Boj z ulico

Foto: Unsplash

Urška Bitenc, Loredana Hana Vegelj

»O svoji situaciji mi ni težko govoriti. Te stvari sem že preživel. Ko pa sem bil na tej točki v življenju in spal pod temi stopnicami, sem se v nekem trenutku zamislil nad sabo. Kje sem pristal? Ta občutek me je znotraj ubijal. Počutil sem se, kot da bi me žrlo pri živem telesu,« pove 35-letni zdravljeni odvisnik Repša pred vhodom v Filharmonijo, kjer je pod stopnicami preživel lansko zimo. 

»Najtežja stvar je bila soočenje s samim sabo,« pravi. »Veliko ljudi, ki sem jih poznal, tega ni preneslo. Nekateri so pristali v Polju, drugi pa so se predozirali. Tudi jaz sem to poskusil – dvakrat v pol leta.«

»Nisem se mogel zadeti sam, saj so se mi zaradi mrazu skrčile žile, zato mi je pri tem pomagal prijatelj. Kasneje mi je povedal, da je v stranišču nastala smrtna tišina.« Ko je prijatelj vstopil v kabino, ga je našel skoraj mrtvega, v obraz je bil vijoličen in ni dihal. »Pol ure me je oživljal in mi rešil življenje. Večno mu bom hvaležen,« doda.

Vsi so vedeli, a hkrati ni vedel nihče

»Tu nisem bil, odkar sem tukaj zadnjič spal,« je izjavil trenutek preden je presenečeno  ugotovil, da so na vhodu v prostor pod stopnicami, kjer je spal, zdaj rešetke. »To so naredili zaradi nas. Da ne bi več spali tukaj. Takih prostorov je v Ljubljani veliko. Vsako jutro mi je gospa, ki tukaj dela, prinesla skodelico kave. Vsi so vedeli, da tukaj spim, a hkrati ni vedel nihče. Vedno sem vse pospravil za sabo, nikoli nisem puščal smeti. Tudi igle sem zmeraj odnesel s seboj ko sem se še zadeval na stranišču pod Prešernovim trgom. Ko sem se šel zadet na stranišče, sem za sabo pustil bolj čisto, kot je bilo, ko sem prišel. Človek mora imeti osnovne manire in obzir do drugih.«

»Imel sem prijatelja, ki je lani zaradi podhladitve umrl,« je prizadeto povedal Repša, ko smo se  sprehajali od parka Zvezda do Plečnikovega podhoda. Njegov preminuli prijatelj je večino noči prespal v drugem nadstropju garažne hiše pod Kongresnim trgom. Ko so zamenjali varnostnika, so se njegove noči »na toplem« končale.

Na moškem stranišču na Prešernovem trgu lahko aktivni uporabniki drog uporabljene igle in pribor odvržejo v namensko škatlo. Repša pove, da ga je odmetavanje igel vedno motilo. Skrbelo ga je, da bi se zaradi uporabljene igle kdo poškodoval. Če je vsaj za primerno odmetavanje nevarnih odpadkov delno poskrbljeno, pa po sogovornikovem mnenju v Ljubljani primanjkuje prostorov, kjer bi se brezdomci lahko pogreli. Prostora v zavetišču je za vse premalo.

»Imel sem prijatelja, ki je lani zaradi podhladitve umrl,« je prizadeto povedal Repša, ko smo se  sprehajali od parka Zvezda do Plečnikovega podhoda. Njegov preminuli prijatelj je večino noči prespal v drugem nadstropju garažne hiše pod Kongresnim trgom. Ko so zamenjali varnostnika, so se njegove noči »na toplem« končale. S prijatelji se najpogosteje zbirajo v javnih straniščih in garažah, drugje se ne morejo pogreti. Tisti, ki spijo pod milim nebom, poskušajo najti prostor, ki je vsaj malo dvignjen, da se ob deževnih dneh ne zbudijo v luži. »Včasih so spali tudi pod tistim steklenim mostom pri tržnici,« je še dodal. Na Mesarski most, znan tudi kot ljubljanski most ljubezni, v času dnevne svetlobe zaljubljenci zaklepajo ključavnice, čez noč pa pod njim spijo brezdomci. 

