Lokalna novica je kraljica

Meta Gantar, Kaja Ravnak, Kaja Stepančič

V razvidu medijev na Ministrstvu za kulturo je vpisanih več kot 2.200 medijev, že dolgo pa se opozarja, da je to za državo z nekaj več kot dva milijona prebivalci preveč. Medijski zakon je kulturno ministrstvo v zadnjih dveh letih skušalo spremeniti trikrat, a novela bodisi ni dobila podpore ali pa je prišlo do menjave vodstva ministrstva.

»Med vsemi vpisanimi mediji v razvidu je morda dvesto profesionalnih in nič več,« na grobo oceni Barbara Verdnik, nekdanja direktorica časopisne hiše Primorskih novic. Dodaja, da trenutna slovenska politika vsem »medijem« dopušča, da se predstavljajo kot medij, da nimajo zaposlenih ali sodelujočih novinarjev, da ni pomembno, ali se grejo sovražni govor, kaj šele da bi spoštovali novinarski kodeks, s tem pa ustvarja kaotično stanje.

Za ugotavljanje morebitnih zlorab na področju medijev je pristojen inšpektorat za medije, ki pa je, vključno z glavno inšpektorico, sestavljen le iz šestih inšpektorjev, pristojnih za celotno medijsko krajino.

PRess

Ena večjih težav so tudi občinska glasila. Vsako gospodinjstvo vsaj nekajkrat na leto, če ne vsak mesec, na dom prejme brezplačen izvod pomembnih občinskih novic. Odgovorne osebe občinskih glasil so najpogosteje župani, odgovorni uredniki pa za svoje urednikovanje dobijo vsaj simbolično plačilo. Pa to vpliva na uredniško odločitev, kaj in kako bodo pisali o županu in občini, ali se uredništva držijo načela »ne grizi roke, ki te hrani«?

V primeru, da bi prišlo v delovanju občine ali župana do kakšnih nepravilnosti, kot sta sprejemanje podkupnin ali sumljiva izbira izvajalcev za določena občinska dela, bi tako Romana Purkart, urednica občinskega glasila Gorjanc v občini Gorje, in Doris Komen Horvat, urednica Pivškega lista v občini Pivka, to objavili. Purkartova dodaja, da bi utemeljen sum objavila kadarkoli, s podpisom tistega, ki ga je podal, anonimk in govoric pa ne.

»Občinsko glasilo je namenjeno objektivnemu poročanju, torej so bralci deležni širokega spektra vsebin, ne glede na naravo same novice,« pravi Komen Horvatova in dodaja: »V primeru vsebin, ki očitajo nepravilnosti, si uredništvo prizadeva preveriti vse plati zgodb in informacij ter predstaviti celovitost le-teh.«

Glasila, ki jih občanom v tiskani ali elektronski obliki posredujejo občine, niso mediji, pa je kritična Verdnikova, ki je bila leta 2016 tudi predsednica strokovne komisije za pomoč pri pripravi medijske strategije. Brezplačniki, ki pridejo na dom, so vsaj v določeni meri sofinancirani s strani davkoplačevalcev, pogosto pa tudi konkurenca ostalim profesionalnim medijem.

Tanja Kerševan Smokvina, državna sekretarka na kulturnem ministrstvu, pravi, da v razvidu medijev prav tako ni prikazano, koliko lokalnih medijev se financira z javnimi in občinskimi sredstvi, oziroma pri koliko medijih so ti v 100-odstotni občinski lasti, saj zakon o medijih ne določa objavljanja podatkov o financiranju.

Dobro informiran državljan = aktiven državljan

Poleg financiranja občinskih medijev je vprašanje tudi, kakšna je izobraženost novinarjev, ki pišejo zanje. Ne gre za to, ali so mediji nacionalni ali lokalni, ampak ali so profesionalni, poudarja Verdnikova in dodaja: »Spodbujanje in subvencioniranje profesionalnih medijev bi morala država v celoti na novo urediti.«

Zmeda v poimenovanju odgovorni urednik, novinar in medij je med občinstvom vse večja. Romana Purkart sicer pravi, da lahko večino člankov napišejo kar občanke in občani sami, kar po njenih besedah pomeni, da je Gorjanc edini medij, ki ga v celoti lahko oblikujejo domačini in v katerem so objavljene tako zelo lokalne novice, ki so za ostale lokalne medije (npr. Gorenjski Glas) preveč lokalne. A po navadi v vseh občinskih glasilih najdemo zgolj prispevke občanov, malo je takih, ki so ustrezno kvalificirani ali pa imajo izkušnje z delom v profesionalnih medijih.

