»Po definiciji se nimam za umetnika.«

Foto: Petra Ramšak

Teodora Cvetković, Petra Ramšak, Saša Strmšnik

Umetnik, ki to ni, saj sam nenehno poudarja, da umetnost in grafično oblikovanje nista isto. Želi si, da bi ljudje poznali mejo med njima. Za kraj zločina je izbral kar svoj studio. Tomato Košir je oblikovalec, ki je že pri svojih trinajstih letih naredil prvih nekaj vizualnih komentarjev takratne družbeno politične situacije. Zase pravi, da nima duše. Je eden najbolj prepoznavnih grafičnih oblikovalcev v Sloveniji in je dobitnik najprestižnejših nagrad, kot so D&AD, Brumen, Zlata nagrada ICMA, Reddot, Merit in drugih. Pravi, da mu nagrade sicer jačajo komunikacijsko moč lastne znamke, a v slovenskem kontekstu nagrade tudi pomenijo, da si za sodelovanje preprosto predrag.

Za Metino listo ste rekli, da je oblikovanje reševanje funkcionalnosti. Kako se rešuje funkcionalnost naslovnice revije?

Naslovnica revije ima dve osnovni nalogi. V prvi fazi deluje skoraj plakatno skozi svojo pozicijo v izložbi kioska oziroma časopisnega oddelka. Njena prva funkcija je torej privabiti in nagovoriti bralca. Ko pa je ta nagovorjen, ga začne uvajati v komunicirano temo. Gre npr. za “teaser” bodisi za neko vizualno metaforo, ki predstavlja srž teme in določenega problema bodisi za možni zorni kot. Vedno pa je ta usklajen skupaj z uredništvom.

Se naslovnice gleda ali bere?

Glavno je, da se sporočila razbere. Res pa je, da smo vizualna bitja. Bistveno hitreje razberemo vizualno kot pa besedno. Enostaven primer: v prometnem usmerjevalnem sistemu bi brez vizualnih simbolov za smer bistveno počasneje komunicirali, če bi te nadomestili z besedami. Moramo pa seveda komunicirati s simboli, ki so v vseh naročniku relevantnih okoljih oz. kulturah tudi razumljeni.

Po definiciji se nimam za umetnika. Umetnost sprejemam zgolj kot pridevnik v opisovanju kakovosti vizualnega sporočila. Po definiciji oblikovanje ni umetnost. Mi ne komuniciramo sami sebe, ampak imamo edino odgovorno nalogo, da komuniciramo naročnikovo organizacijo ali produkt, kot je časopis ali storitev.

Še vedno imajo dnevni časopisi na naslovnici glavno novico in poleg nje fotografijo. Tematske naslovnice najdemo večinoma na tedenskih naslovnicah ali tematskih prilogah. Je to zgolj zaradi pomanjkanja časa za izdelavo kvalitetne naslovnice?

Ne. To je kompleksen problem. Eno je, da vizualni komentar šele postaja enakovreden pisanemu komentarju. Kratek rok te seveda lahko omeji, lahko pa te tudi osredotoči. Pri delu z Dnevnikom in The Guardianom nismo imeli posebnih težav, ko je bilo potrebno priti do vizualnega komentarja v parih urah. Kadar je dovolj vhodnih informacij, da lahko temo razumemo, jo je možno dovolj jasno zakodirati v vizualni jezik, ki bo posledično temo še hitreje prenesel Zunanji javnosti. Če ne bi imel dobrega sodelovanja z uredništvi, bi bila pot do vhodnih informacij predolga.

Nekatere naslovnice lahko izgledajo zelo preproste. Velja za naslovnico, da je manj več?

Predvsem morajo biti preproste za “odkodiranje”. Čas za podajanje osnovne informacije, da ujamemo bralčevo pozornost, je zelo kratek. Tako v okolju, kjer časopis tekmuje z ostalimi časopisi, revijami, mediji in prodajnimi artikli, kot tudi znotraj edicije. V primeru Dnevnikovega Objektiva, kjer gre za notranjo prilogo, je ta naslovnica zgolj ena izmed strani v časopisu in takrat tekmuje z ostalimi časopisnimi vsebinami. Glede na ta odmerjen čas, da npr. bralčevo pozornost ujamemo za približno sekundo in pol, je morda lažje razumeti, da plastenje dodatnih, manj pomembnih informacij zgolj prinaša možnost preusmeritve pozornosti z bistva in posledično do šuma v komunikaciji. Intelekta bralca ne smemo nikoli podcenjevati, vseeno pa ne smemo precenjevati njegove osredotočenosti.


Foto: osebni arhiv

Tako kot npr. pri jumbo plakatu?

