Ervin Hladnik Milharčič: Študentska organizacija ne razume, da Radio Študent ni namenjen dobičkonosnosti.

V preteklem letu je koronakriza vplivala na medije, tudi na najstarejši študentski radio v Evropi – Radio Študent. Že tako finančno oslabljeni priliv je ustanovitelj ŠOU najprej zmanjšal, nato pa nameraval finančno podporo za naslednji dve leti tudi prekiniti. Ob pričakovanju, da bo Radio Študent v finančni proračun ŠOU le vključen, smo zbrali zapise sedmih nekdanjih sodelavcev Radia Študent. Preberite si njihove zapise spominov na svoje obdobje sodelovanja. Brez rožnatih očal.

Petra Jerič, Meta Gantar

Novinar in kolumnist Ervin Hladnik Milharčič. Foto: Vid Brezočnik. 

Spomini Ervina Hladnika Milharčiča na delo na Radio Študent: Radio Študent je bil skrajno disciplinirana institucija, ki je omogočala kreativnost v vsebinskem delu, v formalnem pa ni popuščala. Vsi, ki smo delali na Radiu, smo bili zelo samozavestni, da je to, kar počnemo, prav in pametno, ker delamo pravilno – upoštevali smo glasove, način govora, poskušali smo pisati v brezhibni slovenščini in uporabljati glasbo, ki je ustrezala našim kriterijem lepega. 

To nam je dajalo samozavest. To da smo imeli občutek, da nismo diletanti, ki se igrajo z radiem, ampak ljudje, ki radio obvladajo. Z njim smo želeli širiti prostor svobode, predvsem svobode izražanja, ki je bila v 70. in 80. letih, ko sem bil jaz na Radiu Študent, omejena. 

O pritiskih na Radio Študent: Samozavest nam je omogočala soočenje z grožnjami tedanjih političnih institucij in organizacijskih oblik študentskega in družbenega življenja. Imena institucij so se spremenila, njihove funkcije pa so bolj ali manj ostale iste.

Obstajala je Zveza socialistične mladine, Univerzitetna konferenca Zveze komunistov in podobne institucije mestnih komitejev, ki so v Radiu videle anomalijo. Morda niti ne grožnjo, ampak nepravilnost v sistemu in so ga poskušali disciplinirati. To pa jim nikoli ni uspelo, zato so izsiljevali s financami in z direktnimi grožnjami, da bodo stvari uredili na drugačen način, če s prepričevanjem ne bo uspelo. 

Radio je bil vedno krizno organizirana institucija, ki je od institucij, ki so upravljale z družbo, pričakoval, da se bodo poskušale vmešavati v njegovo delovanje. Pripravil je obrambne strategije proti temu. Ves čas je bil pod pritiski, naj se normalizira. 

V kontekstu socialističnega reda so grožnje prihajale iz političnega sistema, ki je nadzoroval večino lastnine, ki je bila v celoti družbena in državna. Zdaj pa RŠ deluje v kontekstu podivjanega kapitalizma, kjer grožnje izhajajo iz kapitalistične ureditve sveta in kjer so potrebne drugačne obrambne strategije pred normalizacijo in morda tudi pred odstranitvijo. 

Radio je organizirana produkcija informacij za specifično skupino, ki omogoča nek normalen razvoj pogledov na svet svoje generacije. Radio Študent je dragocen, ker je v njem še vsaka generacija našla način, kako razviti svojo imaginacijo in kreativnost. Radio Študent je prostor, ki je namenjen preizkušanju sposobnosti.

Ervin Hladnik Milharčič

Moj občutek je, da študentska organizacija preprosto ne razume, s čim ima opraviti, zato ker je to zunaj njenega konteksta interesov. Radio ni profitna institucija, tisti, ki trenutno vodijo študentsko organizacijo, pa razmišljajo predvsem o dobičkonosnosti. Ne morejo razumeti institucije, ki temu ni namenjena, zato se jim zdi nekoristna in jo želijo mimogrede ukiniti. Medije se razume instrumentalno – torej kot orodja za stike z javnostjo. Radio Študent pa ni orodje študentske organizacije, ampak je avtonomen medij z dolgo tradicijo, ki vsebuje veliko izkušenj s kreativnim razumevanjem družbe, vključno z nagnjenostjo do vrtenja nemogoče glasbe. 

