška Zemljič

Slovenske novinarje kritizira že dvajset let. Hudomušno se je primerjal s predsednikom države, ko je rekel, da ima za to »moralno pravico«. Svoja stališča brez sramu označuje kot radikalna. Utemeljuje jih z mislijo, da je dostojanstvo novinarjev v Sloveniji na psu. Meni, da si tudi novinarji zaslužijo utemeljeno kritiko.

Na intervju o uravnoteženosti slovenskega medijskega prostora in delovanju medijev v krizni situaciji smo povabili profesorja filozofije na mariborski filozofski fakulteti, medijskega kritika in avtorja bloga In media res Borisa Vezjaka.

Mediji morajo slediti načelu nepristranskosti. To pogosto poskušajo doseči z meritvami časa kandidatom v predvolilnih soočenjih ali s predstavitvijo stališč tako zagovornikov kot nasprotnikov obravnavane teme. Kje lahko postavimo meje uravnoteženosti, da zavoljo teh ne izneverimo vsebine?

Uravnoteženost je leta 2005 s spremembo zakona o RTV postala osrednejši princip v delovanju javnega servisa. Ob predpostavki, da je RTV Slovenija domnevno preveč enostrana in levo usmerjena, so jo poskušali nevtralizirati z desno usmerjenimi vsebinami. V zelo demokratično ustrojenem medijskem svetu sprejemljiva obravnava, vendar je bila in še vedno je zlorabljena in zmanipulirana.

Ko mediji na agendo postavijo temo, ki je povezana z že pridobljenimi človekovimi pravicami, odprejo politično-ideološko polje. V državi, kjer je uzakonjena pravica žensk do splava, lahko mediji s principom uravnoteženja dosežejo, da se bodo v programski shemi pojavljali predstavniki političnih linij, ki splavu nasprotujejo. V naslednjem trenutku bo nekdo predlagal, da ukinemo žensko volilno pravico. In potem ni jasno, kje je meja.

Na abstraktni ravni uravnoteženost predpostavlja, da je resnica nekje vmes. Če mediji verjamejo, da je treba resnico iskati pri različno mislečih, to pomeni, da resnice ne poznata ne oseba A ne oseba B – temveč je resnica seštevek vseh stališč. A resnice se z iskanjem sredinske pozicije ne da najti.

RTV Slovenija je vedno pazila, da se oblasti ne bi zamerila. Princip uravnoteženja je tako postal dober izgovor, da se urednik ali novinar od vsebine distancirata. Ne imeti stališča je vedno najbolj eleganten način, da ti kdo ne bi očital opredeljevanja. Javna RTV in tudi drugi mediji načelo pluralizma mnenj uporabljajo napačno. Ko uravnoteženost postane zlorabljena, jo moramo zavrniti.

Foto: posnetek zaslona

Ali je lahko pluralnost mnenj zapostavljena v prid resnici?

Vse je odvisno od teme in konteksta. Načelo uravnoteževanja je lahko v tem, da zavoljo njega mediji javnosti predstavijo neželeno perspektivo, ki bo relativizirala stališča drugih. Ali bomo dobre in kakovostne komentatorje uravnoteževali s slabimi in nekakovostnimi? V ozadju je lahko zelo hitro agenda, ki želi razredčiti kakovostne vsebine in podvomiti v določene teme. 

Bi morali mediji dati besedo relevantnim sogovornikom, če je njihovo mnenje nasprotno od mnenja večinskega dela stroke ali splošno uveljavljene resnice?

Včasih gotovo ne. Mnenje antivakserjev in antimaskarjev ne ogroža samo obče znanstvene resnice, temveč tudi javno zdravje. Takšnih drugačnih mnenj ne potrebujemo.

Prešli smo v fazo, v kateri so teorije zarot, konspiracizmi in znanstveni skepticizem lahko življenjsko nevarni. Če nek medij vabi tovrstne promotorje, potem sprejema soodgovornost za stanje zdravstva ter vse sedanje in prihodnje smrti. V tem primeru bi bila uveljavitev principa uravnovešenosti zgrešena, mediji pa bi ga morali zavračati, še zlasti javni zavod, ki mora upoštevati najvišje poklicne novinarske standarde in usmeritve.

Če pa se pogovarjamo o svetovnonazorskih temah, na primer predsedniških volitvah ali zasebnem šolstvu in zdravstvu, se mi zdi pluralnost stališč, ki jo dobimo skozi princip uravnoteženja, smiselna, vendar pod pogojem, da ni storjen pod pritiski in da je namen medija, ki princip uporablja, iskren.

Uveljavitev principa uravnoveteženosti je v primeru promocije zarot, konspiracizov in znanstvenih skepticizmov zgrešena. Mediji, še zlasti javni zavod, jih morajo zavračati.

