Tisti, ki se ne skriva za kamero

Staša Pust, Matej Simič

Komedijant Franci Kek skrite kamere snema že od leta 2003, to pa bi rad počel vse do ‘penziona’. Svoje mesto pod soncem je vmes iskal v organiziranju glasbenega festivala Rock Otočec, pa tudi v politiki. Oboje je po nekaj letih opustil. Sledilo je temno obdobje, ko je več let gledal v oči brezposelnosti.

Nad gladino sta ga držala humor in želja po osrečevanju ljudi in sebe. Na slovenskih televizijah je nato ponovno začel snemati skrito kamero, od lanskega leta pa se je na nacionalno televizijo vrnil v rubriki oddaje Vikend paket.

Po izobrazbi je socialni delavec, po duši pa človek mnogoterih hobijev in področij zanimanja. Slovenski javnosti je najbolje poznan kot večni šaljivec, ki že šestnajst let snema skrite kamere. Na tem področju je monopolist, saj se poleg njega na sceni ni obdržal nihče.

Foto: Tamino Petelinšek

Svoje življenje na kratko opiše z anekdoto. »Ko me je hčerka še kot nekajletna punčka vprašala: ‘Oči, kaj pa ti delaš?’, sem ji odgovoril: ‘Osrečujem ljudi!’« Pojasni še, da se zaveda, da nekaterim njegovo početje ni všeč in jih moti.

Njegov prijatelj, sodelavec iz politike in nekdanji košarkarski soigralec – Kek je bil namreč kar štirinajst let uspešen košarkar, igral je celo v slovenski mladinski reprezentanci – Gregor Golobič ga opiše kot zelo kompleksno osebo z zanimivo življenjsko potjo in na videz nezdružljivimi potezami: »Po eni strani zelo ekstrovertiran in navzven usmerjen, po drugi strani pa zadržan in skromen. To daje poseben pečat njegovi pojavi. Skozi ta leta se je razvil v specifično osebo, ki ji težko najdeš primerjavo.«

»Kaj je, Franci?«

Znan obraz slovenskih ulic, ki se lahko preobrazi v sto in eno vlogo, ima danes pri snemanju oddaj kar nekaj težav. Ena od teh je vse večja prepoznavnost, kar lahko naredi snemanja zamudna. Če so bile v starih časih njegove »redne stranke« starejši ljudje, posebej gospe v vpadljivih oblačilih, si danes največkrat sposodi mlado populacijo, med katero ni tako prepoznaven.

»Zadnjič sem šel snemat v avtopralnico na Brezovici z namenom, da tistim, ki so si prišli oprat svoj avtomobil, naročim, naj pustijo okna odprta. Tako bodo gratis dobili notranje čiščenje, jaz pa jim bom medtem avto še pobrisal. V dveh urah je prišlo trideset avtomobilov, od tega mi je sedemindvajset ljudi reklo ‘Kaj je, Franci?’, pripoveduje Kek. Za štiriminutno nedeljsko rubriko s snemalcem in montažerjem Slađanom Ljubojevićem na terenu preživita približno štiri ure.

»V njegovi družbi je vedno zabavno! Med snemanjem sem se velikokrat tako nasmejal, da se je tresla cela kamera,« pripoveduje Ljubojević, ki s Kekom sodeluje že od leta 2005, ko je za Rock Otočec montiral utrinke s festivala.

Foto: osebni arhiv

Domišljije in kreativnosti mu ne zmanjka nikoli. Do sedaj je posnel več kot 150 skritih kamer, pri čemer si je ideje izposodil le za petnajst delov – ostale se domisli sam, včasih mu pomaga tudi žena. Kek razloži, da je 75 odstotkov scenarija narejenega na terenu, zato pri tem veliko vlogo igra improvizacija. Občutek za to imaš ali ne. Kek ga zagotovo ima, trdi Ljubojević: »Vedno znova me fascinira, kako z improvizacijo naredi več, kot je mišljeno v osnovi. Na ta način posnamemo najboljše dele skrite kamere.«

Kek zase pravi, da je avtor zgodb. »Snemanje skritih kamer je pisanje zgodb, ki jih pišem skupaj z ljudmi. Občutki pri tem spontanem pisanju so res krasni.« Svojo ljubezen do pisanja že šesto leto izživlja tudi s pisanjem intervjujev za Nedeljski Dnevnik, preko 170 se jih je že nabralo. Kot goreč tviteraš pa v časopisu ustvarja še svojo rubriko »Na tviterju so povedali«, v kateri izbere najbolj pikre tvite preteklega tedna.