O pomenu Radia Študent za slovensko medijsko krajino: Ker je avtonomen medij, ni vezan na nobeno idejo komercialnega radia. Komercialen radio je koristen in ima svoje dobre lastnosti, ampak Radio Študent je bil ustanovljen kot javen medij, kjer se novinarstvo razume kot avtonomno območje servisiranja publike, ki potrebuje informacije in interpretacije sveta. V tem kontekstu je zanimiv, ker je vezan na mlade ljudi, ki se ne ozirajo nazaj in imajo pred sabo še ves razvoj. 

Moj občutek je, da študentska organizacija preprosto ne razume, s čim ima opraviti, zato ker je to zunaj njenega konteksta interesov. Radio ni profitna institucija, tisti, ki trenutno vodijo študentsko organizacijo, pa razmišljajo predvsem o dobičkonosnosti. Ne morejo razumeti institucije, ki temu ni namenjena, zato se jim zdi nekoristna in jo želijo mimogrede ukiniti.

Ervin Hladnik Milharčič

Radio Študent je organizirana produkcija informacij za specifično skupino, ki omogoča nek normalen razvoj pogledov na svet svoje generacije. Radio Študent je dragocen, ker je v njem še vsaka generacija našla način, kako razviti svojo imaginacijo in kreativnost. Radio Študent je prostor, ki je namenjen preizkušanju sposobnosti. Študentski populaciji in mladim ljudem predstavlja komuniciranje med sabo skozi medij, ki jim zagotavlja infrastrukturo, kjer lahko izpeljejo širok dialog o čemerkoli. To je osnovna funkcija pametnega medija in moramo jo ohraniti. Dokler jo imamo, se nam namreč ne zdi nič posebnega. 

Ervin Hladnik Milharčič je na Radiu Študent poročal predvsem o problemu šolstva, bil je tudi urednik družbene in aktualno-politične redakcije. Pisal je za Delo, Mladino, trenutno pa deluje na Dnevniku. Leta 2002 je dobil psa čuvaja/watchdoga za najboljše novinarske dosežke, prav tako je dobitnik nagrade zlata ptica. 

Aida Kurtović: Svetovni alternativni mediji so v primerjavi z Radiem Študent na amaterski ravni.

Aida Kurtović o spominih na Radiu Študent: Redna sodelavka RŠ sem bila devet let, in sicer med leti 1988 in 1997. Vedno znova rada poudarim, da je bilo to zame najlepše, najbolj ustvarjalno in plodovito obdobje, ki me je izoblikovalo in je tudi pomembno vplivalo na mojo nadaljnjo profesionalno pot. Dasiravno je bil to morda še najmanj romantičen čas, če ga postavimo v kontekst takratnega družbenega dogajanja. 

Aida Kurtović je bila na Radiu Študent prva ženska tonska tehnica s prepoznanim glasbenim izborom.

Koncept skupne države SFRJ je že razpadal, torej ravno leta 1990, ko je tedanji urednik uredništva Marjan Novak, potrdil zasnovo in mojo zamisel o oddaji za študente iz drugih republik takratne Jugoslavije z imenom “Nisam ja odavde/Nisem od tukaj/I am not from here”. Potekala je po večini v srbohrvaškem, tudi makedonskem, s slovenskimi gosti pa v slovenskem jeziku, kar je predstavljalo še poseben izziv, za nekatere pa odkrito provokacijo. Oddaja je trajala celih sedem let, a se je njen prvotni koncept prilagajal novim, popolnoma nepričakovanim okoliščinam. Razpad države, vojna na Hrvaškem in nato v Bosni in Hercegovini, so privedli do velikega priliva beguncev iz tamkajšnjih krajev.

Oddaja je nemalokrat temeljila tudi na begunskih problematikah, pogovorih z njimi kot tudi z vsemi znanimi umetniki, novinarji, filmarji, glasbeniki ali književniki, ki so se prav tako zatekli v Sloveniji ali pa so bili v tranziciji za odhod v druge evropske države. Oddajo so bogatili tudi številni slovenski gostje, pravzaprav velika glasbena imena, a tudi politiki, kot denimo Zmago Jelinčič ali pa Milan Kučan, takratni predsednik države Slovenije. Opisujem težko, temačno, mračno, boleče, zmedeno… pravzaprav čez noč vzpostavljeno novo družbeno stanje. Tudi zame, ki sem postala čez noč ‘tujka’, tuji študent z družino v Bosni, kjer je divjala silovita vojna. 

