»Ptič poje, ne da bi razmišljal, da mora peti ali zakaj poje.«

Foto: Mimi Ihof

Portret Vlada Kreslina

Ajda Kus

V svojem opusu ima dovolj uspešnic za samostojni koncert, pri čemer se za nekatere zdi, da so že skoraj ponarodele. »Kot da je Vlado Kreslin napisal naše otroštvo, naše prve zaljubljenosti, bil glasbeno ozadje za vsa občutja otožnosti, melanholije, pa tudi bolečine in zapuščanja,« je v oddaji Od blizu Kreslina napovedala novinarka Vesna Milek. »Vlado Kreslin je naravni kulturni pojav. Človek bi se moral zelo potruditi, da bi se mu izmaknil,« je pevčevo vseprisotnost v slovenskem glasbenem prostoru za MMC komentiral Miran Zupanič, scenarist in režiser dokumentarnega filma o Vladu Kreslinu Poj mi pesem, ki se je v kinodvoranah začel predvajati predlani, na Kreslinov 65. rojstni dan.

Film spremlja razvoj Kreslinove več kot 40 let dolge glasbene kariere. Sledi ji od začetkov v rodnih Beltincih do nedavnih koncertov, pri katerih režiser nameni ogromen poudarek Vladovi interakciji s publiko. »V filmu je bila zame publika skoraj tako pomembna kot Vlado. Pri njem je resnično treba izpostaviti neverjetno raznolik nabor poslušalcev. Ta široki diapazon kaže na to, da njegova glasba ljudem seže do srca, ne glede na njihov siceršnji glasbeni okus,« je Zupanič povedal za spletni portal MMC. In do srca je segel tudi film, ki po besedah radijskega voditelja in napovedovalca Jureta Longyke, utripa tako kot veliko Vladovo srce.

Srce, ki se vedno znova vrača v domače Prekmurje, kjer se odvija tudi ena od prvih scen filma – Pri materi in očetu, ki sta leta 2018, ko je film izšel, praznovala devetdeseti rojstni dan. Ob tej priložnosti je izšla plošča Milan Kreslin, Vlado pa je upesnil zgodbo o njegovi uri, ki jo je leta 1918 s soške fronte prinesel Milanov oče (Vladov ded) in jo v lastni gostilni zakartal. Ura se je v družino Kreslin vrnila šele po nekaj desetletjih, ko jo je našel lokalni urar, sin urarja, pri katerem je uro zastavil frizer, ki jo je prikartal. 

V svojem prvem bendu Apollo, imenovanem po prvi vesoljski odpravi s človeško posadko, ki je pristala na Luni,  je nastopal v vlogi bobnarja. Kreslin je takrat celo pisal Nasi, da imajo bend, ki se imenuje Apollo, in jih prosil, če bi bili njihovi pokrovitelji.

Kot Prekmurje, pa so Kreslinova stalnica tudi njegovi tradicionalni koncerti v Cankarjevem domu. V začetku lanskega decembra so potekali že 28. leto zapored. Prvič je tam nastopil leta 1991 skupaj z Beltinško bando, ki se ji je pridružil zaradi nagovarjanja dobrega prijatelja Štefana Smeja. Še tri mesece pred svojim prvim nastopom v Cankarjevem domu pa je, kot se je v nekem intervjuju izrazil radijski voditelj Andrej Karoli, kričal, skakal z odra in oznojen prepeval rokenrol. Malemu Vladu je glasba namreč predstavljala način zabave in upora proti »starim«. V zgodnjih letih ga zato nista zanimala ne pesništvo ne harmonika. V svojem prvem bendu Apollo, imenovanem po prvi vesoljski odpravi s človeško posadko, ki je pristala na Luni,  je nastopal v vlogi bobnarja. Kreslin je takrat celo pisal Nasi, da imajo bend, ki se imenuje Apollo, in jih prosil, če bi bili njihovi pokrovitelji.

