»Z Zapisi iz močvirja poizkušam biti glas zdravega razuma.«

Samo Demšar

Na pogovor smo povabili Marka Radmiloviča, avtorja glose Zapisi iz močvirja, tedenske oddaje na Valu 202.

Radmilovič, ki je tudi avtor mesečne kolumne v sobotni izdaji Večera in avtor številnih dokumentarnih filmov, meni, da radio v svetu doživlja renesanso, upa pa, da jo bo doživel tudi pri nas. Skrbi  ga, »da so mediji, mogoče z izjemo javne RTV, postali platforma za oglase, kjer vsebina ni več pomembna«.

Ali se ljudje sploh zavedajo, da so vaša besedila v Zapisih iz močvirja glose?

Z gloso sem začel, ne da bi vedel, kaj točno delam. Čeprav sem nekaj časa obiskoval tudi Fakulteto za družbene vede v Ljubljani, se o glosi še nismo učili. Vse, kar sem izvedel o novinarskih zvrsteh, je bil nadnaslov, naslov in podnaslov. Ne vem, ali sploh gre za gloso, nekateri rečejo temu kozerija, drugi kolumna, spet drugi komentar.

Jaz na to gledam malo drugače. Vsa besedila, ki jih podpišem s svojim imenom, dajem v isti koš. Privilegij, da lahko svoj izdelek podpišeš, je premosorazmeren z odgovornostjo, ki jo s tem prevzameš. S poimenovanjem zvrsti se ne obremenjujem. Namesto da bi »čvekal« po gostilnah, raje pišem.

Foto: osebni arhiv

Se vam zdi radio najbolj primeren medij za vaša besedila?

Absolutno. Poleg radia sicer pišem tudi druga besedila, za radijska besedila pa je ključno, da se jih pravilno interpretira, česar sam ne znam tako dobro. Zato to prepuščam profesionalcem. Ti mojstri znajo iz nekih tonov, podtonov izvleči bistvo.

Klasični radio se je s prihodom novih medijev sicer zelo spremenil. FM je postal termin za nekaj zastarelega. Ob poslušanju klasičnega radia, npr. v avtu, precej stvari sploh nisi slišal in so se za vedno izgubile. Te vsebine so sedaj dostopne prek drugih platform in ostanejo dlje časa. Danes težje zamudiš vsebine, kot si jih pogosto pri klasičnem radiu.  

Se pisanje besedil za radio razlikuje od pisanja besedil za druge medije?

Kolumna, ki bi jo zapisal za časopis, je seveda po strukturi povsem drugačno besedilo, kot bi ga napisal za radio. Besedilo, ki ga zapišem za Zapise iz močvirja, je ustvarjeno z namenom, da ga točno določena oseba prebere na glas, saj smo se do sedaj z ustaljenimi bralci že dokaj uskladili. Če bi si vsak besedilo prebral sam, ne bi imelo enakega učinka.

Ogromno radijskih oddaj je postalo legendarnih, po eni strani, ker so bile kvalitetne, po drugi pa zato, ker so vztrajale. Radio je navada, večina vsebin se obdrži zaradi nekega ponavljanja. Naš radio ima tradicijo, da dopušča ustvarjanje raznolikih oddaj, žal pa nekatere oddaje in avtorje po krivici ukinejo. Tako je na primer Brane Rončel približno 20 let vztrajal s fantastično oddajo V soju žarometov, ki pa se je sedaj ukinila.

Privilegij, da lahko svoj izdelek podpišeš, je premosorazmeren z odgovornostjo, ki jo s tem prevzameš.

Je podrobno razumevanje besedila pomembno za osebo, ki ga bere?