Oglašanje in predstavitev vsebin o vojni in njenih protagonistih na RŠ so nekateri ekstremno politično naravnani ocenjevali za neprimerno in so mi grozili tudi v eter. Bila sem »četnikuša«, ker sem gostila Srbe v oddaji, bila sem »čefurka«, ker sem se z gostujočimi pogovarjala v maternem jeziku, bila sem »drolja muslimanska«, ker so mi zaradi imena »prešteli krvna zrnca« itn. Težko, zelo težko sem prenašala vse neutemeljene, nacionalistične obtožbe, a sem vztrajala, ker sem vedela in čutila, da delam prav. Skratka, ostala sem na nekem svojem oblaku ob podpori sodelavcev na RŠ, nato pa se je z določeno časovno distanco in seveda z današnjega gledišča, pokazalo, da sem ravno zaradi napadov iz vseh strani in vetrov, hodila po pravi, nevtralni poti. 

Bila sem »četnikuša«, ker sem v oddaji gostila Srbe, bila sem »čefurka«, ker sem se z gostujočimi pogovarjala v maternem jeziku, bila sem »drolja muslimanska«, ker so mi zaradi imena »prešteli krvna zrnca« itn. Težko, zelo težko sem prenašala vse neutemeljene, nacionalistične obtožbe, a sem vztrajala, ker sem vedela in čutila, da delam prav.

Aida Kurtović o nekaterih odzivih na oddajo Nisam ja odavde

Glasba in kultura so prav tako utrpeli popolnoma nesmiselno preusmerjanje v ti. bunkerje. Obstoječe radijske postaje so kaj hitro s svojih playlist umaknile izvajalce iz ex-YU. RŠ se je poslušal takrat tudi zaradi glasbe, ki je bila drugod nedostopna. Govorimo seveda o časih, ko ni bilo spleta in platform za poslušanje glasbe. RŠ je ohranjal to kontinuiteto, medtem ko so drugi mediji po več letih ugotovili, kakšen nesmisel je imelo njihovo ravnanje.

Želja po privatizaciji je rezultirala v izgubi kadra: Leta 1997 so se na RŠ zgrnili temni oblaki. Tega leta se je začela velika stavka in javna razprava o komercializaciji in privatizaciji tega medija na čelu s tedanjim direktorjem RŠ Dejanom Jelovcem. Po nekaj mesecih pregovarjanj, dogovarjanj, razprav s ŠOU, dnevov in neprespanih noči, vzpostavitvi kriznega štaba in nešteto drugih akcij, se je z RŠ usulo skoraj 80 odstotkov tedanjih rednih sodelavcev in velikih imen. Vključno z Juretom Longyko, Ivano Gradišnik, Robertom Vrtovškom Mačkom, Srečkom Mehom in številnimi drugimi. 

O pomenu Radia Študent v medijski krajini: Radio Študent je medijski unikum v vsakem pomenu te besede. Tradicionalno vztraja pri odločni uredniški politiki z izpostavljanjem pomembnih tematik, ki so v drugih medijih zapostavljene, so tabu ali pa nezaželene, RŠ postavljajo v sam vrh naše, a tudi evropske, domala svetovne medijske krajine. 

Ranljive skupine v naši družbi so bile od njegovega začetka vedno pod njegovim okriljem. Tudi njegova drugačna, a vselej celostna zvočna in vsebinska podoba, RŠ postavlja na piedestal našega medijskega prostora. 

Poznam in prav tako poslušam različne svetovne ti. študentske in alternativne oziroma neodvisne medije, ki so kontekstualno v primerjavi z našim, ljubljanskim Radiem Študent, tako rekoč na amaterski ravni. Širina RŠ temelji ne le na posebno premišljeni in izbrani glasbeni usmeritvi, temveč je sestavljena iz poglobljenih političnih komentarjev, pozorno premišljenih recenzij »nemainstreamovske« kulture, slogovno razpoznavnih novinarskih prispevkov in pogovorov z gosti, s povsem drugačnimi izhodišči in sklepi kot nam jih ponujajo osrednji domači in tuji mediji. Vse to je eden in edini, Radio Študent na 89,3 MHz.