Kasneje je bobne zamenjal za kitaro in mikrofon, izdal pa je tudi več pesniških zbirk. Njegova pesem Namesto koga roža cveti je navdihnila slovenskega pisatelja Ferija Lainščka, da je leta 1991 izdal istoimenski roman, po katerem so tri leta kasneje posneli film Halgato. V njem se je Kreslin preizkusil tudi kot igralec. Leta 2006 pa je izdal knjigo z naslovom Venci, zbirko 51 zgodb in anekdot v pesmih, ki govorijo o obdobju, ki ga je preživel z Beltinško bando, s katero so v Sloveniji povzročili pravi preporod slovenske ljudske in etno glasbe.

Oče mu je svetoval, da bo kot trgovec lahko videl največ sveta, zato se je Vlado odločil za študij ekonomije v Ljubljani. V tem času se je pridružil progresivni glasbeni skupini Izvir, s katero so, kot se spominja, šest mesecev vadili eno samo pesem. Nato je postal pevec skupine Horizont, s katero so ustvarili tudi nekaj avtorskih skladb. Na njihovih koncertih v študentskem naselju se je vedno zbralo ogromno ljudi, nastopali pa so tudi kot predskupina Buldožerjev in z njimi odšli na jadransko turnejo. Študij mu je bil pri tem, kot pravi sam, »nujno zlo, nekaj ob glasbi«. Po šestih mesecih je ugotovil, da ekonomija ni zanj, in se prepisal na filozofsko fakulteto, kjer je študiral angleščino in nemščino. Da je ravno Filozofska fakulteta prava odločitev zanj, ga je prepričal obisk njihovega kulturnega maratona, kjer so pesniki, viseči na vrveh, recitirali pesmi.

Tudi svoji (takrat bodoči) soprogi na prvem zmenku ni prizanesel. Ker ni želel biti kot drugi, ji je namesto rož prinesel ogromen koromač.

Vlado Kreslin je bil namreč vedno navdušen nad norimi idejami. Ko se je po nekaj manj kot desetih letih dela na RTV, kjer je delal v kadrovski službi, odločil, da da odpoved, je v pisarno tedanjega direktorja Radia Slovenija Franceta Vurnika vkorakal z radijskim sprejemnikom Savica v rokah. Odpoved je prebral stoječ na omenjenem radijskem sprejemniku in na koncu prosil Vurnika, da mu dovoli »sestopiti z radia«, pri čemer je skočil z radijskega sprejemnika na tla in zažvižgal. Za njim se je prikazala Beltinška banda in zaigrala pesem Daj mi Micka peneze nazaj.

Foto: Miro Majcen

Tudi svoji (takrat bodoči) soprogi na prvem zmenku ni prizanesel. Ker ni želel biti kot drugi, ji je namesto rož prinesel ogromen koromač. »Takrat nisem bila najbolj navdušena nad to izvirnostjo, danes pa se smejimo vsakič, ko skuham kakšno jed s koromačem,« se spominja Eva Strmljan Kreslin, za katero njen mož pravi, da je »krmar družinske ladje«. »Ona vse fura, jaz pa na palubi špilam kitaro.« Kljub temu, da se sama ne ukvarja z glasbo, mu predstavlja vir dragocenih nasvetov. Najraje debatirata med vožnjo v avtu. Čeprav je bil po besedah soproge na začetku precej grozen in je domov prihajal ob štirih ali petih zjutraj, ne vedno v najboljšem stanju, da se je njegova tašča rada pošalila, da Vlado živi zdravo, saj se domov vrača v jutranjih urah, ko je v zraku največ ozona, se je po rojstvu najstarejše hčerke poboljšal (danes imata poleg nje še eno hčer in sina). Še vedno pa je nekonvencionalen mož: »Vsako leto skoraj pozabi na moj rojstni dan, ampak se skoraj vsak dan v letu obnaša, kot da ga imam,« pove žena Eva.

Njegova muza pa ni le njegova žena, temveč tudi njegov oče. Najbolj znana pesem, ki jo je navdihnil Vladov oče, je znamenita Črna kitara. Milan Kreslin je, kot pravi njegov sin, »hodeča zgodba«. Črno kitaro je kupil po vrnitvi iz vojne, ko je bil v domačih Beltincih član jazz skupine, ki ji je manjkala kitara. Zato jo je s prvo plačo avgusta leta 1947 odšel iskat v Maribor. Ker mu je zmanjkalo denarja za vožnjo nazaj, se je moral vrniti s tovornim vlakom in je zjutraj zamudil v službo, kjer so se zbali, da je pobegnil v Ameriko. Črna kitara je z leti, tako kot klobuk, postala prepoznaven zaščitni znak Vlada Kreslina. Original še vedno hranijo doma v Beltincih. Klobuka pa se je navadil od članov Beltinške bande, njihova značilna oprava je namreč bela srajca in črn klobuk, kar izvira iz prekmurske narodne noše.

