»Nikoli ne sedim v pisarni in čakam, ali bo kaj priletelo z neba.«

Foto: osebni arhiv

Saša Strmšnik, Meta Gantar

Ljudje še vedno pogosto v isto malho dajejo lokalne dopisnike, ki delajo za večje medijske hiše, in novinarje pri lokalnih medijih, pravi Marjeta Klemenc, ki je dopisnica TV Slovenija za Gorenjsko že dobrih deset let. »Glavna razlika je v tem, da mi poročamo sicer res iz periferije, a to počnemo za celo državo, lokalni pa so usmerjeni le bolj na lokalni teritorij,« razloži. Poudarja tudi, da si moraš neodvisnost vedno vzeti sam, saj je tvoja pravica in dolžnost.

Ker iz Gorenjske poroča tudi Jan Novak, si morata oba deliti enega snemalca. Načeloma sta si območje razdelila na polovico, včasih pa se tudi zamenjata. Zaradi stalnega prilagajanja in lokacije pisarne v Kranju je zelo pomemben dnevni stik z uredništvom iz Ljubljane. To jo včasih tudi usmerja pri tematikah, a je veliko odvisno od nje same. »Nikoli ne sedim v pisarni in čakam, ali bo kaj priletelo z neba,« pravi Klemenčeva.

Kako poteka vaš dan kot dan lokalne dopisnice?

Moj dan se razlikuje od novinarja, ki dela npr. v parlamentu. Pomembno je, da se vnaprej dobro pripravim. Kličem občine, ali se kaj dogaja, ves čas v bistvu iščeš informacije in ne sediš v pisarni. Je pa tudi zelo pomembno to, da smo odvisni od slike, s katero moramo podložiti prispevke, zato ni vsaka zgodba primerna za televizijo. Čeprav so kakšne res dobre, pa bolje funkcionirajo na radiu ali v časopisu.

Je pa za dopisnika program dokaj zaprt. Lokalne novice še vedno nimajo tiste prepoznave, da so lahko glavna tema, ampak vedno bolj prijazne in take, da jih ljudje radi slišijo.

Točno to. Ljudje mi dostikrat rečejo, da sploh ne gledajo več televizije, ker je sama »štala«, ker vidijo same katastrofe in slabe stvari. Tudi meni je lepše in ljubše delati, če je kaj pozitivnega, poleg tega pa uredništvu lažje »prodam« oziroma ponudim kakšno spodbudno zgodbo.

Moram pa se pri tem tudi vprašati, a to eno mamo v Prekmurju zanima. Če bi jo, se splača pokazati. Sama ocenim, kaj se in kaj ne. Glavnino ponudim naprej v Ljubljano in od tam dobim odziv.

Foto: osebni arhiv

Je možno, da bi bila kdaj začetna oziroma glavna vsebina lokalna?

Seveda je. Primer za Gorenjsko so zagotovo odpovedi kranjskih družinskih zdravnikov. Običajno pa smo na vrsti z lokalnimi novicami samo ob kakšnih katastrofah, kot so poplave, žled, vetrolomi … To so bolj prve teme, drugače pa smo bolj v ozadju. Trenutno gojimo Slovensko kroniko, tako da so lokalne novice vidne, sicer pa na žalost pridemo bolj v ospredje s slabimi kot dobrimi novicami.

Po kakšnem ključu iščete kvalitetne lokalne novice?

Ponudb in informacij je lahko nešteto. Potem pa je treba po vseh klicih, povabilih in napovedih dogodkov ugotoviti, ali se iz tega da narediti kaj več. Zgodbi najdeš novo dimenzijo, iz preproste teme gradiš kompleksnejšo.

Moramo pa imeti oči ves čas na pecljih, pogledati, zakaj se je neka cesta zaprla ali zakaj nekaj novega gradijo, morda pa potem iz preproste informacije lahko dobiš kakšno večjo zgodbo.

Je težko neodvisno poročati iz domače okolice? Kako se distancirati?

Ves čas imam v glavi, da delam za to, da obveščam ljudi, tako da jaz težav s tem nimam. Če si z nekom prijatelj in se poznaš že od otroštva, se pri poslu vseeno distanciraš. Če pa nekdo od teh prijateljev dela neumnosti, bom jaz to z veseljem objavila. To je njegov problem, ne moj. Načeloma to razumejo. Odvisno je od tega, kako jim to razložiš.