Aida Kurtović je za svojo oddajo “Nisam ja odavde” prejela tudi nagrado zlata ptica, nagrado za izjemne dosežke na različnih področjih umetniškega ustvarjanja v letu 1994, nominirana je bila tudi za nagrado viktor. Preden je postala tonska tehnica, je v klubu K4, B52 in Palma vrtela ti. balkanski pop rockovski glasbeni program. Po zaposlitvi na RŠ je sodelovala pri oddaji Izštekani, delala na Radiu Koper in Valu 202, sedaj pa je zaposlena na 1. programu RA Slovenija. 

Dragan Bulič: Glasbe, ki smo jo vrteli na Radiu Študent, ni bilo moč slišati nikjer na Balkanu.

Dragan Bulič o spominih na Radiu Študent: Nikoli si nisem mislil, da se bo tu začela moja bogata glasbena kariera – zmagal sem namreč na glasbenem kvizu, ki ga je omenjeni radio organiziral skupaj z Mladino. Takratni glasbeni urednik Radia Študent Rihard Kislih me je na podlagi pokazanega znanja o glasbi in dejstva, da sem imel doma gramofonske plošče, povabil, da bi sodeloval z njimi. Radio takrat ni imel veliko svojih plošč, zato so bili veseli, če so dobili koga, ki jih je imel doma.

Predstavljal sem novo glasbo in z nekaj prijatelji smo ob nedeljah dobili svojo oddajo Gorkičeva zabava, nekaj podobnega današnjemu Radiu Gaga. Izzivalno smo včasih (pod pretvezo, da je to največji hit na Radiu Moskva) zavrteli kakšnega Miša Kovača ali kaj podobnega v posmeh takratni situaciji. Še ena prigoda iz snemanja Gorkičeve zabave je ta, da smo želeli kot kuliso  pogovora zavrteti efekt dežja, a ga nismo imeli. Zato je nekdo predlagal, da bi lahko dež nadomestilo lulanje – treba se je bilo pač znajti (smeh). 

Nikoli pa nismo hodili na RŠ z namenom, da bi kaj zaslužili – bolj pomembno nam je bilo druženje. Za tiste čase je bilo prijetno presenečenje, da sem redno dobival honorar, s katerim sem lahko potem kupoval nove plošče, denimo v Gradcu in sem jih potem švercal čez mejo. Preden sem šel v vojsko sem na RŠ postal tudi “šef diskoteke” z nalogo skrbeti za nove posnetke.

Ob 40. obletnici Radia Študent v Mostecu. Dragan Bulič (drugi z leve), ostala družba: Marjan Ogrinc, Edi Štefančič, Slobodan Valentinčič, Dušan Rogelj in Andrej Zdravič. Foto: osebni arhiv.

Sicer pa take glasbe, kot smo jo mi vrteli takrat, ni bilo moč slišati nikjer na Balkanu. Imeli smo srečo, da smo lahko na RŠ vrteli progresivne ali rock izvajalce, saj ostale postaje takrat niso imeli niti arhiva teh glasbenih izvajalcev. Naša publika se je ob poslušanju radia izobraževala in spoznavala nova imena glasbene scene skupaj z nami. 

O pritiskih na Radiu Študent: Naša glasbena redakcija sicer ni bila zelo povezana z novinarji, ampak sami nismo nikoli čutili nobenih pritiskov glede vrtenja glasbe. Da bi mi kdo rekel, »tega pa ne boste zavrteli«, to se ni zgodilo.

Edini “pritisk” bi lahko rekel, je bil ob obisku ameriškega predsednika Nixona v Jugoslaviji. Po Ljubljani so se pojavili plakati, da tega obiska in Nixona ne potrebujemo, kar je sprožilo preiskavo. Policija je dobila informacijo, da naj bi bila tiskarna na Radiu Študent. Ko je prišla policija na kontrolo, se je pri meni oglasil inšpektor Klobasa in seveda ni ničesar našel.

Od ameriškega veleposlaništva smo sicer včasih dobivali zastonj kakšne glasbene posnetke na trakovih in na enem traku je bilo lahko tudi do deset posnetkov. Če smo želeli torej zavrteti kakšno glasbeno željo, je moral moj tehnik posnetek najti, jaz pa sem se moral toliko časa z osebo pogovarjati. 