Še ena velika Kreslinova uspešnica je pesem Od višine se zvrti. Besedilo je napisal, ko je kot pevec nastopal s skupino Martin Krpan, ki se ji je pridružil leta 1983. V tistem času je bil velik oboževalec rock skupine The Smiths. Verz “I just want to be seen in the back of your car,” (želim, da me vidijo na zadnjem sedežu tvojega avtomobila) njihove pesmi You’ve Got Everything Now ga je navdihnil, da je napisal končni stih “Hočem le, da me vidijo s teboj.” Besedilo je nato napisal od zadnjega stiha naprej. V oddaji Od blizu je povedal, da ta primer dobro ilustrira, da se pesmi ne piše z idejami, ampak z besedami. Beseda da drugo besedo. Tako nastanejo besedila.

Ameriški zgodovinar in pisatelj Noah Charny ga je označil za slovenskega Bruca Springsteena, teksaška pisateljica Ruth Dupré pa se je, ko je na Facebooku slučajno slišala duet Rulet, v njegovo glasbo tako zaljubila, da ga je obiskala v Sloveniji in o njem napisala knjigo.

Poleg tega, da je snovalec velikih uspešnic, je nastopil z mnogimi velikimi imeni svetovne glasbene scene. Dvakrat je bil predskupina Boba Dylana, med drugimi pa je nastopil tudi s skupino R.E.M. Ameriški zgodovinar in pisatelj Noah Charny ga je označil za slovenskega Bruca Springsteena, teksaška pisateljica Ruth Dupré pa se je, ko je na socialnem omrežju Facebook slučajno slišala duet Rulet, v njegovo glasbo zaljubila, čeprav ni razumela niti besede. Vlada je nato obiskala v Sloveniji, prijateljstvo pa je rodilo knjigo Vlado Kreslin, Slovenija in jaz, ki je izšla leta 2014. »Vlado ima poseben talent za pridobivanje prijateljev. Kot vrtinec je, vesel, da te vidi, in komaj čaka, da ti ustreže,« je zapisala v njej. Sam svoj »magnetizem« za soljudi opiše: »Okna na stežaj, vrata na stežaj. Če hodiš po svetu z okni na stežaj odprtimi, potem ti kaj pihne noter.«

Tako dobra volja in smisel za humor kot glasba ga spremljajo že od malih nog. Kot otrok je z materjo pogosto prepeval v kuhinji. V dedovi gostilni Central je poslušal igranje bratov Kociper, s katerimi je kasneje skupaj igral v Beltinški bandi, včasih pa je z vseh koles, parkiranih za gostilno, pobral pokrovčke z ventilčkov, da so ga gostje jezno lovili okoli. Dupréjevo je to spomnilo na prigode Toma Sawyerja. »Vlado je torej živel življenje, o kakršnem so sanjali vsi ameriški dečki, in to sredi Titove Jugoslavije.« je še dodala.

Pisatelj Tadej Golob je v intervjuju, ki ga je z Vladom Kreslinom leta 2011 opravil za revijo Playboy, zapisal, da je Kreslin za Prekmurje in Prekmurce napravil to, kar je Trubar za Slovence. Kljub uspešni in dolgi karieri pa ostaja skromen in ob omembi uspehov le skomigne z rameni: »Ptič poje, ne da bi razmišljal, da mora peti ali zakaj poje.«

Krêslin v rodnih Beltincih in Kreslín povsod drugod se je kot avtor in ustvarjalec skozi svoje ustvarjanje iz mladega upornika razvil v zrelega poeta. A kot pravi njegova žena Eva, uporniška kri v njem ostaja, le da se z leti kaže na bolj sofisticiran način.

Be the first to comment on "»Ptič poje, ne da bi razmišljal, da mora peti ali zakaj poje.«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*