Kamero je prvič skril leta 1989, ko je s sošolcem v domačem Novem mestu po cesti spraševal ljudi za smer do Ljubljane, kjer je bil napovedan srbski miting: »Izvinite, gdje se ide za Ljubljanu. Mi idemo na miting.« Eni so rekli: ‘Idite, idite, i kažite istinu. Treba i nama.’ Kakšni pa so nas poslali v napačno smer,« se krstnih korakov z nasmehom spominja Kek.

Očeta ni nikoli poznal

Kot pravi, je že od malih nog, ki nikoli niso bile kratke – visok je namreč 193 centimetrov – nagnjen k duhovičenju, kar se je odražalo na nekoliko slabšem šolskem uspehu. »Do šestega razreda sem bil resen, tudi odličnjak, nato sem šolo vzel bolj za hec. Mami to seveda ni bilo ravno zabavno,« se nasmeji.

Začetek njegovega življenja pa ni bil poln solz smeha, temveč solz žalosti. S cmokom v grlu pove, da je teden dni pred njegovim rojstvom očeta na nedeljskem sprehodu do smrti povozil pijan voznik. Odraščal je z mamo, do njegovega štirinajstega leta pa je z njima živela tudi teta, ki se je ob upokojitvi kot nuna vrnila v samostan.

»Pri mami doma, da je imel eno škatlo od bonboniere, v kateri je shranjeval in dokumentiral novinarske prispevke o sebi.«

Smrt očeta ga ni huje zaznamovala. »Nihče mi ga ni vzel, saj ga nisem nikoli imel,« pove in doda, da jima je z mamo bilo nekoliko težje s finančnega vidika. S plačo mame, zaposlene v kuhinji, sta si počitnice na morju lahko privoščila le vsako drugo leto. »Mama je šla na Rdeči križ prosit, ali bi lahko v koloniji kuhala, zato da bi se lahko jaz kopal. A se ni dalo zmeniti,« se spominja, a se kljub težki zgodbi ne more izogniti svoji pozitivni naravnanosti, zato doda: »Nikoli nisem čutil, da bi bil zaradi tega kaj prikrajšan. Bolj v tem smislu, ker sem si vedno želel bratca, a ga nikoli nisem dobil.«

Je pa zato dobil dobrega prijatelja. Prepustil se je življenjski poti in ta ga je pripeljala v košarko, kjer je spoznal soigralca Golobiča. Ta pravi, da so si najstniška leta Keka dodobra privoščila. »Pomembno mu je bilo, da je imel pravilno izklesano postavo – v to je investiral več kot drugi igralci. Rad je delal bodibilderske poze,« pripoveduje Golobič, ki mu uide tudi naslednja skrivnost: »Spomnim se, da je imel pri mami doma eno škatlo od bonboniere, v kateri je shranjeval in dokumentiral novinarske prispevke o sebi!

Ljubezen, blato in rock

Ko beseda nanese na znamenit festival Rock Otočec, enega večjih Kekovih življenjskih dosežkov, se mu naježi koža in spremeni pogled. »Vsi prisotni, obiskovalci, organizatorji in glasbeniki, smo bili skupina prijateljev, ki smo se imeli fajn. Samo da se spomnim, se mi zatrese glas. Ni bilo nobenih pretepov, samo objemali smo se in ‘vse sorte je bilo’. (smeh)«

Skupaj z Marjanom Pirnanom sta festival prvič organizirala leta 1997. Že takrat so ga mnogi mediji proglasili za glasbeni dogodek leta. Še nekaj let so ga organizirali, nato pa so jih pregnali z Otočca na letališče v Prečno, kjer so bili od 1999 do 2003. »V tem času smo si prizadevali, da se festival vrne na prvotno lokacijo. To nam je uspelo leta 2004, ko smo se vrnili na krasno jaso ob reki Krki,« pove Kek.