Dragan Bulič je bil 40 let glasbeni urednik na Radia Slovenija – tako 1. programa kot Vala 202. Svoje prve medijske korake je začel na Radiu Študent leta 1970. Je tudi prejemnik viktorja za življenjsko delo v letu 2009. 

Ali Žerdin: Poročanje, analiziranje in šaljenje Radia Študent državljansko in intelektualno pošteno.

Od leta 2010 je Ali Žerdin urednik Sobotne priloge na Delu. Foto: Uroš Hočevar.

Ali Žerdin o spominih na Radiu Študent: Na Radiu Študent sem delal med letoma 1986 in 1989, sprva kot novinar, potem kot urednik, med letoma 1987 in 1989 odgovorni urednik. Šlo je za čas inovacij, tako v družbi kot na radiu. Radio Študent je bil že od svoje ustanovitve laboratorij idej, eksperimentov, drugačnih pogledov na novinarstvo. Kot tak je bil do neke mere moteč, vendar pritiski, ti so seveda bili, niso dosegli ciljev. Radio Študent je bil namreč tudi leglo državljanskega poguma. Najpogostejša oblika pritiska niti ni bila tako zelo drugačna od sedanjih oblik: le da tedanji očitek o (ne)objektivnosti Radia Študent danes leti na (skoraj) vsa javna občila.

Zakaj Radio Študent ni bil objektiven? Ker je objektivnost preveč kompleksna, da bi jo lahko stlačili v format radijskega prispevka. Neobjektivnost pa seveda ne pomeni zavajanja. Ne pomeni nepoštenosti. Radio Študent je s svoje perspektive poročal, analiziral ali se šalil na način, ki je bil državljansko in intelektualno pošten.

Spominov je pa za en Klin preveč. Kot bi leta 1969 rekli The Stooges (dve desetletji pozneje smo jih ponovno odkrili): “I say we will have a real cool time tonight.”

Zakaj Radio Študent ni bil objektiven? Ker je objektivnost preveč kompleksna, da bi jo lahko stlačili v format radijskega prispevka. Neobjektivnost pa seveda ne pomeni zavajanja. Ne pomeni nepoštenosti.

Ali Žerdin

O pomenu Radia Študent v medijski krajini: RŠ je institucija, ki je več deset generacijam omogočila vstop v novinarstvo. Je prostor eksperimentov in vsakodnevnega razmišljanja. Je vsebina in forma. Prinaša zvoke daljnih svetov in jutrišnjega dne. Slišim, da obstaja neka klika, ki bi ga ugasnila. Ta klika ne ugaša le zgodovine. Ugaša prihodnost.

Ali Žerdin je že več kot desetletje urednik Sobotne priloge dela. Leta 2008, takrat še kot urednik Dnevnikovega Objektiva, je dobil nagrado Društva novinarjev Slovenije za novinarske dosežke v preteklem letu.

Mojca Širok: Radio Študent ima drugačnost, ki je ne sme žrtvovati.

Leta 2004 in 2005 je Širok prejela viktorja za najboljšo voditeljico televizijske informativne oddaje. Foto: Marko Jamnik.

Mojca Širok o spominih in “prijetnih” pritiskih na Radiu Študent: Pritiski so bili, pa še kakšni: če si, recimo, narobe izgovoril ime kakšnega obskurnega hardcore benda, so te iz glasbene redakcije malodane prebičali. Če sem, kot Goričanka, pokala svoje široke e-je in o-je na mestih, kjer jih v slovenščini, še posebej pa v »lublanščini«, ni, sem bila predmet posmeha – še tehnik je z druge strani šipe kazal s prstom vame in se mi režal. Človeku res ni bilo lahko.

Na RŠ-u sem bila špikerka eno čudovito petletko med letoma 1991 do 1996, ko meja, razen tistih, ki si si jih sam postavil, ni bilo. Ujela sem čas, ko je imela politika rešpekt pred Radiom Študent, najglasnejšim glasom med afero JBTZ leta 1988, prvim medijskem pribežališčem beguncev pred vojno na Hrvaškem in v BiH. Oddaja Nisam ja odavde Aide Kurtović je bila eden najžlahtnejših javnih servisov osamosvojene Slovenije. Z impro ekipo v Improligi smo bili pa itak glavni, še Gledališče Ane Monroe smo ob 25. obletnici ustanovitve radia pošteno nabili.