Kako ocenjujete spoprijemanje medijev z vladno krizno komunikacijo, ki je pogosto zmedena? 

Komunikatorji vlade so žal večkrat nestrokovno izbrani. Opazil sem napake v komunikaciji vlade in nacionalnega inštituta za javno zdravje, o katerih so mediji premalo poročali. Premalo so dvomili v njihovo verodostojnost. 

Če imamo v mislih kakovostne medije in ne propagandnih strankarskih trobil, potem v primeru covida-19 relativno dobro opravljajo svojo nalogo. Mislim, da o vsebini poročajo dovolj korektno in pošteno.

Twitter je postal kanal za komuniciranje z javnostjo in pogosto pomemben vir informacij za medije. Je takšna enosmerna komunikacija s strani nosilcev oblasti medije stisnila v kot?

Mediji so prisiljeni povzemati tvite recimo predsednika vlade Janeza Janše, v katerih napoveduje protikoronske ukrepe, saj drugih kanalov, preko katerih bi bile medijem posredovane novice, ni. Po drugi strani pa poročanje o Janševih tvitih postaja sinonim za senzacionalizem. Takšno poročanje prinaša branost, gledanost in klikanost, ki si je mediji želijo.

Če predsednik vlade na dnevni ravni blati in žali RTV Slovenija, se iz njega norčuje, žali novinarke, jih označuje za prostitutke s ceno 30 evrov in poziva k neplačevanju RTV prispevka – če to počne dolgo časa in brez želje, da bi se ustavil –  potem ne vidim nobenega smisla v tem, da bi v skladu z novinarskimi uzancami takšnega politika morali nenehno vabiti v programe javnega medija.

Vidi se, da je komunikacijska kriza prisotna. Eden izmed osnovnih principov kriznega komuniciranja je namreč pošteno in nezavajajoče podajanje informacij.

A kljub temu so informacije govorcev na vladnih novinarskih konferencah včasih nasprotujoče. Kako bi se morali mediji obnašati v tem primeru?

Foto: osebni arhiv

Če ima novinar več virov, mora sprejeti odgovornost in se odločiti za tistega, ki je bolj verodostojen.

To lahko ponazorim z nedavnimi vabili Janše v oddaje RTV Slovenija. Trdil je, da ne prejema vabil in zato ne more obveščati državljank in državljanov o vladnih ukrepih. RTV Slovenija se je odzvala, da ga pogosto vabijo, a da njihova povabila zavrača. Janša tega ni zanikal.

Novinarskega prispevka o tem sicer ni bilo. In kako bi izgledal? Ena možnost je, da bi novinar soočil obe stališči in dejal: »Janša trdi, da mu nacionalni medij ne namenja programskega prostora, RTV Slovenija pa trdi, da ga redno vabi.« Zadeva je uravnotežena in torej zaključena.

Druga možnost je, da bi se novinar do poročanega vrednostno opredeli in rekel, da je Janša lagal, saj ga nacionalni medij redno vabi v oddaje.

Novinar mora zavzeti stališče, mora reči laži laž. Če se novinar skriva za dvema stališčema, zavzema enako razdaljo do obeh in se ne opredeli, je to lahko za kakšnega urednika zelo varno. A tudi nekorektno. To ni naloga novinarstva.

Mera previdnosti je pretirana, če rečem, da obstajata dve različni stališči in da zato ne bom posvojil nobenega. Novinar bi, logično, dal prednost zanesljivemu viru. Storiti nasprotno je preveč bogaboječe in preveč rezervirano z vidika novinarske profesionalnosti. 

Ali v slovenskem medijskem prostoru novinarjem primanjkuje odločnosti?

Seveda. Vseeno je, kdo je na čelu vlade. Če predsednik vlade na dnevni ravni blati in žali RTV Slovenija, se iz njega norčuje, žali novinarke, jih označuje za prostitutke s ceno 30 evrov, poziva k neplačevanju RTV prispevka – če to počne dolgo časa in brez želje, da bi se ustavil – potem ne vidim nobenega smisla v tem, da bi v skladu z novinarskimi praksami takšnega politika morali nenehno vabiti v programe javnega medija. Vodstvo RTV Slovenija bi moralo v javnem pismu zahtevati opravičilo za dolgoletne klevete, norčevanja in žalitve na svoj račun. Šele potem bi lahko takšnega predsednika gostili.

Novinar mora zavzeti stališče, mora reči laži laž. Če se novinar skriva za dvema stališčema, zavzema enako razdaljo do obeh in se ne opredeli, je to lahko za kakšnega urednika zelo varno. A tudi nekorektno. To ni naloga novinarstva.

Ali si  javni medij to lahko privošči? Pri tem ga vendar omejuje zakon.

