Kje so glasbene ladje?

Foto: Facebook stran skupine Mambo Kings

Lahko bi rekli, da smo zaplavali v slovenske glasbene vode, vendar smo v resnici zgolj namočili prste in preverili, kolikšna je temperatura domačega glasbenega morja, ki ni kaj dosti večje od dejanskega.  

Povod za to so bile razveljavitve kvot slovenske glasbe na zasebnih radijskih postajah. Oba naša sogovornika, tako glasbeni producent Žare Pak kot član skupine Mambo Kings Aleš Bartol se strinjata, da bi bila situacija brez kvot idealna. Spregovorila sta tudi o svoji karieri in usmerjenosti slovenskih glasbenikov na tuji trg. 

Intervju z Žaretom Pakom, glasbenim producentom 

»Počasi se vrača svojstvenost slovenske glasbe«

Foto: Katja Novak

Katja Novak

Koliko časa se že ukvarjate s produciranjem?

Predolgo. S produciranjem sem se začel ukvarjati v začetku devetdesetih. 

Kateri glasbeni producenti ali glasbeniki so bili v začetku vaše kariere vaš navdih?

Zanimali so me glasbeni producenti, ki so si izmislili kaj novega. Na primer George Martin, ki je produciral The Beatles, pa Brian Eno in Daniel Lanois. Sam sem takrat veliko poslušal The Beatles, The Clash, Bauhaus, Duran Duran, Tears for Fears, potem pa sem se počasi (bolj) opredelil in iskal kaj novega. 

Včasih smo se delili na tiste, ki so poslušali The Rolling Stones in na tiste, ki so poslušali The Beatles. Ko smo bili majhni, smo veliko poslušali tudi jugoslovanski novi val, saj je bil zelo kreativen. 

Kaj po vašem mnenju naredi dobrega producenta?

Ne vem, ker nobenega ne poznam. Producent je zelo čudna zadevščina. Odgovoren je za končni produkt. Ljudje vedno najprej vprašajo, kaj prav zares delam.

Obstajajo različne vrste producentov z različnimi pristopi. Za nekatere je dober producent nekdo, ki naredi dobro zvočno sliko, za druge pa nekdo, ki glasbeniku pomaga pri celotnem postopku kreativnosti. Dober producent je tisti, ki maksimalno izčrpa vso kreativnost iz glasbenika in obenem doda čim manj svojega. Kolikor je različnih strank, toliko je tudi različnih producentov.

Znani ste po sodelovanju s skupinami Tabu, Dan D, Big Foot Mama, Siddharto. Kakšni so vaši kriteriji za sodelovanje? 

Pravzaprav sem zavrnil zelo malo sodelovanj. Imam to srečo, da po navadi pridejo do mene zelo v redu ljudje, s katerimi je prijetno sodelovati. Veliko bolj me zanimajo ljudje, glasbo že urediš. Če je človek prijeten in zanimiv, lahko z njim tudi kaj zanimivega narediš. Če pa ni zanimiv, greš lahko le v oblikovanje, česar pa jaz ne znam oziroma mi pri tem postane prehitro dolgčas. Moj kriterij je torej kreativnost in zanimivost ljudi.  

Kako v glasbeniku prepoznate potencial? 

To je občutek, saj glasba vedno odraža človeka. Potrudim se, da poiščem najbolj zanimive stvari v človeku in te izrazim skozi glasbo.

Producirate glasbo, ki vam je osebno všeč ali glasbo, ki bo prinesla profit?

Za denar sem res genij. Skušam narediti tako glasbo, ki je meni osebno všeč in ki hkrati prinese profit. Nikoli pa na glasbo ne gledam samo s komercialnega stališča. Smisel je v tem, da je glasba vsem nam čim bolj všeč, kajti če je nam všeč, bo mogoče še komu drugemu. 

Včasih produciram glasbo, izključno za mojo dušo oziroma za žur, včasih pa moram upoštevati tudi zakone trga. Trudim se, da je teh kompromisov čim manj.   

Se pri produciranju omejite samo na eno zvrst glasbe? 

Nikoli. Slovenija je zares majhna, zato se težko omejiš samo na eno zvrst. Delal sem že vse od oper do jazza. Produciral sem celo eno narodno-zabavno skladbo, in sicer Slakovo priredbo Big Foot Mame. Ko sem delal v tujini in sem povedal, kaj vse sem že produciral, so bili čisto šokirani, saj so v tujini veliko bolj profiliriani. 

Ali si v prihodnosti želite sodelovati s kakšnim glasbenikom, s katerim še niste imeli priložnosti sodelovati? Kakšen izziv bi vam recimo predstavljalo sodelovanje z Ines Erbus? 

V Sloveniji sodelujem z 99,9 odstotka ljudi, tako da težko najdem človeka, s katerim še nisem delal. Z lahkoto bi z njo sodeloval, ampak ne vem, če bi bil kdo s tem zadovoljen. 

