Spoprijemanje z duševnimi posledicami bo predstavljalo največji izziv po pandemiji covida-19

Foto: Unsplash

Analiza

Neža Borkovič

Po več kot šestih mesecih od vpeljave prvih ukrepov za zajezitev širjenja okužb z novim koronavirusom lahko z ozirom nazaj brž ugotovimo, da smo naglo zdrsnili v novo, do zdaj še nepoznano družbeno situacijo. Omejitev gibanja in stikov z uvedbo izolacije v drugi polovici marca, pa tudi popolnoma spremenjena še trajajoča dinamika medčloveških odnosov, ko se z dvomi podamo v vsako bližnje srečanje ali objem, je mnoge privedla do duševnih stisk, s katerimi se vse težje spopadajo sami. Velik del družbe se že bori z duševnimi motnjami, kot sta diagnosticirana tesnoba in depresija. Dejstvo, da ne vemo, kdaj se bodo krizne razmere končale, omenjene motnje le še poglablja. Zdi se, da gospodarske, finančne in politične posledice ne bodo tiste najbolj uničujoče. Največji izziv bo predstavljalo sistematično spoprijemanje z duševnimi posledicami, ki bodo dolgotrajnejše in težje obvladljive kot katerikoli virus.

To ni prva epidemija, s katero se je svet seznanil. Tudi ni prva v bližnji preteklosti. Je pa prva, s katero smo v tako neposrednem stiku tudi Slovenci, in je zato za nas tako zelo drugačna od prejšnjih. Kljub vsemu se lahko iz minulih psiholoških vzorcev, ki so jih za seboj pustile epidemije po vsem svetu, marsičesa naučimo. Nedvomno lahko dozdajšnje izkušnje služijo kot jasen opomnik k pripravljenosti in pozornosti, ki bosta potrebni v prihajajočih fazah epidemije. 

Raziskovalci in kliniki so že v primeru Sarsa (leto 2003) tovrsten izbruh virusa opredelili kot dogodek, ki bi lahko psihično močno vplival na zdravstveno osebje in paciente, pa tudi druge udeležene. Študijo, ki je bila izvedena v skladu z institucionalnimi revizijskimi odbori Državnega psihiatričnega inštituta New York in Pekinške univerze kitajske medicine, so izvedli tri leta po izbruhu Sarsa na 549 zaposlenih v bolnišnici v Pekingu, v kateri so zdravili bolnike s tem virusom. Ugotovili so, da kar 10 odstotkov vključenih v raziskavo kaže simptome posttravmatskega stresa. Gre za stanje, ki so ga sprožili travmatični dogodki. Simptomi so vključevali bliskavice, nočne more ter spremembe razpoloženja in razmišljanja. V raziskavi, ki je bila uradno objavljena maja 2009, je zapisano še, da je imelo osebje, ki je najbolj tesno sodelovalo s pacienti, večjo pojavnost posttravmatske stresne motnje. Pomembno je poudariti tudi, da so lahko strokovnjaki, ki se soočajo z duševnimi obremenitvami, pri svojem delu manj učinkoviti in imajo slabšo presojo v primerjavi z zdravimi sodelavci v stroki.

Zdi se, da gospodarske, finančne in politične posledice ne bodo tiste najbolj uničujoče. Največji izziv bo predstavljalo sistematično spoprijemanje z duševnimi posledicami, ki bodo dolgotrajnejše in težje obvladljive kot katerikoli virus.  

Tudi s Kitajske, kjer je bilo prvo žarišče nove koronavirusne bolezni in kjer je januarja v prisiljeno karanteno odšlo več kot 760 milijonov prebivalcev, prihajajo zastrašujoče statistike o duševnih anomalijah, ki jih je izolacija pustila predvsem v najbolj prizadetih območjih province Hubei. V Delu so marca povzeli zapis psihološkega društva, ki je  objavilo podatek, da je bilo od 18.000 testiranih, ki so živeli v izrednih razmerah, kar 43 odstotkov diagnosticiranih z anksioznostjo, od 5000 testiranih za morebitna znamenja posttravmatskega stresa pa so slednjega zaznali pri več kot petini. 

Te študije nikakor niso argument za odpravljanje ali nespoštovanje karantene in drugih zaščitnih ukrepov, sprejetih s strani pristojnih institucij. So le svarilo, da lahko nedosledno opazovanje duševnega zdravja državljanov spodkoplje uspešnost teh ukrepov. Trenutno je sicer Kitajska z več kot 85.000 primeri okužb med državami šele na 44. mestu po številu vseh zaznanih infekcij, stanje pa se je po prvem valu znatno umirilo. Tako lahko podobne ali pa še drastično slabše statistične podatke pričakujemo tudi z drugih prizadetih koncev sveta, ki so bili ostrim posegom v svobodo gibanja izpostavljeni bistveno dlje časa. Tudi v Sloveniji.