Seveda, ključno je, da oseba, ki bere besedilo, to tudi pravilno razume. Zato je tudi nabor bralcev zelo omejen. Dolga leta je Zapise bral Ivan Lotrič, sedaj jih bere tudi Jure Franko. Sam nimam prav veliko pojma o slovenskem jeziku. Jure Franko mi je povedal, da si pred branjem mora moje besedilo najprej prevesti iz štajerščine. Dokler je bilo besedilo zgolj brano, ga niti nisem dajal jezikovno pregledovati, odkar pa je objavljeno tudi v pisni obliki, sem to prakso spremenil. Včasih imam z lektorji sicer težave, saj se naši pogledi na jezik tudi dramatično razlikujejo.

Kdo je po vašem mnenju vaša primarna publika?

Šele ko so Zapisi iz močvirja prišli na nove medije, sem dobil stik s publiko in vtis, kdo to sploh posluša. Gre pa za zelo različne ljudi, ki jih ne bi mogel »predalčkati«. Upam, da poslušajo tisti, ki svet okoli sebe opazujejo aktivno in jih neka družbena stvar zanima.

Poslušalcev Zapisov iz močvirja pa je zelo veliko, tega se včasih nisem zavedal. Za dosego mlajših poslušalcev se mi ne zdi potrebna menjava medija, saj so si mladi sami z družabnimi omrežji medije prilagodili, zabrisali so meje med tradicionalnimi mediji do te mere, da klasična delitev medijev sploh ne velja več. Tako se je sedaj popularno fotografirati v radijskih studiih, tam so prav tako pogosto prisotne tudi kamere. Temu z velikim zadržkom sploh še lahko rečeš radio.

Kako mislite, da javnost sprejema vaše delo?

Veliko avtorjev je zelo zadržanih do spletnih komentarjev in celo zahtevajo, da se komentiranje izključi, kar se meni ne zdi smiselno. Seveda, od vseh komentarjev je 90 odstotkov pljuvanja, a eden od njih je mogoče smiseln. Ne smeš dobiti božjega kompleksa in misliti, da vse veš. Če mi nekdo reče, da sem se zmotil, je to zame dragoceno. Problematično pa je, da je med njimi mnogo žalitev, a tega sem se že navadil.

Hitro pa sem se naučil zlatega pravila, da se na te komentarje nikoli ne smeš odzvati. Poizkusil sem se celo registrirati, pa mi ni uspelo. Življenje mojih besedil je bilo sicer zelo zanimivo. Najprej so mi rekli, da moram pisati blog, a ko sem ga začel, je bilo to že zastarelo. To se mi je potem še večkrat ponovilo, vedno sem bil en korak zadaj. A skozi vse moje selitve med raznimi platformami mi je sledil en uporabnik, ki me je vztrajno »dissal«. Sem pa pred kratkim opazil, da je ta račun še vedno aktiven, ampak me zaenkrat pusti pri miru.

Ste idejo za oddajo dobili v tujini ali v kakšni predhodni slovenski oddaji?

Naša oddaja je dokaj redek format, redakcije so skeptične do takih sedemminutnih prispevkov, saj bi v tem terminu lahko zaigrali dve glasbi ali reklamni blok. Na tem področju sem imel sicer zelo zanimivo šolo. Začela se je z Ježkom, potem je bil uspešen Tof z Moped Showom, za njima pa je na sceno stopil Marko Zorko. Bil je odličen avtor in kolumnist ter utemeljitelj te zvrsti radijske kolumne, pomembna je bila njegova oddaja Točno opoldne. Z njim in Miriam T. Možgan smo sodelovali pri oddaji Stergo ergo, ki sta jo potem oba zapustila, Mija Škrabec Arbanas pa je zahtevala, da se ta žanr nadaljuje.

Novinarje bi poslal v gostilne, kjer bi poslušali, razmišljali in informacije interpretirali. Tekma o tem, kdo bo prvi objavil neko novico, je neumna.

Sam sem začel z nekimi poizkusi in to se je nekako izoblikovalo v oddajo, kakršna je danes. Zapisi na ta radio niso prileteli »iz vesolja«, ampak zgolj nadaljujemo neko logično pot. Upam pa, da jo bodo za mano nadaljevali drugi. V torkovem terminu se je že pred nastankom Zapisov predvajala glasbena oddaja Branka Rončela, Siesta Latina. Šlo je za jazzovsko, bluesovsko glasbo, ki je meni tudi osebno všeč. In odločili smo se, da v ta alternativni termin sodi tudi taka vsebina, kot so Zapisi iz močvirja.