Stvar je v tem, da se ljudje radi gledajo, enim je po svoje čisto vseeno kje, enim pa državna televizija veliko pomeni. Včasih me potem tudi pokličejo in predstavijo dogodek. Ampak takim rečem, da za državni nivo ni dovolj le to, da se nekaj dogaja.

Kako ohranjate odnose z župani in lokalnimi veljaki profesionalne?

Tak odnos, da jim zelo jasno poveš, kaj je čigavo delo, moraš vzpostaviti že na začetku in jasno pri njem ostati do konca. Izsiljevanja z njihove strani ni, so pa agresivni glede vprašanj, ampak jaz se takim ljudem odmaknem. Potem pa, če želijo, lahko kličejo v Ljubljano na uredništvo. Če pa mi nekdo recimo noče dati izjave, pa v prispevku to tudi povem. Ostati pa moraš z njimi na »vi«, čeprav si že skoraj na »ti«. Za kakšnega mlajšega novinarja je najbrž to težje.

Koliko pa je pritiskov na lokalne dopisnike z njihove strani? Mislite, da je skoraj več pritiskov na lokalne medije?

Male televizije in glasila so vpeta v občine in so zaradi financiranja primorani objaviti to, kar občina oziroma župan rečejo in želijo. Kdor več plača, ga je več na programu. Pri nasilju pa ne vem. Spoštljiv moraš biti do vsakega. Nek spoštljiv odnos, ki ga ti pričakuješ od drugih do sebe, moraš ti negovati do drugih. So pa seveda med njimi tudi naduti prevzetneži, takšnim se pa jaz umaknem.

Grem včasih tudi s kom od teh na kavo, ampak če mi včasih kdo kaj reče, mi gre skozi eno uho notri, skozi drugo ven. Na take stvari se požvižgam. Pritiski so skoraj bolj vidni na res lokalni ravni ali pa potem pri mlajših novinarjih.

So vam kot lokalni dopisnici za državni medij že kdaj ponudili podkupnino, da neke zgodbe niste objavili oziroma ravno nasprotno, da ste jo morali? 

Ne, nikoli še ne. Ne dvomim, da se to dogaja, ampak take izkušnje na srečo še nimam. Res je, da pri zelo lokalnih, no pa tudi nacionalnih zgodbah, nikoli ne veš, komu bo zgodba šla v nos. Sama podkupnine ne bi nikoli sprejela. Drugačen primer pa je, če se udeležiš kakšne tiskovne konference, po njej pa sledi narezek ali pogostitev. Takrat je dobro »izkoristiti gnečo« in se pomešati med hrano in ljudi, da dobiš kakšno koristno informacijo, novega sogovornika ali pa od novinarskih kolegov izveš kaj novega, kar bi ti koristilo za prispevek.  

Foto: osebni arhiv

Kako vas dojemajo občani oziroma ljudje iz regije, ki jo pokrivate? Vam lažje zaupajo?

Ja, po svoje je to res. Prepoznajo te, zelo odvisno pa je tudi, kakšen odnos imaš do ljudi. Je seveda drugače, ali si v parlamentu in se ukvarjaš s politiko ali pa si dopisnik. Se moraš pa ravno tako znati pogovarjati tako s predsednikom ali direktorjem kot tudi z najbolj preprostim vaškim prebivalcem.

Do ljudi skušam biti objektivna. Če mislim, da mi nekdo govori laži oziroma stvar napihuje, potem ga ustavim in mu to tudi povem. Se je tudi zgodilo, da mi ljudje iz določenega kraja, niso želeli dati nobene izjave. Celo z lopato so šli nad mano. Ampak ko so videli, zakaj sem jih hotela spraševati, so spoznali, da jim nič nočem. Danes me ti isti ljudje že skoraj prelepo pozdravljajo. Veliko moraš spremljati dogajanje, včasih je bolje več poslušati in manj govoriti, spet drugič pa veliko spraševati, da sploh kam prideš.

Konec koncev so dopisniki, vsaj za televizijo, dodana vrednost. Dopisnik pozna območje, pozna ljudi, zato velja ceniti tudi domače dopisnike, ne samo tiste v tujini.

So pa tudi situacije, kot npr. sneg za prvomajske praznike v Kranjski Gori. Če bi šla delat zgodbo o vremenu, bi se našel ob kasnejših projektih v tem kraju tudi kakšen prebivalec, ki bi se posmehoval, češ »glej, zadnjič pa je delala prispevek o snegu«. Za take stvari je skoraj bolje poslati nekoga iz Ljubljane. Včasih to urednik razume, spet drugič ne.