Radio Študent je radio, na katerem lahko delaš napake, se smešiš, se učiš in grešiš, tako da pozneje ne boš mogel reči, da nisi vedel.

Mojca Širok

O pomenu Radia Študent v medijski krajini: Radio Študent je pomemben, ker ima tradicijo, ki se je ne sme prekiniti, drugačnost, ki se je ne sme žrtvovati, in ker je študentski radio. Radio, na katerem lahko delaš napake, se smešiš, se učiš in grešiš, tako da pozneje ne boš mogel reči, da nisi vedel.

Mojca Širok je leta 2000 za dokumentarec Molk v Palermu prejela gong ustvarjalnosti za najboljšo informativno oddajo, leta 2004 in 2005 pa tudi viktorja za najboljšo voditeljico televizijske informativne oddaje. Izkazala se je tudi kot pisateljica, njena kriminalka Pogodba je namreč leta 2017 prejela knjižno nagrado modra ptica. Leta 2018 je kot del ekipe oddaje Globus prejela tudi nagrado Čuvaj/Watchdog. 

Eva Vrtačič: Napol volonterski entuziazem je sicer lep in plemenit, ampak si zasluži tudi pošteno plačilo.

Eva Vrtačič je soustanoviteljica društva Danes je nov dan. Foto: Tine Eržen.

Zapis Eve Vrtačič o pomenu Radia Študent in tudi notranjih konfliktih: Bila sem sodelavka in urednica Redakcije za kulturo in humanistične vede. Radio Študent je bil zame enajsta šola pod mostom, prostodušno priznam tudi, da sem med faksom bistveno več časa preživela v Rožni dolini kot pa za Bežigradom. Spoznala sem mnogo ljudi, ki so zdaj raztreseni po raznoraznih obronkih kulturnoumetniške in akademske scene in s katerimi se še danes naklonjeno srečamo. Seveda pa so bili pritiski že takrat – takrat v vojni nismo bili samo s ŠOU (to itak), ampak tudi znotraj hiše, in sicer uredništvo proti direktorju Jelovcu. Takrat smo tudi ustanovili sindikat RŠ in v akt zapisali, da je generični ženski spol, in tako je Tomaž Zaniuk postal predsednica.

RŠ je konstantno ogrožen in napadan, ves čas se ga poskuša disciplinirati in finančno izčrpavati. To, da tam delajo ljudje primarno iz drugih vzgibov, kot je denar, pa nam ne sme biti dovoljšnje zagotovilo za to, da bo RŠ že nekako preživel, kot je še vedno doslej. Namesto da mu skozi desetletja režejo vedno manjši kos pogače, bi ga morali krepiti. Ta napol volonterski entuziazem je sicer lep in plemenit, ampak si zasluži tudi pošteno plačilo.

RŠ neguje kritično misel in upor, pokriva vsebine, ki jih drugi mediji prezrejo, je prostor eksperimentiranja in premikanja meja.

Eva Vrtačič

Poleg tega, da gre za najstarejši community radio v Evropi, je RŠ tudi znotraj domače medijske krajine ključnega pomena; tam se kalijo novinarke in novinarji, špikerke in špikerji, urednice in uredniki, glasbene opremljevalke in opremljevalci, tehnični sodelavci in sodelavke … RŠ neguje kritično misel in upor, pokriva vsebine, ki jih drugi mediji prezrejo, je prostor eksperimentiranja in premikanja meja; in četudi sem v lagodni zaposlitveni situaciji na fakulteti zdaj že tudi sama nekdo, ob katerega se kakšen RŠ-evec ali RŠ-evka z užitkom spotakne, bom do bridkega konca branila njegovo ali njeno pravico, da to stori.

Dr. Eva Vrtačič je soustanoviteljica inštituta Danes je nov dan in asistentka na katedri za kulturologijo na FDV. Leta 2013 je prejela tudi priznanje FDV za najboljši doktorat tistega leta. Orodje Parlameter zavoda Danes je nov dan je leta 2017 prejelo nagrado Brumen.

Jure Longyka: Družba vedno potrebuje nekaj takega, kot je Radio Študent. Za zdravje.