Ali opažate katere glasbene smeri so v porastu povpraševanja med Slovenci? 

Menim, da se stvari spreminjajo na bolje. Slovenci, predvsem mladi, so zasičeni z generičnostjo, ki se danes pojavlja povsod. Začel jih je pritegovati tudi značaj glasbenika, ne le zunanjost. Zdi se mi, da si mladi želijo kakšnega slovenskega izvajalca, ob katerem ne potrebujejo piti alkohola, da ga lahko poslušajo in nekoga, ki ga bodo dodali na svojo playlisto, na kateri ne bo le kopija tujih izvajalcev. Počasi se vrača svojstvenost slovenske glasbe. 

V zadnjem času se pojavljajo slovenski glasbeniki, ki so usmerjeni na tuji trg, npr. pojejo v hrvaščini.  Zakaj menite, da je tako?

Ne vem, mogoče ker so tuji trgi večji. Če govorimo o komercialni glasbi, nam je najbližja hrvaška glasba. V Sloveniji se del komercialne glasbe obrača na domač trg, drug pa na hrvaški.      

Hrvaška glasba je v Sloveniji trenutno zelo priljubljena, predstavlja pa predvsem posel. Gre za prilagajanje trgu. Zanimivo pa je, da slovenski pevci, ki pojejo v hrvaščini uspejo v Sloveniji, ne pa tudi na Hrvaškem. 

V lanskem letu je prišlo do razveljavitve kvot slovenske glasbe na zasebnih radijskih postajah. Kaj pomeni razveljavitev za slovenske glasbenike?

Žalostno je že to, da kvote obstajajo. V Nemčiji kvot nimajo in je zato stanje katastrofalno, na Hrvaškem, kjer jih ravno tako nimajo, pa se predvaja ogromna količina domače glasbe. Razveljavitev kvot v Sloveniji se bo nedvomno poznalo na SAZAS-u in na finančnem področju glasbenikov. 

Manj denarja se bo tudi vračalo nazaj v Slovenijo. Kvote so že od nekdaj diskutabilne, žalostno je, da je treba situacijo tako reševati. Najlepše bi bilo, da kvote ne bi bile potrebne. 

Intervju z Alešem Bartolom, članom skupine Mambo Kings

»Na slovenskem glasbenem trgu dandanes vlada rivalstvo«

Foto: Facebook stran skupine Mambo Kings

Julija Jesenovec

Kje ste se spoznali in kakšni so bili začetki vaše glasbene kariere?

Spoznali smo se v Portorožu, kjer sta Vasko in Rus igrala na plaži, jaz pa sem igral z neko komercialno skupino na terasi. V tisti skupini smo bili opremljeni z inštrumenti in z znanjem, a sem kaj kmalu uvidel, da to ni dovolj. 

Da pritegneš občinstvo, je potrebno imeti pravo energijo ter igrati s čustvi in s srcem. Tega sta se zavedala tudi Vasko in Rus, zato sem se jima pridružil in skupaj smo ustvarili skupino. Začeli smo igrati na plaži in kmalu so našo skupino najeli v številnih tamkajšnjih lokalih, … Imeli smo srečo, da je bil v tistih časih Portorož center Slovenije, saj so vsi hodili tja na morje. Igrati so nas slišali ljudje iz vse Slovenije in kmalu so nas vabili, da smo igrali v lokalih tudi drugod po državi.

Menite, da socialna omrežja pripomorejo k vaši prepoznavnosti?

Preko socialnih omrežij, npr.  Facebooka in Instagrama, oglašujemo svoje koncerte, še vedno pa se v veliki večini zanašamo na plakate in radio, da bodo opravili to nalogo.

Kakšno je vaše mnenje o slovenski glasbeni sceni? Je slovenski glasbeni trg tekmovalen?

Dokler niso zrasli, kakor jim jaz pravim, »milenijci«, je bila to zelo korektna scena. Z drugimi glasbeniki in glasbenimi skupinami smo si med seboj pomagali. Obveščali smo se o nevarnostih, pisali smo pesmi drug drugemu, si jih med seboj pošiljali in se spraševali po mnenju. 

Ta nova generacija, ki na sceno prihaja danes, je zelo tekmovalna. Mnogim od njih smo pomagali na njihovi glasbeni poti, pa so se kasneje obrnili proti nam. Tudi njihova glasba je precej drugačna od naše, saj ne temelji več na paleti emocij in je narejena bolj ali manj po istem kopitu. Na slovenskem glasbenem trgu dandanes vlada rivalstvo.

Veliko slovenskih glasbenih skupin in glasbenikov se preizkusi s pisanjem pesmi v tujih jezikih.  Ste kdaj razmišljali, da bi pisali pesmi v angleškem ali hrvaškem jeziku?

