Protest proti rušenju Roga

Luka Černe

Ljudje so se zbrali na Prešernovem trgu, od koder so se nato odpravili proti mestni hiši. Ker se do takrat nisem udeležil veliko protestov, nisem vedel, kaj pričakovati.

Na čelu množice so se protestniki skrivali za transparentom, z napisom: ‘Napad na Rog je napad na vse nas! Skupaj v ofenzivo!‘ Veliko protestnikov v prvi vrsti je nosilo čelade, očala ali vsaj kak kos oblačila, ki bi jih zaščitil pred mogočimi ukrepi policije.

Pred mestno hišo je bil postavljen prvi živi zid iz policijskih želv. Kakor da bi jih protestniki ignorirali, so zavili proti katedrali in pot nadaljevali mimo poljanske srednje šole. Kričanje parol in kletvic je prekinjalo zvonjenje policijskih radio postaj in klikanje fotoaparatov.

Ko smo prečkali Ljubljanico, so policisti zaprli prvo ulico, ki je vodila mimo Roga. Nato naslednjo. Sprevod je zavil za 90 stopinj, a vsi prehodi proti tovarni so bili zaprti. Vse skupaj je spominjalo na bitko pri Termopilah.

V nekem trenutku se je čelo skupine odločilo pospešiti korak. Velika napetost v zraku. Policijski telefoni so začeli množično piskati. Na nebu se je razpočila raketa, za njo še ena. Ljudje so še močneje vzklikali in verbalno napadali policiste. Brez uspeha. Zanje so taki dogodki le še en del službe.

Sprevod je na barikado dokončno naletel na Trubarjevi cesti, nekaj deset metrov pred nekdanjo tovarno Rog. Pritisk na policijsko vrsto se je končal s solzivcem. Tudi naslednja dva sta se končala z enakim odzivom.

Z ostalimi fotografi in novinarji smo se opozorili, če se je dogajalo kaj nevarnega. Kljub temu je eden izmed njih dobil solzivec prav v oči.

Kričanje množice se je počasi poleglo in ljudje so začeli odhajati domov.