No, vsaj tako je bilo, dokler jih tudi od tam niso nagnali varnostniki. Danes spijo pred sodiščem, pod stopnicami in pod Zmajskim mostom, a je mirnega in suhega prostora vedno manj. Spalno situacijo pod mostom je Repša primerjal s sardinami v konzervi, saj so ljudje spali stisnjeni skupaj v spalnih vrečah.

Zdravilo pregriznem, da se hitreje raztopi

Z uporabo drog je Repša začel pri štirinajstih letih. Sprva z rabo kokaina, amfetamina (speeda) in ekstazija, šele kasneje je postal odvisen od heroina. V program substitucijske terapije je vključen eno leto. Vsak dan med tednom se odpravi v Zdravstveni dom Ljubljana – Center, kjer prejme substitucijsko terapijo v obliki tablet.

Na Mesarski most, znan tudi kot ljubljanski most ljubezni, v času dnevne svetlobe zaljubljenci zaklepajo ključavnice, čez noč pa pod njim spijo brezdomci.

»Zdravilo po navadi pregriznem, da se hitreje raztopi v ustih. Zdravnici pokažem svojo knjižico, v kateri so zapisani datumi prejema zdravil,« je povedal pred ordinacijo po prejemu terapije. Metadonske terapije ni želel prejemati. V Sloveniji je aktivnih uporabnikov drog nekaj tisoč, točnih podatkov ni. Po besedah Boruta Baha iz Društva za zmanjševanje škode zaradi drog Stigma je v programe substitucijske terapije prijavljenih okoli 700 odvisnikov, smrtnih žrtev zaradi rabe drog pa je letno okrog 15.

Pomoč namesto sodb

V društvu opažajo, da večina (starejših) uporabnikov heroina zaradi spreminjajoče se kvalitete droge poleg tega konzumira še druge substance. Problem pri tem je nepoznavanje učinkov kombiniranja – pri uporabnikih heroina sta pričakovani umirjenost in zaspanost, pri kombiniranju substanc pa prihaja do hitrih nihanj v razpoloženju, situacija pa tako postane manj obvladljiva, pojasni Bah.

Foto: Pixabay

Društvo deluje na dveh lokacijah, na katerih aktivnim uporabnikom prepovedanih substanc nudijo prostor, v katerem lahko stopijo v stik s strokovnim osebjem in ostalimi uporabniki ter tam preživljajo prosti čas. Hkrati jim nudijo zamenjavo sterilnega pribora za injiciranje drog in svetovanje na področju varnejšega uživanja substanc. Med glavnimi nameni je informiranje in preprečevanje okužb med aktivnimi uporabniki drog. Vodilo društva in njihovega delovanja je zmanjševanje škode ter vračanje dostojanstva. Namen ni vsiljevanje abstinence, temveč pomoč z različnimi aktivnostmi, ki zmanjšujejo posledice uporabe drog, pove Bah.

Dnevna centra na obeh lokacijah dnevno obišče od 20 do 60 uporabnikov. »Pri nas, v Sloveniji, varnih sob žal še ni, zato so uporabniki prisiljeni k skrivanju, kar pa vedno prinaša tveganje. Ljudje se za uporabo drog odločijo zaradi različnih vzrokov in ne zmorejo ali pa ne želijo prenehati z uporabo.« Namen varnih sob je konzumiranje prepovedanih substanc v varnem in sterilnem okolju pod nadzorom zdravstvenega osebja. Pogajanja okoli odprtja varnih sob za katere se zavzema društvo Stigma v Ljubljani potekajo od leta 2015.