Jure Longyka na Izštekanih 10. Foto: Alan Orlič Belšak.

Spomini Jureta Longyke o delu na Radiu Študent: Sodelavec Radia Študent (RŠ) sem bil dvanajst let, od 1985 do 1997. Imel sem srečo, da sem sredi osemdesetih spoznal cvet slovenskega novinarstva, tam so bili Ervin Hladnik Milharčič, Leon Magdalenc, Melita Zajc, Ali Žerdin … To je bil čas, ko je bilo kot še marsikje drugje honorarno delo cenjeno, socialne razlike pa znosne. Če je honorarec – danes mu rečemo prekarec – delal veliko, je lahko dosegel direktorjevo plačo.

RŠ je bil pomemben del civilnodružbenih gibanj, ki so vrhunec dosegla konec osemdesetih z afero JBTZ in Roško. Bil je edini, ki je o teh dogajanjih necenzurirano poročal neposredno s terena. Četudi je bil gotovo trn v peti delu oblasti, ki se je spremembam upiral, se ni nihče od nas počutil zares ogrožen. Morda smo se malce bali, da bi nas lahko v nekaterih primerih utišali, a nas niso. Da bi zaradi tega, kar smo delali, kdo pomislil na ukinitev RŠ, tega ne pomnim. Devetdeseta so bila čas tranzicije, družbena gibanja so dosegla velik del svojih namenov in RŠ je dolgo naravnaval kompas.

Razmišljalo se je tudi o privatizaciji, o programu, ki bi bil sprejemljiv za širšo javnost, predvsem pa sodobnejši. Z ustanoviteljem smo bili ves čas v konstruktivnem konfliktu. A da bi kdo RŠ preprosto izbrisal… to se ni moglo zgoditi. Na medijski krajini tedaj še zdaleč ni bilo takšne gneče in RŠ četudi drugačen nikakor ni bil marginalen. Potem so se zgodile komercialne radijske postaje, RŠ pa je našel položaj v novem družbenem aktivizmu in ostal alternativen. Tak, kakršen je od nekdaj bil. Pogosto pravim, kako je zanimivo, da se svet spreminja, RŠ pa ostaja domala enak. Pa ga to nikoli ne dela preživetega, kot bi ostajal vedno mlad, v vsakem času najde mesto. Najbrž zato, ker družba vedno potrebuje nekaj takega, kot je RŠ. Za zdravje.

Z ustanoviteljem smo bili ves čas v konstruktivnem konfliktu. A da bi kdo RŠ preprosto izbrisal… to se ni moglo zgoditi.

Jure Longyka


Jure Longyka o pomenu Radia Študent v medijski krajini: Zakaj je RŠ tako pomemben, lahko spozna vsak, ki izklopi predsodke in vklopi RŠ. Ali odklika na njegovo spletno stran. Tam so vsebine, ki jih ne ponuja noben drug radio, v eter pa nesporno sodijo.

Sam sem leta 1993 na RŠ zasnoval oddajo Izštekani, po petih letih z njo odšel na Val 202 in še danes je ena uspešnejših glasbenih oddaj pri nas. Brez zadržka povem, da je RŠ še vedno eden mojih glavnih virov informacij tudi za njeno ustvarjanje. Marsikdo bi sicer ugovarjal, da lahko vse te vsebine danes na spletu najde vsak sam, saj je vse dostopno. A to je lažno, to ne deluje. Ljudje, javnost, družba potrebujemo medije, urednike, usmerjen pogled in refleksijo. Tega ni brez podpore javnega denarja, znanje o tem in zaupanje javnosti pa gradiš desetletja.

Koronakriza je na novo opozorila, kako potrebujemo dobre javne servise, od javnega zdravstva do javnih medijev in medijev posebnega pomena. Kdor tega ne uvidi – ta gotovo premalo spremlja javne medije. Na tem mestu bom za parafrazo spet izrabil drago Roso Luxemburg. RŠ je civilizacijska pridobitev. Prihodnost bo bodisi z Radiem Študent ali barbarstvo.

Jure Longyka je na Radiu Študent sestavljal tudi Oldies-Goldies lestvice, leta 1996 pa za oddajo Izštekani prejel viktorja. Poleg tega je dobitnik še dveh viktorjev za najboljšega radijskega voditelja v letih 1998 in 1999.