Norec prijateljstvo meri le še po darilih

Foto: Arhiv MGL

Recenzija predstave Volpone

Nejc Kirn

Preteklost ali sedanjost je bilo prvo vprašanje, ki sem si ga postavil ob koncu predstave Volpone. Denar je od nekdaj gnal ljudi in želja po njem je velikokrat privedla do velikih sporov. Tudi danes, ko naj bi bila naša družba moderna in civilizirana, je denar sveta vladar. Zgodba je delo Bena Johnsona, to pa je kasneje posodobil avstrijski pisatelj Stefan Zweig. Črna komedija nam predstavlja večne motive družbe, kot so pohlep, hinavščina in prilizovanje. Pod uprizoritev predstave v MGL-ju se podpisuje avtor priredbe in režiser Diego de Brea

Zgodba se odvija v bolnici, kjer živi Volpone (Primož Pirnat), ki hlini bolezen in odšteva ure do smrti. Volponu, ki je brez otrok, se, vedoč za njegovo slabo zdravstveno stanje, začnejo prilizovati njegovi »prijatelji« v upanju, da bi nanje prepisal svoje premoženje. Vendar Volponu večji užitek od denarja predstavlja izzivanje mrhovinarjev in ugotavljanje, kako daleč lahko pri tem gre. Pri izzivanju mu ves čas pomaga služabnik Mosca (Jaka Lah), ki je tudi edini  izmed likov, ki je ozvočen. Ravno ta element Mosci daje občutek nadvlade, kar še poudari njegovo poznavanje vseh oseb in njihovih namenov. Tako lahko ob koncu izvede veliko prevaro ter vse imetje pripiše sebi. 

Minimalističnost scene prispeva k psihološkemu učinku predstave. Barvi, ki prevladujeta, sta črna in bela. Edina oseba, ki kostumografsko izstopa, je Colomba (Ana Pavlin), oblečena v rdečo obleko. Rdeča se, kot barva spolnosti, temu liku še kako poda. Colomba je tudi ena redkih oseb, ki pri gledalcu vzbudi simpatijo, saj z njo Corvino (Jernej Gašperin) ravna kot s predmetom. Kot z lastnino ravnajo tudi z nekdanjo prostitutko Canino (Tanja Dimitrievska). Telesna drža oseb je nekoliko karikirana, z namenom, da bi se približalakarakternim značilnostim oseb, kar je še posebej očitno pri slinjenju Corvina, saj mu slina dejansko curlja iz ust. 

Predstava je polna simbolizma, ki ga lahko začutimo že pri glasbeni podlagi v ozadju, ki ves čas ostaja enaka. Glasba predstavlja cikličnost človeških odnosov skozi čas. Ne glede na čas bo ljudi gnal pohlep. Negativni liki nosijo simbolna imena živali, bestiarije. Ob lisjaku Volponeju nastopajo še podrepna muha – Mosca, mrhovinarji: jastreb – Voltore (Gašper Jani), črni vran – Corvino in krokar – Corbaccio (Jošef Ropoša). Živalska imena pa imata tudi edina pozitivna lika v zgodbi, golobica Colomba in lev Leone (Matej Zemljič). 

Nenavaden prizor, ko si Mosca po ukani na glavo pritrdi rožo in obuje visoke pete, lahko razložimo kot preobrazbo. Mosca se iz podrepne muhe prelevi in pokaže svoj pravi jaz. Lahko bi rekli, da se zgleduje po svojemu gospodarju, kar na koncu tudi postane. Zamenjavo vlog potrdijo mrhovinarji, ko novemu Mosci polagajo vzglavnike, Leon pa postane njegov sluga. 

Čeprav je zgodba postavljena v preteklost, je še kako aktualna. Družbo ženeta želja po denarju in pohlep. Ljudje bi storili vse, da bi se hitro dokopali do bogastva, pripravljeni so iti celo preko trupel. Aktualno je tudi podkupovanje sodnika, da oprosti Volponeja za storjeno posilstvo lepe Colombe.

Be the first to comment on "Norec prijateljstvo meri le še po darilih"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*