Foto: simbolna fotografija

Zakon ga omejuje samo v času pred volitvami, kadar bi res prišlo do diskriminatornega dejanja, če RTV Slovenija ne bi povabila neke stranke ali njenega predsednika v svoje programe. Ampak zdaj ni čas pred volitvami.

Bi si torej morali mediji danes vzeti takšne pristojnosti?

Gotovo je to res v nasprotju z načelnimi principi nepristranskosti in enakopravne udeležbe, ki so zapisani v poklicnih merilih RTV Slovenija. Ne skrivam, da je moje stališče relativno radikalno. Se mi pa hkrati zdi tudi edino normalno.

Z vabili RTV Slovenija pravzaprav ravna servilno, je ponižna. Si pa mislim, da zahteve po opravičilu ali odločitve, da predsednika vlade ne bodo več vabili, nihče od vodilnih na RTV Slovenija ne bo sprejel. Lažje si predstavljam, da bi kaj takega storil kak drug velik javni zavod v Evropi.

Zakaj?

Novinarsko dostojanstvo je v tujini, po mojem mnenju, na nekoliko višji ravni kot pri nas. Vem, da sem provokativen, ampak težko si predstavljam, da bi bilo tolikšno poniževanje drugod mogoče.

Zdi se, da je med političnim vrhom in mediji danes velik razdor. Zakaj prihaja do tega  in komu to koristi?

Povečevanje razdora najbolj koristi tistim, ki si medije želijo podrediti. Ves čas zagovarjam tezo, da so vsi napadi, žalitve in kompromitacije novinarjev ter medijev, ki se dogajajo na dnevni ravni in so brez primerjave v svetovnem merilu, del načrtne psihopolitike ustrahovanja in pritiskov. Ideja je prepričati državljane, da je z našimi mediji nekaj tako zelo narobe, da nujno potrebujejo politične intervencije. Sedanja vlada posege v medije, obenem pa vojno z njimi racionalizira v upanju, da bi si jih podredila.

Vse žalitve in napadi so del politične strankarske strategije in raznih psihopolitik. Glavne tarče so RTV Slovenija, POP TV, STA, pa tudi Delo, Dnevnik, Večer in v zadnjem času še Svet24.

RTV Slovenija je zanimiva zgodba, ker menim, da ima Janša dva scenarija. Prvi je prevzeti RTV Slovenija v svoje roke, tako kot se je to že zgodilo med letoma že med leti 2004 in 2008. Če mu to ne bo uspelo, ga bo skušal finančno uničiti.

Prvemu scenariju v prid govorijo trenutne menjave članov nadzornega in programskega sveta ter poskus menjave generalnega direktorja Igorja Kadunca s pomočjo novih politično nastavljenih članov programskega sveta. Drugi scenarij pa je zapisan v zakonodaji, ki jo poskuša vlada vpeljati. Z njo bi drastično, za približno 15 milijonov, znižali dohodke RTV Slovenija, kar bi bolj ali manj pomenilo konec te hiše.

Pri STA se prav tako trudijo zamenjati direktorja Bojana Veselinoviča in odgovorno urednico Barbaro Štrukelj. Potem je tu še POP TV, ki ima novega lastnika, za katerega tudi slutim, da bi lahko prišel v Janševe roke, čeprav to zaenkrat še ni očitno, saj so v programskih vsebinah zaenkrat izjemno kritični do te vlade. Po drugi strani pa njihova odgovorna urednica Tjaša Slokar Kos ni podpisala izjave dvaindvajsetih odgovornih urednikov. Ali bomo iz tega kaj sklepali ali ne, je prepuščeno naši vednosti in domišljiji.

Kakšen vtis pušča spor med politiko in mediji na javnosti?

Tisti, ki dojemajo Janšo na kritičen način in nasprotujejo njegovi vladavini, njegova dejanja jasno vidijo kot poseg v avtonomijo medijev in novinarsko delo ter pritiske preko groženj. Ti so do njegovih dejanj kritični. Na drugi strani so seveda Janševi pristaši, ki so ustrezno psihopolitično pripravljeni, da njegovo ravnanje vidijo kot legitimno, edino racionalno in smiselno.

Novinarsko dostojanstvo je v tujini, po mojem mnenju, na nekoliko višji ravni kot pri nas.

Kako ta razdor vpliva na zaupanje javnosti v medije?

Zdi se mi, da se zaupanje v medije na globalni ravni krha. Ampak Donaldu Trumpu moramo biti po svoje hvaležni, da je v kampanji pred štirimi leti začel govoriti o lažnih novicah. Vsa razprava je vzpodbudila vsesplošen dvom v medije – ljudje so začeli dvomiti, ali je vse napisano tudi resnično. Njegova propagandna namera pa vendarle vsebuje zrno soli: potrebujemo več kritičnega odnosa do medijev.

Be the first to comment on "Resnica ni v seštevku vseh stališč"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*