Novica o prepolovitvi sredstev za RŠ sovpadla s strahovladjem trenutne vlade

Foto: Radio Študent.

Po že zbranih spominih na Radio Študent (RŠ) njegovih nekdanjih sodelavcev smo za Spletni Klin zbrali tudi odzive tistih, ki jih je načrt ŠOU o zmanjšanju sredstev neposredno zadel – trenutne sodelavce RŠ. Na zadnji seji ŠOU je sicer vodja spikerjev na RŠ Rasto Pahor opozoril, da »prepolovitev sredstev pomeni, da RŠ še vedno ugasne«. Dodal je, da trenutno stanje med RŠ in ŠOU ni nujno krivda vseh aktualnih funkcionarjev, novo vodstvo pa je kljub temu pozval, da še vedno ni prepozno, da to stanje izboljšajo.

Sabina Zorman

Pia Nikolič – špikerka in novinarka redakcije za kulturne in humanistične vede Radia Študent, nekdanja vodja službe za napovedovanje 

Foto: Tina Babič (Grossmannov festival fantastičnega filma in vina). 

O zmanjšanju financiranja Radia Študent: To zame ni bilo nič novega, saj ŠOU strateško manjša sredstva že vsaj od leta 2012. Domet vsebine poslanskih skupin se od časov mojega začetka sodelovanja z radiem ni spremenil in se obrača vedno bolj zgolj v smer zabave in pijančevanja. Kot študentka od njih nisem dobila ničesar intrigantnega, razen nekoč neke radirke, s katero so hoteli kupiti moj glas.

Razžalostilo me je, ker poslanske skupine niso nikoli vznemirile mojega intelekta, ki ga RŠ je. Nekaterim je težko razložiti, da nekateri od življenja zahtevajo več. Na primer drugačno glasbo, ki je ni mogoče slišati na vseh ostalih komercialnih radijskih postajah, kritično novinarstvo, ki temelji na novinarskem kodeksu in se ne obrača po vetru vsakokratne oblasti, ampak deluje na podlagi pisnih, materialnih in ustnih virov, filozofijo, znanost in še mnogo drugega.

Težko je razumeti tudi, da se bo nekdo za ceno ene sejnine sveta ŠOU podal v pisanje treh recenzij neke knjige, za katero so morda šle ure branja in še ure pisanja kritike. Takšne poteze kažejo na razvejanost neoliberalne ideologije, kjer so važne samo profitabilne institucije, kjer je duhovnost zanemarjena in kjer skupnost vodijo posamezniki, ki jim ni mar status svojih kolegov, ampak zgolj njihov lastni finančni status.

O prihodnosti RŠ: Seveda me je strah za RŠ, a hkrati vem, da ga nobena od oblasti ni marala, saj ji je vedno gledal pod prste, iskal napake in pri tem držal pozicijo pravega “psa čuvaja”. Zato verjamem, da RŠ lahko in mora obstajati tudi v prihodnosti. Nenazadnje me je RŠ naučil veliko več, kot me je katerikoli predmet novinarstva.

Za čustva zdaj ni primeren čas. Čas je, da se glede prihodnosti odloči strateško. Strah me je le tega, da bodo morali moji nasledniki na radiu delati za še bolj simbolično vsoto, kot smo morali mi. Kljub temu, da ustvarjajo kvalitetno, kreativno, intelektualno in družbeno pomembno delo, katerega pravi pomen bodo preponosni fantje na ŠOU morda doumeli šele, ko bo prepozno in bodo posledice njihovih dejanj že otežile delo požrtvovalnim in izjemnim radijcem.

Jaka Virant – novinar aktualnopolitične redakcije 

Foto: Mario Županov. 

O zmanjšanju financiranja Radia Študent: Za Radio Študent me ni strah. Mislim, da ga ne more zrušiti niti zmanjšanje financiranja s strani ŠOU. RŠ ni profitna organizacija, sodelavci nismo nikoli delali zaradi denarja. Tudi lani smo se morali odpovedovati honorarjem, a radio je delal še močnejše, še boljše vsebine, kar smo dokazali tudi s tem, da smo dobili nagrado Watchdog Društva novinarjev Slovenije.

Sprva sem bil jezen, ko sem se malo pomiril pa sem ugotovil, da je to stalna igra mačke z miško. Že osem let, odkar je direktor ŠOU postal Andrej Klasinc, se borimo z njimi. Že takrat je napovedal privatizacijo. Že ko smo se začeli pogovarjati je bilo znano, da bo to dolga borba. Bil sem celo malo presenečen, da je z javnim pritiskom uspela zahteva po javnem glasovanju na seji ŠOU.

O prihodnosti RŠ: Nadaljujemo borbo, ki bo verjetno trajala celo leto ali pa še dlje. Najprej se moramo izpogajati, da financiranje ostane vsaj v enakem obsegu kot lani. Hkrati moramo začeti razmišljati o nadaljnjem organiziranju RŠ, predvsem pa o nadaljnjem organiziranju ŠOU, ki je zdaj na bolj krhkih temeljih kot RŠ. Mi bomo še vedno delali, tudi če nam vse vzamejo, verjetno bomo še malo revnejši, ampak to nas ni nikdar oviralo.