V obdobju epidemije so bili na območju Slovenije v mnogih psihiatričnih ustanovah primorani ambulantno delo skrčiti zgolj na urgentne preglede, svoje delo pa so strokovnjaki pretežno opravljali po telefonu in drugih komunikacijskih poteh. A klinični psiholog in generalni direktor Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana Bojan Zalar je prepričan, da je v teh zahtevnih časih poskrbljeno za vsakogar, ki zaradi stiske potrebuje pomoč. Zatrjuje, da je strokovnega kadra dovolj. V ustanovah kot je psihiatrična klinika se namreč ukvarjajo samo z resnimi duševnimi motnjami, za preostale kratkotrajne stiske pa se lahko prebivalstvo obrne tudi na druge svetovalce, morda tiste iz izobraževalnih ali drugih zavodov, ki bodo prav tako znali strokovno oceniti situacijo in paciente po potrebi usmeriti do ustreznih ustanov. 

»Bolnikov je v okoliščinah, ki jih večina od nas še nikoli ni izkusila, še toliko več, saj potrebujejo podporo tudi ljudje, ki pred tem nikoli niso iskali strokovne pomoči psihologa. Obenem pa epidemija z vsemi svojimi posledicami le še poglablja stiske, ki so jih že imeli obstoječi prejemniki pomoči,« pojasnjuje generalna sekretarka Zbornice kliničnih psihologov Slovenije Nika Bolle.

Več preglavic kot nezadostno število osebja v psihiatričnih ustanovah je med najbolj kritičnim stadijem epidemije pomladi predstavljalo pomanjkanje zaščitne opreme. Zalar poudarja, da so njihovi pacienti specifični, zato mora pri sprejemu bolnika sodelovati kar šest zdravstvenih delavcev, ki pa morajo biti seveda ustrezno zaščiteni. Pomembo je tudi opozoriti, da lahko predstavljajo nekateri pacienti s hujšimi duševnimi motnjami, kot je bipolarna motnja ali shizofrenija, povečano grožnjo za širjenje virusov, saj je njihovo obnašanje pogosto nepredvidljivo. Že človek, ki se spopada z veliko mero stresa ali vrsto kratkotrajne stiske, je lahko zaradi nezbranosti grožnja za širjenje kužnih bolezni. Zato morajo biti v njihovih ustanovah, kjer se pretežno zdravijo bolniki z resnimi motnjami, še toliko bolj previdni, dodaja Zalar. 

Nika Bolle, generalna sekretarka Zbornice kliničnih psihologov Slovenije, ima o kadrovski preskrbljenosti v slovenskem javnem zdravstvu precej drugačno mnenje. Tako v običajnih razmerah kot tudi v času epidemije z njenega stališča kliničnih psihologov primanjkuje. Osebni zdravniki bi v veliko primerih radi napotili svoje paciente h kliničnim psihologom, vendar jih žal nimajo kam usmeriti oziroma so čakalne dobe tako dolge, da ni realno pričakovati, da bi človek v doglednem času dobil potrebno pomoč. »Bolnikov je v okoliščinah, ki jih večina od nas še nikoli ni izkusila, še toliko več, saj potrebujejo podporo tudi ljudje, ki pred tem nikoli niso iskali strokovne pomoči psihologa. Obenem pa epidemija z vsemi svojimi posledicami le še poglablja stiske, ki so jih že imeli obstoječi prejemniki pomoči,« pojasnjuje Bolletova.

Slovenija je po številu kliničnih psihologov zadnja med državami EU, saj imamo samo tri na 100.000 prebivalcev. Da bi se izenačili s svetovnim povprečjem, bi jih potrebovali sedem, kažejo podatki, ki smo jih pridobili od slovenske zbornice. Po istih podatkih ima sosednja Avstrija na 100.000 prebivalcev kar 49 kliničnih psihologov. Povečanega finančnega vložka s strani države, ki bi omogočal več specializacij na letni ravni, ni. Člani zbornice se soočajo z nepripravljenostjo resornega ministrstva, da uredi financiranje specializacij za psihologe, enako kot je to urejeno za zdravnike, kjer se strošek specializacij črpa iz državnega proračuna. Zaenkrat je financiranje specializacij za psihologe breme delodajalcev, ki se zato redkeje odločajo za zaposlitev psihologa oziroma s specializacijo odlašajo.

