Študent, zaposlen, spregledan

Foto: Pexels

Meta Vražič

Z enim ušesom poslušam stranko, katere rezance bi za take-away, in odgovarjam na vprašanje, zakaj nimamo tempeha, z drugim skušam slediti profesorju, ki monotono predava v moji bluetooth slušalki.

S premikom študija na splet, se mnogim zdi, kot da se stvari sploh niso otežile. Veliko profesorjev doumeva karanteno kot dopust, sedaj naj bi imeli  študenti veliko več časa presedeti za računalniki in poslušati predavanja na naših zaslonih. Ignorira pa se dejstvo, da poleg stresorja študija mnogim posameznikom tudi pandemija spodbuja tesnobo, stres in depresijo. Nekaterim pa so se prioritete popolnoma prevrstile, saj, če smo iskreni, koga briga pozitivna ocena pri enem od kupa esejev, ko pa ne ve, če bo imel prihodnji teden dovolj na računu za hrano.

S počasnim sproščanjem ukrepov se zdi, kot da se nekaterim življenje počasi stabilizira, pa je temu res tako? Sem ena izmed srečnih študentk, ki je dokaj kmalu dobila svojo službo nazaj. Po eni strani moram nadomestiti prihodek, ki ga en mesec nisem bila deležna, po drugi strani pa se predavanja še vedno odvijajo. Šef ve, da se faks fizično trenutno ne odvija, zakaj torej ne bi delala?

Vsak torek, četrtek in petek se v času dela skušam med naročili dovolj vplesti v predavanja, da profesorji vedo, da sem dejansko prisotna. Nekateri zahtevajo kamere, drugi preverjajo prisotnost in zahtevajo odgovor, da se ta lahko šteje. Poleg tega pa psihologi poudarjajo, da so predavanja na aplikaciji Zoom za človeške možgane veliko bolj naporna, kot prava predavanja.

Izgleda, kot da mora profesorjem nekdo povedati, da nismo na počitnicah, in več kolegov kot vprašam, bolj sem prepričana, da trpimo samo neko zelo dolgo izpitno obdobje. Vsemu temu pa sledi še dejansko izpitno obdobje.

Torej med paniko zaradi pozabljenih spomladanskih zavitkov skušam iz predavanja izluščiti pomembne informacije, ki sem jih najbrž tako ali tako preslišala, še težje pa sodelujem, saj preko kamer in mikrofonov  spregovorimo trije naenkrat in preden pridem dejansko na vrsto, me šef že kliče nazaj.

Nekateri profesorji dodajajo seminarske, drugi po dveh mesecih še vedno niso ocenili naših izdelkov, tretji pa sploh ne predavajo. Izgleda, kot da mora profesorjem nekdo povedati, da nismo na počitnicah, in več kolegov kot vprašam, bolj sem prepričana, da trpimo samo neko zelo dolgo izpitno obdobje. Vsemu temu pa sledi še dejansko izpitno obdobje.

Za sabo imam večino semestra, oddanih kar nekaj nalog, vpisano pa le eno oceno. Za vsem stresom in anksioznostjo, ki ju goltam med učenjem, ne dobim niti gratifikacije pozitivnih ocen.  Z grenkim priokusom oddajam seminarske, ki sem se jih dva mesca nazaj veselila pisati.

Med Zoom predstavitvijo, ki jo naučeno drdram na zunanjih stopnicah naše restavracije, pa me sodelavec trikrat prekine. Veselje do študija ki sem ga imela, mi je bilo iztrgano iz rok in spremenjeno v še eno izmed stvari, zaradi katerih ponoči ne spim. Poudarja se, da moramo biti v teh kriznih časih razumevajoči, solidarni in držati skupaj. Kaj pa solidarnost profesorjev do študentov?  Nihče pa ne razmišlja o edinstvenosti situacij, v katere smo bili nekateri postavljeni. Za študente je bilo v vsakem primeru banalno poskrbljeno, na vrhu tega pa moramo vseeno poskrbeti, da ostanemo le-to, študenti.


Be the first to comment on "Študent, zaposlen, spregledan"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*