ŠOU pa se je zdaj znašel pred velikim problemom. Zdi se, da študentski poslanci ne razumejo točno, kaj je ŠOU, kaj so zavodi in kako vse skupaj deluje, kako upravljati s študentskim javnim denarjem. In da v resnici vse niti ŠOU vlečejo štirje ljudje – direktor, njegov svetovalec, direktor Kampusa in prokurist Kampusa. Oni imajo idejo, da bi študentsko organiziranje privatizirali, pobrali denar in šli ven. Pred študenti je naloga, da razmislijo, kako prevetriti ŠOU ali pa na novo organizirati študentsko organiziranje, kajti sama institucija v resnici ne omogoča delovanja v interesu študentov.

Taja Lesjak Šilak – novinarka glasbene redakcije 

Foto: osebni arhiv. 

O zmanjšanju financiranja Radia Študent: Načrt ŠOU o zmanjšanju financiranja oziroma bolje rečeno popolni ukinitvi sredstev je popolnoma nesprejemljiva gesta, ki je imela jasno sporočilo. Sicer mislim, da smo vsi sodelavci RŠ že navajeni na konstantne boje, ampak to je bil popolnoma nepričakovan udarec pod pas.

Seveda ne gre izključiti konteksta časa, ko smo sredi pandemije. Zaprti smo že skoraj leto dni, naše delovanje je že tako oteženo, kot družba in kot posamezniki se srečujemo s psihološkimi težavami, ki vodijo lahko celo v eksistencialno stisko. Skratka, popolnoma neprimeren čas, ki sovpada s strahovladjem trenutne vlade.

O prihodnosti RŠ: Po seji ŠOU, ki je dostopna na YouTubu, me resno skrbi za prihodnost naše države v celoti. Tu ne gre samo za Radio Študent in ostalo alternativno kulturo. Pred mesecem dni se je ministrstvo za kulturo spravilo na nevladne organizacije, ki delujejo na Metelkovi 6, pred dvema tednoma smo komaj rešili Radio Študent iz te zvite poteze, pa še to bolj začasno, nazadnje MOL poruši Rog… Resno se sprašujem, kaj je naslednje, in ali smo kot družba popolnoma izgubili čut za sočloveka in je važen samo kapital.

Ne vem, če se dovolj ljudi zaveda, da je alternativna kultura pomembna in da so Radio Študent, Metelkova, Rog in ostale podobne zadeve nujno potrebne za ohranjanje neke homogene družbe. Mislim, da bi bilo nujno, da se ljudje tega začnejo zavedati navkljub svojim zanimanjem. Prepričana sem, da bomo sodelavci RŠ še naprej delovali in delali dobro, profesionalno, kritično in da se ne bomo predali. Radia Študent ne damo.

Luka Cvetko – novinar in tehnik 

Foto: Špela Cvetko.

O zmanjšanju financiranja Radia Študent: Sprejet načrt ŠOU sem spremljal posredno, ker že nekaj mesecev študiram v tujini. Tisti, ki so bili direktno poleg, so bili verjetno v večji paniki, ker so morali zagotoviti, da bodo lahko naprej delali. A RŠ se to velikokrat dogaja. Lani smo predvidevali, da bi lahko ministrstvo za kulturo zmanjšalo budget, zato smo se interno pripravili, da bi ob izpadu financiranja furali naprej. RŠ-ovci smo prilagodljivi. Veliko ljudem ta radio veliko pomeni, zato denar nima tolikšne vrednosti. Honorarji so že zdaj majhni.

O prihodnosti RŠ: Sredstva so nam ves čas padala. Vedno se torej zavedaš možnosti, da se zgodi, kar se je zdaj. Ampak ni me bilo strah za radio, ker vem, da bi nadaljevali z delom tudi brez temeljnega financiranja. In tudi, ker imam izkušnje z mariborskim RŠ, mlajšim bratom RŠ. Ta radio je pred 15 leti izgubil svoji ustanoviteljici, Univerzo v Mariboru (UM) in Študentsko organizacijo UM. Razen nekaj občinskih razpisov nima financiranja, a še vedno obstaja. Iz tega primera pa vem, da se je program precej podrl. Torej, RŠ bi še obstajal, še bi delali, a verjetno ne bi bilo več teh 17 ur programa, mogoče bi imeli 4 do 5 ur programa na dan. Tudi tehnično se možnosti poslabšajo, ker ne moreš kupiti nove opreme, niti je popravljati.

Vprašal sem se tudi, zakaj so šli na ŠOU zdaj v to. Šele nekaj mesecev deluje nova študentska vlada in verjetno bo prvi korak, po katerem si bodo vsi zapomnili te obraze, da so ukinili financiranje zavodu. Veliko lepše bi bilo, da bi naredili nek izlet in bi bili vsi srečni. Ustvaril sem si tri možne razlage. Prvič, da je pri tem vztrajal direktor, ki se želi že od začetka rešiti dodatnih dejavnosti. Druga opcija je, da so starejše generacije iz študentskih poslanskih skupin predale to nalogo. Tretja pa, da so si to enostavno izbrali za svoj prvi velik korak, kar se mi zdi čisto smotano. Zanima me, ali so se na ŠOU kdaj vprašali, ali bi bil izpad RŠ nekaj dobrega za študente oz. za javnost na sploh.