V zadnjih letih so medijske hiše zaradi krčenja stroškov odpustile številne dolgoletne lokalne dopisnike in raje na teren pošljejo novinarje iz uredništva. Kakšen pa se vam zdi položaj lokalnih dopisnikov?

Ja, res je bilo tako. Pri nas se na to temo nekaj dogaja, nedavno smo dobili tudi pismo, da dopisništva ne bodo prikrajšana, je pa to vprašanje za Ljubljano. Ne delaš pa nikoli ene stvari oziroma enega področja, ampak pokrivaš vse teme. Rečejo, da si nižje plačan, ker je to, kar delaš lokalno, posledično tudi lažje. Ni res. Včasih je vse bistveno težje. Že primer ankete vzemimo, v Ljubljani jo je bistveno lažje posneti kot na lokalnem območju. Vsak dan moraš imeti novo zgodbo in ves čas se moraš na novo učiti.

Pa so vsi lokalni dopisniki še na pogodbah?

Ne, niso. Vsi so zaposleni. Jaz sem še vedno na pogodbi, ker so mi ponudili prenizek razred, da bi ga po toliko letih raznolikega dela sprejela. So pa v roku dveh ali treh let vse zaposlili.

Kako dvigniti ugled lokalnih novinarjev?

Konec koncev so dopisniki, vsaj za televizijo, dodana vrednost. Dopisnik pozna območje, pozna ljudi, zato velja ceniti tudi domače dopisnike, ne samo tiste v tujini.

Se vam zdi, da lokalne dopisnike uredništvo kdaj zapostavlja glede na to, da ste dislocirani od glavnega uredništva?

Ne.

Kakšen pa je odnos z uredništvom, kako ste povezani z dnevnim in odgovornim urednikom?

Prek telefona. Jaz imam šefa vsak dan na telefonu, ali on pokliče mene ali pa jaz njega. Včasih me pozno popoldne pokliče in mi reče: »Ej, danes se pa nisva še nič slišala.« Taka dnevna komunikacija mora biti. Tudi zaradi tega, da če se karkoli zgodi, da vnaprej sprostijo prostor v programu.

Se je tudi zgodilo, da mi ljudje iz določenega kraja, niso želeli dati nobene izjave. Celo z lopato so šli nad mano. Ampak ko so videli, zakaj sem jih hotela spraševati, so spoznali, da jim nič nočem.

Bi bilo poleg Slovenske kronike smiselno dodati še kakšno oddajo zgolj za lokalne zgodbe?

Smo imeli že nekaj podobnega, kar pa pomeni dodatno obremenitev in je kar velik zalogaj. To pomeni, da nekaj dni ne moreš delati za informativni program, saj gre za malo daljše zgodbe. Sem pa vsekakor za to, da se pokaže več lokalnih zgodb.

Imate zato, ker delate v dopisništvu drugačno izpolnjeno »normo« posnetkov na mesec kot drugi novinarji?

Zakonodaja je pač taka, da ne smeš imeti preveč ur. V povprečju naredim na mesec okoli 20 posnetkov. Včasih več, včasih manj. Po svoje je to velika odgovornost. Morajo pa biti to dobre zgodbe, kar pa ni vedno lahko dobiti. Včasih so dobre zgodbe, včasih pa je taka suša, da še iz STA ne vedo, kaj naj dajo v napovednik.  

Roki oddaj pa so včasih še krajši. Včasih me kličejo dve uri prej in vprašajo, ali bom lahko pripravila prispevek za poročila ob 13. uri. Sprva je šok, a ti nato postane rutina. Včasih je le težava s sliko, ko bi rad posnel ljudi, pa gre povsod za varstvo podatkov. Dobro je dobiti nekatere institucije, npr. šole, kamor veš, da lahko vedno prideš snemat in ne bodo komplicirali. Ni pa dobro imeti vnaprej pripravljenih prispevkov, saj gre v tem primeru za dnevne dogodke.

Bi se razbremenilo lokalne novinarje s tem, da bi prišli na vsake toliko nazaj v Ljubljano, potem pa se vrnili nazaj? 

Jaz sem vmes delala tudi poročila, dobro je, da imaš vmes malo drugačnega dela. To je sicer zelo odvisno od posameznika, je pa tako, da bodi najboljše, kar se da, tam, kjer si. Včasih pa le pogrešam velike dogodke, saj sem včasih pokrivala vojsko, policijo, politiko in tudi gospodarstvo. Včasih pogrešam kakšno »mastno« zgodbo. Ampak tako je.

