Več kot le statično govorjenje

Meta Gantar, Vita Maksl

Televizijsko kolumno ali komentar bi lahko opisali kot dvominutni šprint na dolgo progo določene tematike. Spremljanje trditev, nanizanih v tako kratkem času, je za gledalce velik izziv. Nič kaj večji ni za televizijske ustvarjalce tega žanra, ki morajo gledalcem olajšati omenjeno izkušnjo.

Je pa na ta način kolumnistom, ki niso vsi televizijski novinarji, ponujen drugačen prostor ustvarjalnosti v primerjavi s tipičnimi novinarskimi prispevki. Na televiziji ga je, mogoče ravno zaradi svoje kompleksnosti in drznosti, redko zaslediti. Oddaja Studio City je edina, ki to družbeno-analitično prvino informativnega programa neguje že dolgo časa in jo tudi jasno identificira.

Voditelj Studia City Marcel Štefančič, jr. oddajo slikovito opiše kot posebnost, saj »je vedno stala sama v morju, obdana s čermi, in so jo vsi po malem želeli spremeniti oziroma preusmeriti.«  A ji je uspelo obstati in tudi ohraniti politični komentar.

V to pa je bilo treba veliko investirati, pa ne finančno, ampak moralno, saj so se pojavili očitki, da je komentar žanr, ki je netelevizijski, saj je komentator oziroma kolumnist preveč statičen. »Ampak ljudje v resnici najraje gledajo to. Ljudi, ki debatirajo, ki razpravljajo, ki imajo kaj povedati. Magari monologizirajo. Politični komentar je del te sfere sedenja in govorjenja. In tega v Sloveniji manjka. Čas je, da se usedemo in začnemo pogovarjati,« se postavi nasprotovanjem po robu Štefančič.

Zakaj televizijski komentar ni bolj razširjen?  

To je dobro vprašanje za televizijske ustvarjalce, pravi urednica oddaje Studio City Alenka Kotnik. Treba ga je ohraniti že zaradi diverzitete novinarskih izdelkov. Dodaja še, da se kot najstnica spomni Jožeta Hudečka, ki je imel svoje »žmohtne« komentarje, zdaj pa se ji zdi škoda, da na televiziji tega dejansko ni več zaslediti.

Televizijski komentar daje omenjeni oddaji neko bolj umirjeno intonacijo oziroma kompozicijo. Štefančič pravi, da kolumnist odigra ključno vlogo, ko ljudem pred ekrani pojasni, kje je problem in jih refokusira: »Na svet pogledajo z očmi nekoga, ki ga srečujejo vsak mesec enkrat. Da jim pove, kaj morajo ta teden oziroma danes vedeti o svetu, o Sloveniji, o čemerkoli.«

Kotnikova poudarja, da je zaradi vsebinsko različnih prispevkov ali studijskih pogovorov včasih težko ohraniti rdečo nit. »Se mi pa ne zdi nič narobe, če se komentar vsebinsko ne navezuje na nič v oddaji, ker je oddaja sama strukturirana tako, da skuša biti vsebinsko in informativno čim bolj raznolika,« še doda urednica Studia City.

Kar je v časopisu skrito, se pokaže na televiziji

Da bi s kolumno dosegli čim širšo publiko, so z lanskim septembrom razširili nabor komentatorjev oziroma kolumnistov. Zdaj jih to delo opravlja šest. Za primer – s Štajerske prihaja Matija Stepišnik, s Primorske Antiša Korljan, predstavnik mladih je Filip Dobranič, pridružila pa se jim je tudi Nataša Briški.

»Pri novem naboru smo razmišljali tudi o tem, kdo je še vseeno sposoben podati televizijski komentar. Žal ni pomembna samo vsebina, ampak tudi prezenca,« razloži Kotnikova. In prav to loči televizijski komentar od časopisnega. Prezenca in nastop pred kamero.