Jaz še zmeraj mislim, da je nas Slovencev zelo malo, in da mi glasbeniki nimamo samo neke     komercialne note, ampak tudi izobraževalno. Četudi gre za zabavo, je to še vedno neka kultura. Zelo se mi zdi pomembno, da ohranjamo naš jezik in da slovenski ustvarjalci ustvarjajo v slovenščini, če mislijo ostati v Sloveniji.

Če pa jih zanima prodor v svet, je to povsem druga zgodba. Če pišejo pesmi v hrvaščini, naj se poskušajo prebiti na hrvaški glasbeni trg, čeprav se dandanes dogaja to, da glasbeniki pišejo pesmi v hrvaščini, potem pa igrajo samo doma. Zdi se mi čudno, da moraš peti v tujem jeziku, če želiš uspeti Sloveniji.

Pišete besedila za vaše pesmi vi sami?

V naši glasbeni skupini smo si med seboj zelo različni, prav vsak od nas ima drugačen glasbeni okus. Čeprav je po eni strani dobro, da smo si tako različni, saj vsak pokriva svoje glasbeno področje res dobro, pri avtorstvu nastopi problem. Težko se namreč dogovorimo, kako naj bi izdelek izgledal v končni obliki. Napišemo torej osnovo, potem pa to damo nekomu, da besedilo izoblikuje in izpili do konca. 

Na nastopih med študenti in na veselicah poleg svojih pesmi, pojete tudi pesmi številnih domačih in tujih izvajalcev. 

Naš repertoar je vedno zajemal pol skladb v hrvaščini in srbščini ter pol v slovenščini. Zaradi tega sem imel velikokrat slabo vest, zato sem tehtnico obrnil v prid slovenščini. Če smo kdaj posneli pesem v hrvaščini, smo potem posneli tri pesmi v slovenščini in tudi, ko smo igrali v živo, smo na eno zaigrano hrvaško pesem zaigrali dve slovenski.

Se v kateri kraj še posebej radi vračate?

Vsaka pokrajina v Sloveniji ima svoje glasbene preference. Vsaka glasbena skupina je v neki pokrajini bolj priljubljena, v drugi manj. Na Štajerskem imajo zelo radi hrvaško glasbo, zato tam nastopa veliko hrvaških izvajalcev. Naš repertoar je prilagojen delu Slovenije, v katerem igramo. Ne morem izpostaviti samo enega kraja; dobro vzdušje je predvsem odvisno od dogodka na katerem igramo. Definitivno pa raje igramo doma, kot pa nekje na tujem.

Z vašo glasbeno skupino poleti velikokrat igrate v hrvaški Maredi. Ali takrat spremenite repertoar in zapojete več hrvaških pesmi?

Občinstvo je tam sestavljeno večinoma iz Slovencev, ki hodijo tja na dopust. Seveda pride tudi nekaj domačinov, a po navadi pridejo na koncert bolj pozno, ko je zabava že v polnem razmahu in zanje takrat tudi jezik glasbe ni tako pomemben, zato našega repertoarja posebej ne prilagajamo.

Menite, da ljudje hodijo na koncerte zgolj zato, da se zabavajo, in jim je zaradi tega vseeno kakšno glasbo igrajo tam?

Danes je velik faktor, da greš ven na zabavo ta, da se s tem pohvališ pred drugimi. Ljudje hodijo tja, kamor je moderno iti in kamor grejo vsi, potem pa se tam slikajo in objavljajo na socialnih omrežjih, da lahko drugi vidijo, kako so tudi oni »nobel«. 

Ljudje čisto premalo hodijo ven, zato da bi se imeli dobro. Včasih, ko tega ni bilo, je bilo življenje boljše. Danes se ljudje na zabavah ne morejo popolnoma sprostiti, saj je okoli njih prepolno kamer in nikoli ne morejo vedeti, kdaj jih bo kdo posnel in objavil na socialnem omrežju. Poleg tega pa so danes vsi posnetki nastopov na YouTubu in občinstvo pride samo v živo gledat, kar so enkrat poprej že videli na internetu. Z ničemer več jih ne moraš presenetiti, saj so vse že videli.

V lanskem letu je prišlo do razveljavitve kvot slovenske glasbe na zasebnih radijskih postajah. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Na kvote se ne spoznam najbolje, kolikor jaz razumem, naj bi se na slovenskih radiih vrtelo vsaj 20 odstotkov slovenske glasbe, zdaj pa je bilo to ukinjeno. Zdi se mi zelo žalostno, da je do tega prišlo, še bolj žalostno pa se mi zdi to, da radijski uredniki sploh potrebujejo takšne kvote in da slovenske glasbe ne podpirajo samoiniciativno. 

Na hrvaških radiih v veliki večini predvajajo hrvaške pesmi, mi Slovenci pa delujemo, kot da imamo raje vse drugo kot pa svoje. Absurd je, da take kvote sploh potrebujemo.

Be the first to comment on "Kje so glasbene ladje?"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*