S podhranjenostjo akademsko izobraženega kadra zdravstvo tvega porast laičnih dejavnosti podjetnikov, pri katerih terapijo iščejo pacienti, ki bi sicer zaman čakali v dolgih čakalnih vrstah javnega zdravstva. Zalar je prepričan, da je ključen problem pri tovrstnih terapevtih pomanjkanje strokovnega znanja, kar jim onemogoča postavitev pravilne diagnostike. Medtem ko bolnike obravnavajo z neustreznimi tehnikami se marsikatere psihoze samo še poglobijo. »Potem pa lahko zares pride do nevarnosti, da ne bo dovolj specialistov, ki bi znali rešiti vse te poglobljene diagnostike, nastale ob nepravilni obdelavi pacientov,« še doda Zalar. 

S podhranjenostjo akademsko izobraženega kadra zdravstvo tvega porast laičnih dejavnosti podjetnikov,  pri katerih terapijo iščejo pacienti, ki bi sicer zaman čakali v dolgih čakalnih vrstah javnega zdravstva.

Na Zbornici kliničnih psihologov sicer poudarjajo, da kljub pomanjkanju osebja posebno pozornost namenjajo psihičnemu stanju zdravstvenih delavcev, ki so močno obremenjeni in izpostavljeni virusnemu obolenju. Nihče si namreč ne želi in ne more predstavljati dodatne izgube visoko specializiranega kadra, ki bo v prihodnje še kako potreben. Tovrstna pomoč je organizirana v veliki večini slovenskih bolnišnic.

Upravičena je povečana skrb o preskrbljenosti z zdravstvenimi delavci s področja duševnega zdravja v jesenskih mesecih, saj se epidemiološka slika v začetku jeseni znova občutno slabša. Čeprav so na Psihiatrični kliniki v Ljubljani v času epidemije beležili manj klicev kot običajno, svarijo, da je to le zatišje pred viharjem. Pravo stanje se bo pokazalo šele nekaj mesecev po tem, ko se situacija popolnoma umiri. Duševne motnje namreč nikoli ne nastanejo hipno ob stresnem dogodku. 

Po mnenju dr. Bojana Zalarja dejstvo, da smo se ljudje v epidemiji znašli kolektivno, ugodno vpliva na posameznikovo percepcijo in nekoliko olajša individualno stisko. »Če smo vsi udeleženi v potresu, človek travmo lažje preživlja, kot če bi se hiša podrla samo njemu,« ponazori s preprostim primerom. Poleg skupinske izkušnje pa ima lahko seveda vsak tudi lastno ekstremno izkušnjo, ki pa je zanj na nek način katastrofična, saj si je posameznik ne zna povsem interpretirati. Pride lahko do emocionalne zanke v možganih, ko se enaka vsebina nenehno ponavlja, prestopa iz tega kroga pa ni.

Država bi morala od sebe dajati neizpodbitne resnice. Izgovoriti bi morala manj stavkov, izdati manj odredb, pa tiste jasne in nedvoumne. Šele tako lahko voditelji pridobijo kredibilnost, ljudje pa privzamejo vero v njihove ukrepe in začnejo v tem duhu tudi delovati.

Simptomi duševnih motenj se bodo po predvidevanjih Zalarja še precej poglobili tudi zaradi finančnih stisk, ki se bodo pojavile zaradi izgube službe in izpada osnovnih dohodkov v številnih gospodinjstvih. Zdravstveni delavci s področja duševnega zdravja  omenjajo finančno bedo kot enega izmed močnejših stresorjev, posledice pa lahko trajajo tudi leta po krizi. V finančno negotovi situaciji se seveda pojavlja brezup, depresivnost in višja stopnja samomorilnosti. Utemeljeno je pričakovati, da bodo psihične težave zaradi finančnega obsega celo hujše od teh, ki so bile do sedaj povzročene zavoljo izolacije in drugih direktiv.

Zalar na tem mestu opozarja tudi na veliko vlogo medijev in države, ki lahko s pravilnimi in resničnimi informacijami omilijo pričakovane posledice. Ljudi je treba informirati tako, da situacijo razumejo, se z njo strinjajo in jo sprejmejo. Do dozdajšnje komunikacijske strategije je kritičen, a pozdravlja emocionalne vložke v medijih, kot so pozivi prebivalcem, naj ostanejo doma in v največji možni meri upoštevajo predpisane ukrepe. Bolj oster pa je do retorike, ki je bila do zdaj uporabljena s strani državnih funkcionarjev. Država bi morala od sebe dajati neizpodbitne resnice. Izgovoriti bi morala manj stavkov, izdati manj odredb, pa tiste jasne in nedvoumne. Šele tako lahko voditelji pridobijo kredibilnost, ljudje pa privzamejo vero v njihove ukrepe in začnejo v tem duhu tudi delovati.

Be the first to comment on "Spoprijemanje z duševnimi posledicami bo predstavljalo največji izziv po pandemiji covida-19"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*