»Politični komentar je del sfere sedenja in govorjenja. In tega v Sloveniji manjka. Čas je, da se usedemo in začnemo pogovarjati.«

Tako kot v časopisu je tudi na televiziji kolumna ločena od druge vsebine, vendar ne samo z nadnaslovom, ampak z grafično špico. Eden od kolumnistov, sicer pa urednik Večera, Matija Stepišnik pravi, da je smisel televizijske kolumne to, da je občinstvu znano stališče posameznega kolumnista, čeprav se vsi v celoti ne strinjajo z njim. »Kljub temu da si lahko zdaj oddaje prevrtimo nazaj, ni dobro, da si mora gledalec večkrat predvajati tvojo kolumno, da bo sploh razumel, kaj si želel povedati. Ko ima kolumna hitro dinamiko, ne nekega udobnega tempa, je jasno stališče še toliko bolj pomembno,« dodaja.

Za lažje razumevanje pomagajo tudi govorni poudarki in geste. Ker je Stepišnik večino svoje kariere preživel na časopisu in ne na televiziji, večina njegovih poudarkov in kretenj – kljub vnaprej prebrani kolumni – pride spontano. Pravi, da kolumna s kakšno manjšo napako ali momentom štajerskega naglasa izpade še bolj naravno.

»Nekatere ljudi geste tudi motijo. Včasih kdo reče, pa daj nehaj že kriliti, a mislim da ta format od človeka vendarle zahteva nek skorajda čustven angažma oziroma neko angažiranost v tem smislu,« razloži Stepišnik. Vse pa je seveda odvisno od osebnega sloga in tega, kakšen tip govorca si.

Komentar je osebna struktura

Dogovor glede tematike posamezne kolumne je dvosmeren proces, saj si kolumnist posameznega tedna tematiko izbere sam ali pa predlagano zavrne. »Odkar sem urednica, imamo dogovor, da se dogovarjamo glede tematike skupaj, sicer pa puščam odprte roke komentatorjem, saj je  komentar res neka osebna struktura, osebna oblika, mnenje,« utemelji Kotnikova.

»Kolumna lahko služi tudi kot ogrevanje za kakšen pogovor, ki ga ima potem Marcel v studiu, sicer pa se z njo doda vsebinsko vrednost oddaji,« razloži Stepišnik. Ker je Studio City tedenski magazin, se lahko zajame aktualno dogajanje preteklega tedna ali napove dogajanje naslednjega.

»Kljub temu da si lahko zdaj oddaje prevrtimo nazaj, ni dobro, da si mora gledalec večkrat predvajati tvojo kolumno, da bo sploh razumel, kaj si želel povedati.«

Samocenzure v smislu izražanja mnenj, pravi Stepišnik, ni. Se je pa treba zavedati, kaj je standard nacionalne televizije. »Provokativen ali drzen si lahko tudi na kultiviran način. Za  to ni treba uporabljati besednjaka, ki ne sodi ne samo na javno televizijo, ampak v noben medij.«

Pomembno vlogo odigra tudi izbira anglizmov, prevzetih besed ali metafor. Uporaba teh je lahko povsem nepotrebna, saj lahko s prenasičenostjo dosežemo nasprotni učinek od želenega. Ker pa je Studio City tip urbane družbeno-politične oziroma družbeno-kritične oddaje, tudi njegovo občinstvo ni tako občutljivo na uporabo kakšnega zaznamovanega izraza.

Najslabši so mlačni komentarji

Komentar je mnenje, je interpretacija. »Najslabše je kot avtor krmariti med zelo različnimi argumenti, sam pa na koncu ostane brez nekega svojega prepričanja, brez svojega stališča,« še doda Stepišnik.

Sprva je seveda treba postaviti komentarju okvir, predstaviti dejstva, s katerimi bo komentator operiral. Šele nato sledi interpretacija dejstev. Stepišnik sicer pravi, da »imajo gledalci Studia City že neko predznanje o političnih in družbenih procesih in v tem primeru nastopaš do njih kot do zahtevnejših gledalcev.« Poleg tega pa televizijski komentar predpostavlja že neko osnovno predznanje, saj v tako kratkem formatu ne moremo ponoviti vseh dejstev.

Čeprav tako močne razlike v definiciji med televizijskim komentarjem ali kolumno ni, je njen namen doseči s svojimi mislimi ljudi, ki jim kot posameznik želiš neke stvari povedati in razložiti. »To je eno tistih polj svobode na televiziji, kjer uredništvo ne diktira smeri, v katero mora iti naša kolumna,« zaključi Stepišnik. X

Be the first to comment on "Več kot le statično govorjenje"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*