Vidite kakšno podobnost med Zapisi iz močvirja in nekaterimi ameriškimi oddajami, kot so Last Week Tonight with John Oliver, The Daily Show ali The Colbert Report?

Te oddaje spremljam in so občudovanja vredne vsebine, a predvidevam, da imajo za sabo take produkcije, o katerih lahko mi le sanjamo. Spomnim se, da mi je Denis Avdić povedal, da neko njegovo oddajo dela ekipa 15 ljudi, medtem pa Zapise iz močvirja dela ekipa treh ljudi, s tehnikom vred.

Pristop, ki si ga Zapisi iz močvirja delijo z naštetimi ameriškimi oddajami, v katerih se podrobno razdela en problem namesto povzetka vsega dogajanja preteklega tedna, se mi zdi bolj primeren. Oddaja na Valu 202, ki dela take povzetke, je Petkova centrifuga, a moji možgani ne delujejo na tak način.

Kako pridete do zgodb oziroma potrebnih informacij za nastanek oddaje?

Ko ležim doma na kavču, moram družini pogosto razložiti, da delam. Gledanje televizije,  branje časopisa in brskanje po spletu so ključni za moje delo. Ves čas poizkušam dobiti neke informacije, bolj kot so bizarne, bolje je.

Trudim se izogibati »mainstream« dogodkom, s katerimi se vsi ukvarjajo, če pa se že posvetim takemu dogodku, poizkušam nanj pogledati z drugih vidikov. V ta namen uporabljam tudi tehniko rahlega pretiravanja. Je pa na srečo v Sloveniji ogromno tem, o katerih lahko pišem. Če bi bil kdaj urednik, bi prepovedal vse tiskovne konference, prepovedal bi informacije o objavah s Twitterja.

Ogromno radijskih oddaj je postalo legendarnih, po eni strani, ker so bile kvalitetne, po drugi pa zato, ker so vztrajale. Radio je navada, večina vsebin se obdrži zaradi nekega ponavljanja.

Nekaj najbolj sposobnih novinarjev je v preteklosti že šlo tja, kjer je več denarja, torej v odnose z javnostmi. To so izredno sposobni ljudje, ki medije poznajo in vejo, kako podajati informacije na način, dober za njih. Novinarje bi poslal v gostilne, kjer bi poslušali, razmišljali in informacije interpretirali. Tekma o tem, kdo bo prvi objavil neko novico, je neumna.

Če citiram Marka Zorka: »Počasi bo prišlo do tega, da bodo velike korporacije sponzorirale dogodke.« O tem je pisal ob napadu na Irak, ko je rekel, da je tega sponzorirala Coca Cola, in danes vemo, da je bil zelo blizu.

Kako gledate na objektivizem v novinarstvu?

V novinarstvu objektivizem ne obstaja, avtor je vedno pristranski. Vsi ti pojmi, kot sta objektivnost, uravnoteženost novinarstva, se mi zdijo nesmiselni. Zaradi njih pride do situacij, ko moraš dati desnemu politiku v programu 30 sekund, ker je imel 30 sekund tudi levi politik; to se stopnjuje in prihaja do popolnega nesmisla.

Če bi danes objavil svoj tekst iz leta 1999, nespremenjenega, z istimi imeni in dogodki, nihče ne bi ugotovil, da gre za 20 let staro besedilo, ker se v tem obdobju naša stvarnost na področju politike ni spremenila, kar je zastrašujoče. Iste stvari premlevamo na isti način in govorimo o istih ljudeh. To ne velja le za politiko, ampak za vsa področja, razen mogoče za šport, pa še tam je Zahovič večen. X

Be the first to comment on "»Z Zapisi iz močvirja poizkušam biti glas zdravega razuma.«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*