Foto: Veso

Najmočnejše leto je bilo leta 2001, ko so bili gosti Fun Lovin’ Criminals, se spominja Kek. V spominu so mu še posebej ostala tudi vsakoletna presenečenja. »Vsako leto sem pripravil presenečenje, ki smo ga v soboto ob najboljšem terminu postavili na oder. Nekaj čisto drugačnega od tistega, kar je bilo sicer na festivalu. Eno leto je Alfi Nipič točno ob polnoči zapel Silvestrski poljub, zraven je padal še umetni sneg. Prišli so tudi Pepel in kri z Ditko Haberl, ki se že vrsto let niso skupaj pojavili na odru, in zapeli Dan ljubezni. Prišel je tudi Lojze Slak, ki sem ga že eno leto pred tem nagovarjal, pa ni bil prepričan, da bi mladina to poslušala. ‘Me bo še kdo vrgel v blato,’ je podvomil v uspeh presenečenja. Nisem odnehal, zato sem ga naslednje leto spet prosil. Končno je popustil in prišel. Takega odziva še nismo imeli. Potem ko je Slak ‘odšpilal’ V dolini tihi, me je vprašal, ali naj odigra še eno. Takrat sem rekel, da ga bom ponovno povabil čez deset let, leta 2015, pa ni bilo več ne Rock Otočca ne Slaka,« nostalgično, s ponosom in v eni sapi pove Kek.

Na festivalu se je začelo mnogo ljubezenskih zgodb in menda je bilo spočetih tudi veliko otrok, pravi Kek. Bobnar nekega italijanskega benda, ki so ga gostili na Otočcu, je na festivalu spoznal svojo bodočo punco. »Zdaj imata otroka, lani sta se na gradu Otočec tudi poročila,« se nasmehne.

Zadnji Rock Otočec so organizirali leta 2013 v Ljubljani. Želja, da bi organizirali še enega – poslednjega, še tli. »Poslovilnega bi si želeli narediti na domači lokaciji na reki Krki za gradom Otočec, a nam ga lastniki prostora ne želijo dati za izvedbo tega tridnevnega dogodka. Tudi časi so se spremenili. Prišli so rave, balkan in harmonika, rock je danes na žalost v manjšini.«

Kljub temu da se na nobenem dogodku ni mogel povsem sprostiti, zaključi, da je festival organiziral z velikim veseljem. »Celih deset let na dogodku nisem popil niti kapljice alkohola. Zadnjih sedem, ko je logistiko prevzel prijatelj Tadej Kapš, pa sem ob večerih že spil kakšen pir ali tri,« pove v smehu.

Kek v politiki, slišalo se je: »Franci, to ni skrita kamera« in »Kek discipliniral Američane«

Pri 21 je začel delati na eni od zavarovalnic, pri 24 vpisal študij na Fakulteti za socialno delo in postal vodja tržnega komuniciranja in odnosov z javnostmi v zavarovalnici. A njegovo delovanje vodilnih ni kaj preveč zanimalo: »Rekli so, da ni denarja. Jaz pa sem na delovnem mestu v glavnem počival. To sem jim tudi povedal.«

In ker je ob vsem tem počitku želel narediti še kaj več, se je preko lokalne liste na Dolenjskem leta 1998 vključil v politiko. Ko so se mladi dve leti kasneje začeli povezovati, je nastala Stranka mladih Slovenije, kamor so ga povabili. Na državnozborskih volitvah je kandidiral za poslanca. V parlament mu ni uspelo priti, saj so ga vodilni v stranki, da ne bi bil izvoljen, namerno dali kandidirati v dva okraja – eden od njih je bilo Grosuplje, ki je veljalo za težko izvoljivo.

Foto: osebni arhiv

Na naslednjih volitvah leta 2004 je vnovič poskusil. Tokrat s stranko Aktivna Slovenija – AS. »Šli smo ‘na polno’. S Tadejem Slapnikom, ki je bil sekretar stranke, jaz pa njen predsednik, sva zastavila svoje premoženje, hiši, da sva financirala kampanjo. Takrat smo imeli za devet milijonov tolarjev oglasov na televiziji in jumbo plakatih.« A kljub veliki kampanji Keku tudi tokrat ni uspelo, saj sta mlade nagovarjali dve stranki, poleg njih tudi Stranka mladih Slovenije. V nos pa so šli tudi Jelinčiču.