Zelo podobno, le da je jumbo plakat v kontekstu prostora še bistveno manjši kot časopisna naslovnica. Absolutna velikost je lahko stokrat večja. Klasičen jumbo plakat je mogoče v absolutu velik, ampak je glede na kontekst, na naše gibanje skozi prostor,  primerljiv z vžigalično škatlico v roki.

Ko delate naslovnico, dobite točna navodila svojih naročnikov ali pri tem povsem prevlada vaša umetniška svoboda?

Po definiciji se nimam za umetnika. Umetnost sprejemam zgolj kot pridevnik v opisovanju kakovosti vizualnega sporočila. Po definiciji oblikovanje ni umetnost. Mi ne komuniciramo sami sebe, ampak imamo edino odgovorno nalogo, da komuniciramo naročnikovo organizacijo ali produkt, kot je časopis ali storitev. Moj vizualni komentar je zavezan h komunikaciji teme, ki je tako zelo prezentna v tistih dneh, da ta mogoče niti ne potrebuje članka, na katerega se navezuje oziroma napoveduje obširnejši članek ali intervju. Tam bralca uvedemo v nek problem ali pa ga sprovociramo, da bo članek sploh šel prebrat. Moja svoboda? To je vprašanje pri poklicu, pri katerem si zavezan komunicirat tuje komunikacijske probleme, jih razreševati. O kakšni svobodi je govora? Gre predvsem za našo najboljšo presojo, za presojo na podlagi izkušenj, v kateri z ožjo ekipo preverjamo, ali se bo ta informacija uspešno odkodirala. Vedno smo namreč v nevarnosti, da ne bomo skozi proces sprožili zgolj vizualne asociacije, ampak se bomo s to asociacijo vezali na našo predhodno asociacijo. Teh drobtinic odjemalec ne bo uspel dekodirati, ker ni bil prisoten pri našem procesu.

Da narediš dobro naslovnico, je treba kar dobro poznati tematiko. Na katere informacije se osredotočite, ko je teh preveč?

Odvisno od večih različnih faktorjev. Kadar komuniciramo tekst (članek) običajno z avtorjem izberemo ustrezen motiv, ki najbolj predstavlja članek sam. V kolikor predstavljamo temo, ki ima več informacij, pa je ta odločitev sprejeta skupaj z urednikom, včasih testiramo tudi več motivov ene teme, da pridemo do najbolj ustreznega.

Nismo dekoraterji, aranžerji, oz. esteti. Smo podajalci vsebine. Estetika lepega je lahko možna nadgradnja, ni pa vedno ustrezna.

Čutite večjo odgovornost, ko delate naslovnice za občutljive tematike in pomembna dogajanja, kot je bila recimo pedofilija v katoliški cerkvi?

Vedno čutim odgovornost čim bolj jasno komunicirat samo tematiko. Kadar je potrebna agitacija za spremembo na bolje, pa je bržda motivacija res še višja.

Se kdaj zgodi, da vam izdelek ni najbolj všeč, vendar ga morate zaradi roka oddaje kljub temu oddati?

Običajno si postavim rok znotraj roka. Za ta proces se običajno porabi bruto 48 ur od naročila do izdaje v tisk. Ker se zavedam pomanjkanja časa v tem procesu imam navado, da likovnega oz. odgovornega urednika prosim za največ eno uro in pol, v katerem si sam zadam svoj interni rok, v  katerem pridem do nosilne ideje. Če v tem času ustreznega rezultata ni, lahko predam nalogo ostalim avtorjem. V izvedbi pa ne gre toliko za vprašanje všečnosti, kot za presojo ustreznosti. Nismo dekoraterji, aranžerji, oz. esteti. Smo podajalci vsebine. Estetika lepega je lahko možna nadgradnja, ni pa vedno ustrezna.

Kaj naredite, ko nimate nobene ideje? Počakate, da se vam ideja porodi ali rešite situacijo kako drugače?

Pomankanje ideje običajno implicira pomanjkljivo poznavanje teme. Verjamem, da v kolikor so vhodne informacije zadosti jasne in razčlenjene, rešitev obstaja.

Foto: Teodora Cvetković

Ali kdaj oblikujete tudi brez naročila, na primer takrat, ko se vam porodi kakšna ideja ali pa samo za svojo dušo?

Nimam duše (smeh). Da odgovorim na vprašanje: vizualni komentar je ustrezen samo, kadar je vezan na ustrezen kontekst. Sam po sebi nima velike vrednosti. 

Kaj želite doseči z vašim delom?

Predvsem želim odgovorno služiti svoji funkciji, ki jo imam v reševanju komunikacijskih težav.

Že zgodaj ste vedeli, da boste oblikovalec in da vam je bilo naravno dano uporabljati orodje in komunicirati prek risbe. Ali obstaja risba, ki nam pove, kdo ste vi kot oblikovalec?