Včasih pogrešam kakšno »mastno« zgodbo.

Zakaj se vam zdi lokalno dopisništvo in odkrivanje lokalnih novic pomembno?  

Ker se ne dogaja vse samo v Ljubljani, Mariboru in Kopru. Tudi na deželi se. Res mi je dobro, ko lahko pokažem nekaj, za kar so se ljudje res pošteno potrudili in uspeli. Ali pa če je dana neka ponudba, ki ni za lastno, ampak skupno korist. Tak primer je kolesarska steza Bled–Bohinj.

Kako urednika prepričati, da je lokalna zgodba dovolj informativna za uvrstitev med novice?

Predstaviti jo moraš kot koristno. Najprej se seveda sam prepričaš, koliko »dodatnega mesa« lahko okrog določene zgodbe najdeš, da bi ta ustrezala nacionalnemu nivoju. Določen dogodek ni nujno vedno lokalen, je tudi širši, a se ga moraš lotiti s pravim pristopom.

Če vzamem za primer kulinarični festival v Kranjski Gori. Tega se ne bi lotila zgolj v kontekstu poročanja, ampak v okviru pomanjkanja kuharjev, kaj je smisel kuhanja oziroma kakšen je pomen kreativnosti. Če je nekaj dobro narejeno, pa naj bo to festival, muzej ali pa projekt, je to lahko tudi spodbudna zgodba za ostale, da kaj spremenijo. Sveta s tem seveda ne boš spremenil, boš pa tako lahko koga spodbudil, da bo naredil spremembo v svojem kraju.

Ko iščete novice, se oprete tudi na lokalne medije?

Slišimo se med sabo, ja. Ravno zadnjič so nekje na Gorenjskem podrli most in so me klicale tri različne turistične agencije ter novinarji, ali je to res in kaj jim dodatnega lahko povem. To pomeni tudi, da te dejansko spremljajo. Seveda jim posreduješ informacijo ali kontakt, saj gre za kolegialnost, zakaj bi to skrivala?

Dobro se je opreti na kogarkoli, ki se na kakšno področje spozna bolje kot ti. Na uredništvih lokalnih medijev je le več novinarjev in lažje delujejo, saj ima vsak svoje področje. Najbrž se tu v lokalnih okoljih med sabo celo bolje razumemo kot kje v Ljubljani, kjer so si med sabo vendarle malo bolj konkurenčni.

Foto: osebni arhiv

Ali lokalne dopisnike ljudje iz regije, ki jo pokrivate, ob razmahu lokalnih medijev, še cenijo, ali jim več pomeni občinsko glasilo, ki pride k njim na dom?

Ne, ne, včasih rečejo, o glej, nacionalka je prišla, to je pa potem že pomembna zgodba. Celo želijo si, da pridemo. Stvar je v tem, da se ljudje radi gledajo, enim je po svoje čisto vseeno kje, enim pa državna televizija veliko pomeni. Včasih me potem tudi pokličejo in predstavijo dogodek. Ampak takim rečem, da za državni nivo ni dovolj le to, da se nekaj dogaja.

Če vidim, da bom lahko pregledala stanje še v okoliških občinah ali poklicala še nekaj uradnih oseb za izjave, potem lahko dobim zgodbo, ki je primerna za celotno Slovenijo, ne le za eno malo vas.

Bi potrebovali več lokalnih dopisnikov?

Ne, na RTV-ju imamo to področje kar dobro pokrito. Je pa dobro, da je ta kader veš čas vzgajan. Vključno s snemalci, saj rabim snemalca, ki mora tudi sam videti, kaj naj posname, ne da mu jaz ves čas narekujem.

Pa mlade lokalno dopisništvo zanima?

Počasi prihajajo nazaj. Mladi ugotovijo, da je tudi delo lokalnega dopisnika po svoje zelo velik izziv. Sama sem od začetka skoraj ves teden po cele dneve sedela v parlamentu in pobirala izjave, kar je po svoje zelo lahko, saj imaš politike skoraj na dosegu roke. Vedeti pa moraš, kaj vprašati.

Sicer ljudje menijo, da je delo lokalnega dopisnika fletno in simpl delo, po koncu katerega si lahko doma že ob 12. uri. Seveda si lahko, če delaš površno, ampak jaz tako ne znam. Če si novinar, moraš biti skoraj ves čas v pogonu. X

Be the first to comment on "»Nikoli ne sedim v pisarni in čakam, ali bo kaj priletelo z neba.«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*