»Zdi se mi nepošteno, da lokalne skupnosti ne motijo lokali, katerih gostje se glasno zabavajo pozno v noč, moteči pa se jim zdijo uporabniki drog, ki pridejo v naš dnevni center in so mirni.«

Učinkovito reševanje problematike odvisnosti deluje na ravni sodelovanja med lokalno skupnostjo, oblastjo, policijo in uporabniki, pojasni Bah. Odvisniki so bili od nekdaj v skupnosti, a so šele po podrtju zidu na Metelkovi lokalni skupnosti postali vidni. »To so ljudje, ki hodijo v službe, šole in imajo otroke ter so za širšo javnost neopazni, saj po nobeni izmed teh karakteristik ne izstopajo,« še doda Bah. V dnevnem centru se srečujejo z različnimi uporabniki, do konfliktov ali nasilja pa navadno ne prihaja. »Zdi se mi nepošteno, da lokalne skupnosti ne motijo lokali, katerih gostje se glasno zabavajo pozno v noč, moteči pa se jim zdijo uporabniki drog, ki pridejo v naš dnevni center in so mirni,« je še pripomnil Bah.

Prej prideš, prej melješ

Repša zdaj živi v domu za zdravljene odvisnike brezdomce. Pod Plečnikovim podhodom, kjer imajo v okviru Društva prostovoljcev Vicenzijeve zveze dobrote brezdomci možnost toplega obroka in svežih oblačil, njegov prijatelj v šali pripomni: »On je edini klošar, ki ga niso nikoli preganjali. Vse druge so nas preganjali, kjerkoli smo želeli spati, njega pa nikoli, ker je prijazen in se z vsemi razume.«

»Heroin žre človeka pri živem telesu,« pove Repša, in si zaviha rokav puloverja. Na levem komolcu ima debelo brazgotino v velikosti kovanca. Brazgotina je vidna posledica droge. Razloži, »da je bila nekoč gnojna rana v velikosti palca. Ko je prst zaril v rano je skoraj dosegel kost. Prijatelju so na tak način zgnile noge,« še doda. 

Tudi zato sostanovalcem v domu za zdravljene odvisnike pogosto pove, da morajo rane previjati in razkuževati. »Rad pomagam, nič me ne stane,« je nadaljeval pogovor. Repša si najprej skupaj z drugimi pouličnjaki prižge cigareto. »Joj, moj cimer tako smrdi, ima že čisto zgnito nogo. Ne morem več spat v isti sobi kot on,« Repši potarna njegov sostanovalec iz doma. Pridruži se jima še Aco, njun stari prijatelj. Njegov pogled je usmerjen nekam stran, v rokah trga aluminijasto folijo, že vsaj desetkrat zvito in odvito. »A maš kej? Js sm čist brez, a si to prpelu krimiče s sabo?« je sam pri sebi blebetal, ko je gledal mimo Repšeta.

Nekaj čez šesto zvečer so vstopili v ozek hodnik, ki je vodil do večerje. V prostor, ki je deloval kot menza, je bilo nagnetenih okoli 50 brezdomcev. Sem (večinoma) prihajajo odvisniki od drog. Vsi so postavljeni v vrsto in potrpežljivo čakajo na svojo porcijo hrane. »Če kdo kakšno stvar odloži (pre)daleč od sebe, kmalu ostane brez nje,« je zaskrbljeno potarnal sogovornik. Z ostalimi uporabniki menze so se med sabo neprestano zbadali, nemalokrat se je zaslišal kakšen: »O, sem že mislil, da te je pobralo.«

Njegov pogled je usmerjen nekam stran, v rokah trga aluminijasto folijo, že vsaj desetkrat zvito in odvito. »A maš kej? Js sm čist brez, a si to prpelu krimiče s sabo?«

Večerja v Vincenzi ni edini topli obrok, ki ga lahko brezdomci dobijo v bližini centra Ljubljane. Tople obroke vsak dan v tednu delijo tudi v razdeljevalnici hrane, ki obratuje že od leta 1989. Je projekt zavetišča za brezdomce, kjer lahko brezdomke, brezdomci in drugi socialno ogroženi dobijo dnevni topel obrok. »Da si zagotoviš ta obrok, moraš prinesti in podpisati cel kup papirjev,« je dodal Pero, brezdomec, ki mu obrok v razdelilnici predstavlja edini (topli) obed. 