Mimogrede pove, da je bil Plemeniti eden redkih, ki se je spotaknil ob Kekovo komedijantsko delo in zahteval, da mu na nacionalni televiziji ukinejo oddajo. A to se ni zgodilo, Kek pa je lahko o poslanskem stolčku še naprej samo sanjal.

Takrat se je ustanovila stranka Zares, njen predsednik je bil Gregor Golobič. Ker je Kek vedel, da ob njih AS-ovci nimajo možnosti priti v parlament, je Golobiču napisal mail, v katerem je pisalo: »Kaj meniš o: zAreS?« Po nekaj dogovorih so se člani stranke AS priključili stranki Zares.

»Franci je paradoksalna figura,« ga opiše šef danes propadle stranke. Je ‘levičar’ in odkrito veren. Uspelo mu je, da je kot kandidat v zelo desno usmerjenem Novem mestu združil volivce in zajemal iz volilnega bazena levih in desnih. Na teh volitvah mu je kot poslancu uspelo priti v parlament. Stranka Zares pa je postala celo del Pahorjeve vlade. »Če bi me leta prej kdo vprašal, bi si težko predstavljal, da se bo Franci lotil politike,« pravi Golobič.

Foto: Jaka Gasar

V treh letih v parlamentu je dosegel dve pomembni zmagi. Ena je ta, da po njegovi zaslugi župani ne morejo več opravljati tudi poslanske funkcije, druga, bolj zabavna, pa ta, da je »discipliniral Američane«.

Ob njihovem dnevu neodvisnosti je z ambasade dobil povabilo na slovesnost v angleškem jeziku. Odpisal jim je: »Spoštovani, kot poslanec DZ RS sem od vas dobil neko sporočilo. Ali je kaj nujnega?« Leto kasneje je ponovno dobil vabilo v angleščini. Spet je spisal mail, hkrati pa to – bolj za hec – povedal eni od novinark. Ta je takoj napisala prispevek v Žurnalu in naslednje jutro je Keku zvonil telefon, pripoveduje. »’Do-ber-dan, tu-kaj ve-le-po-sla-nik. Se o-pra-vi-ču-jem, i-ma-te prav.’ Zadaj sem pa slišal, da mu je nek ženski glas narekoval, kaj mora govoriti.« Od takrat ameriška ambasada vabila pošilja v slovenščini. Enako je kasneje naredil še Kitajcem, tudi oni sedaj pisma pišejo v slovenščini. »Naslednji dan je v Žurnalu bil velik naslov ‘Kek discipliniral Američane’,« se nasmeji.

Keka kariera komedijanta pri političnem delu sicer ni ovirala. Na kakšni seji je ob njegovem resnem govoru kateri od poslancev rekel le: »Kek, to ni skrita kamera!«

Skrita kamera je pisanje zgodbe. Ko jo spontano pišeš s človekom, so občutki krasni.

A povsem se svojemu duhovitemu slogu ni mogel izogniti, se spominja z iskricami v očeh. »Med odmorom so se nekateri poslanci v dvorani pogovarjali. Ko sem šel mimo njih, sem na skrivaj prižgal mikrofon, ki so ga imeli pred seboj. Cela dvorana je slišala, kako so se menili o salami, ki so jo naredili doma,« igrivo pove.

Da si je močno razširil obzorja, pove Kek, ko potegne črto pod politično kariero. Ni mu žal, da je izkusil njeno krutost in nepoštenost, a z njo se več ne misli ukvarjati. Z grenkim priokusom se namreč spominja obdobja po zaključku politične kariere. »Vsi so se me otepali. Češ, ta je pa od politike, očitali nam bodo, ker smo ga vzeli. To je bilo obdobje, ko sem bil bitko s plačevanjem položnic.«

A kot je zanj značilno, se je s precej napora in ne brez bolečin uspel postaviti nazaj na noge, razloži Golobič: »Ne da bi jamral, je odgaral ponovno uveljavitev nekoga, ki ni strankarski veljak in nikoli ni bil. Vrnil se je v tire, kjer je bil prej uspešen, in je zdaj še bolj.«X

Be the first to comment on "Tisti, ki se ne skriva za kamero"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*