Ravno včeraj sem v studiu s kolegom gledal svoj fascikel risb, ki so nastale v otroštvu. Spomnim se leta 1991, ko smo bili sredi državljanske vojne, in sem že pri 13 letih naredil par vizualnih komentarjev takratne družbeno-politične situacije. Eden izmed motivov, ki je komuniciral to, da Slobodana Miloševiča vidim kot kriminalca, je bil tip očal, ki je imel namesto obeh očesnikov zgolj črno tablico, ki običajno komunicira zakritost identitete zločincev. 

Kakšen je bil vaš prvi odziv, ko ste izvedeli, da ste dobitnik nagrade D&AD? Je vendar ena najbolj prestižnih in najtežje osvojljivih nagrad na področju oblikovanja in oglaševanja.

Mešani občutki. V Sloveniji običajno (pri)dobiš neko večjo prepoznavnost, hkrati se v novico rada kot stranski učinek prikrade tudi predstava, da si za naročnika predrag. 

Kaj za vas pomenijo nagrade?

Kot samostojni podjetnik sem odvisen od zunanjih naročil. Nagrade mi zgolj jačajo komunikacijsko moč lastne znamke, kar pomeni, da bi moral načeloma imeti več priložnosti za sodelovanje. Seveda v tem slovenskem kontekstu včasih pride do situacije, ko se te ravno zaradi izpostavljenosti marsikatera organizacija ogne, češ da boš za sodelovanje  predrag. Običajno nagradi sledi padec pri naročilih. Padec je bil najbolj opazen v času RedDot nagrade in predtem velike Brumnove, ko so se reči še pomnožile z recesijo; mogoče je tega še najmanj sedaj ob D&AD. Ti padci pa so lahko kar občutni. Lahko izgubiš tudi dobro tretjino v povprečju letnega povprečja.

V kategoriji publikacije ste za naslovnico Objektiva z vizualno podobo O bogu predanih ljubiteljih otrok dobili nagrado Brumen na 9. bienalu slovenskega oblikovanja Brumen. Kakšen delovni proces vas je spremljal?

To je ena izmed 93. ali 94. vizualnih komentarjev za Dnevnik in priznam, da se idejnega procesa omenjene natančno ne spominjam. Daljši je bil proces poiskati pravi izraz v izvedbi.

Nagrade mi zgolj jačajo komunikacijsko moč lastne znamke, kar pomeni, da bi moral načeloma imeti več priložnosti za sodelovanje. Seveda v tem slovenskem kontekstu včasih pride do situacije, ko se te ravno zaradi izpostavljenosti marsikatera organizacija ogne, češ da boš za sodelovanje  predrag. Običajno nagradi sledi padec pri naročilih.

S katerim projektom ste imeli največ težav?

Vem, da sem prva leta samostojnega dela po odhodu s faksa na naročnike gledal kot sovražnike najboljšega možnega izdelka in to dojemanje je prinašalo svoj set zahtevnih težav v procesu. Sicer imam morda največje težave pri procesih, ki so izjemno dolgi – pol leta ali več. Pri krajših mi adrenalin prinese popolno osredotočenost. Ti so običajno že zaradi svoje časovne narave enostavnejši, ker nimaš možnosti odtavati v svojem kodiranju v vizualni jezik predaleč. Predolgi procesi lahko prinašajo preveliko osredotočenost na nebistveno, ter odlašanje v fazi izvedbe. Potrebno je poudariti, da prokrastinacija ni nujno problematična v fazi snovanja. Običajno je čas odlašanja že del procesa, ki ga takrat ne moremo ozavestiti, vendar takrat že meljemo snov ter se pripravljamo na ostale procese. Kadar slišimo, da je nekdo sanjal idejo in da se mu je porodila pod tušem, je to zgolj logična posledica naše ostredotočenosti na nek komunikacijski problem. Ko delaš raziskavo teme, si zelo podoben empatu, ki se vživi v snov in je vedno na preži, zavestno in podzavestno.

Kaj ste spoznali o sebi in svetu preko poklica? 

Predvsem to, da mora človek imeti občutek koristnosti, saj imamo po večini vsi željo po prispevku, družbi. To nam prinese tudi zasebni mir. Tudi to, da smo očitno precej slabi komunikatorji naše stroke, ki še sedaj ni skomunicirana. Splošni javnosti v veliki meri ni jasno, kaj je oblikovanje, kje je ločnica med umetnostjo in oblikovanjem, kakšne so odgovornosti našega dela ter kaj lahko dobro oblikovanje prinese produktu ali storitvi. Dvomim pa, da bo kdo zanikal, da je lažje uspeti z boljšo komunikacjo. In če vizualno komunicira hitreje kot besedno, je sklep stvar najenostavnejše seštevanke.

Be the first to comment on "»Po definiciji se nimam za umetnika.«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*