Njegov vsak dan predstavlja hoja po Ljubljani in njeni okolici. »Malo hrane dobim s prosjačenjem, nekaj mi je dajo trgovci, občasno že pokvarjeno. Na dan prehodim okoli 30 km. Drugega nimam za početi.« Iz zavetišča opozarjajo, da brezdomni, čeprav so prijavljeni na zavode za zaposlovanje, zaradi pomankanja izkušenj, fizične moči ali pa starosti težko dobijo delo.

Ob čakanju na hrano v ravni vrsti je Pero razlagal o svojem življenju. Prav tako kot Repša, je tudi on s solzami v očeh priznal, da o tem zelo težko govori. »Ko sem prvič prišel na to ‘sceno’, sem bil prvih 14 dni brez hrane, ker nisem vedel, kako deluje,« je na kratko med razlago opisal boj z življenjem na ulici. Medtem se je na dvorišču zavetišča zbrala večja množica ljudi. Vsi so potrpežljivo čakali v vrsti, da bi dobili svoj obrok, vendar hrane v razdelilnici pogosto zmanjka. Deli se jo po načelu: »Kdor prej pride, prej melje.« Na meniju so bili makaroni z mletim mesom. »Dobro, da se vsaj občina odloči, da nam bo s takimi projekti pomagala,« je hvaležno pripomnil Pero.

Socialni delavci v zavetišču so razložili, da so brezdomci in socialno ogroženi, ki k njim prihajajo na obrok, povsem vsakdanji ljudje, z ekstremno nevsakdanjimi problemi. To so ljudje, ki so v nemogoči stiski, oni jim nudijo tudi podporo in svetovanje. Na obrok vsakodnevno pride od 100 do 200 ljudi. V Zavetišču za brezdomce imajo na voljo tudi 33 prenočišč. Vendar pa je bivanje in prenočevanje v domu omejeno na 3 mesece. Prav tako mora biti oseba, ki si želi pomoči zavetišča, prijavljena na Zavodu za zaposlovanje. 

»Danes mi je najtežje zvečer, ko se zavem, kaj sem postal. Čeprav imam prenočišče, še vedno nimam doma.«

Večina obiskovalcev zavetišča se preživlja s pomočjo državne socialne pomoči, ki znaša približno 402 €. Ker pa je mnogi brezdomci ne prejemajo zaradi neurejenega stalnega prebivališča, je še toliko težje.

Po podatkih SURS-a, je bilo leta 2019 v Sloveniji kar 326.000 oseb izpostavljenih tveganju socialne izključenosti, bodisi zaradi materialne prikrajšanosti, nizke delovne aktivnosti bodisi zaradi življenja s prihodki pod pragom revščine; takih je bilo kar 268.000. Socialna izključenost je lahko začetna stopnja brezdomstva. Tveganje za brezdomstvo po besedah strokovnih delavcev na centrih za socialno delo povečujejo tudi zasvojenost od različnih substanc, težave v duševnem zdravju, doživljanje nasilja, preveliki stroški stanovanj za osebe z nizkimi prihodki, dolgovi in bivanje v zaporu.

Soočenje z resnico

»Z drogo sem začel, ko sem imel 14 let. Najprej na zabavah, nato vedno pogosteje. Nekaj let sem bil samo na speedu (amfetaminu) in ekstaziju. Ko sem začel s heroinom, me je pokopalo. Kralje sem prodajal brez prestanka, dokler nisem zaslužil za en ‘shot’. Danes mi je najtežje zvečer, ko se zavem, kaj sem postal. Čeprav imam prenočišče, še vedno nimam doma,« je povedal Repša. V oči so mu stopile solze in njegov glas se je rahlo zatresel. »Mi, klošarji, imamo za mimoidoče na sebi masko. Ko smo zvečer sami nas naše samozavedanje ubija. Vendar sem si kriv sam. To so bile moje odločitve. Nikomur se ne želim smiliti. Tako sem takrat izbral,« je še odločeno dodal.

Be the first to comment on "Boj z ulico"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*