»Vsak občan ob branju namreč naredi svoj izbor (ne)branih prispevkov in ob tem vzpostavi tudi odnos oziroma mnenje glede tega ne glede na pozicijo, ki jo ima posamezna novica.«

Iz uredniškega vidika se Purkartovi ne zdi problematično, da so v občinskih glasilih med prispevki pomešana poročila o praznikih in prireditvah ter besedila o občinskih projektih ali sklepih mestnega sveta. Čeprav bralcev ne smemo nikoli podcenjevati, pa lahko kaj hitro ti nevede z enako stopnjo distance preberejo prispevek o občinskem proračunu in prispevek o šolski proslavi. »Ljudje niso neumni in vi ne veste, s kakšno stopnjo distance berejo Gorjanca. Ko občan ali občanka dobi na mizo Gorjanca, ne pričakuje Dela ali New York Timesa,« še doda Purkartova.

Komen Horvatova pa za Pivški list pravi, da se doslej prepletanje vsebin znotraj posamezne rubrike glede na odzive bralcev ni izkazalo kot problematično: »Vsak občan ob branju namreč naredi svoj izbor (ne)branih prispevkov in ob tem vzpostavi tudi odnos oziroma mnenje glede tega ne glede na pozicijo, ki jo ima posamezna novica.«

Večji nadzor

V praksi izobrazbe zaposlenih novinarjev nihče ne nadzira. »Če se vlada ne bo odločila za celovito sistemsko ureditev, bomo imeli zmedeno, pasivno, nerazgledano in manipulacijam prepuščeno večino prebivalstva,« se boji Verdnikova in opozarja na stalno prizadevanje za izboljšanje medijske pismenosti.

Verdnikova še opozarja: »Pri občinskih glasilih gre za veliko anomalijo naše ureditve, ki omogoča, da se z javnim denarjem financira tudi predvolilne kampanje aktualnih županov in vladajočih političnih strank.« Na tak način se z občani bolj manipulira, kot pa skrbi za njihovo obveščenost.

Čeprav nekatera občinska glasila v času lokalnih volitev objavijo cenik oglasov za stranke in županske kandidate, pa malokatera številka glasila/občila ne vsebuje prispevkov o novih investicijah in vse boljših razmerah v občini.

Iz ministrstva pravijo, da izražanja političnih interesov preko medijev ni mogoče povsem preprečiti. Zato je treba krepiti profesionalno novinarstvo in medijsko pismenost za povečanje kritičnih kompetenc javnosti.

Kaj pravijo odgovorni uredniki?

Iz Pivškega lista še dodajajo, da je podlaga celotni uredniški politiki, ki jo vodi petčlanski uredniški odbor in urednica, Odlok o ustanovitvi in izdajanju občinskega glasila Občine Pivka. Poleg tega je odgovorni urednik na določila Odloka v okviru programske zasnove glasila pri svojem delu samostojen in neodvisen, objavljeni prispevki pa morajo biti v skladu s programsko zasnovo in predvsem kodeksom novinarske poklicne etike.

Na prispevke, kot sta npr. prispevek, v katerem je kot avtor podpisana Pivka d. d., ta pa ni označen kot hibridno sporočilo, ali pa predstavitev knjige, ki jo je izdala občina Pivka, vključno s ceno in možnostjo nakupa, iz Pivškega lista odgovarjajo: »Ker lokalna podjetja, društva in posamezniki ponašajo ime Pivke izven občinskih meja, zaposlujejo domače ljudi in krojijo gospodarstvo, kulturo, šport ter bivanje v občini, gledamo v uredništvu na tovrstne objave (novosti v podjetju, novi izdelki, dogodki, koncerti …) kot promocijo in pomoč. Glasilo je tako nekakšno orodje oziroma možnost, ki jo imamo pri tem.«

V občinskih glasilih so zanimive tudi rubrike, kot so »nagovori županov« ali pa »iz poslanskih klopi«. »Glede na to, da je za lokalni prostor včasih pomembno tudi to, da ima lokalne predstavnike na višjem državnem nivoju, imamo že več let tudi možnost, da svoja videnja in informacije z občani delijo tudi poslanci,« pravi Komen Horvatova in dodaja, da je vnovič tukaj pomembno le vsestransko obveščanje in vpogled občanov v delovanje lokalnih oziroma državnih sistemov, v katere sicer morda ne bi imeli vpogleda.

Iz ministrstva pravijo, da izražanja političnih interesov preko medijev ni mogoče povsem preprečiti. Zato je treba krepiti profesionalno novinarstvo in medijsko pismenost za povečanje kritičnih kompetenc javnosti.

Kljub naraščajočim trendom po spletnih vsebinah urednica Pivškega lista meni, da je tiskani medij še vedno velika prednost v občini. Dodaja, da so informacije tiskanega medija trajnejše, imajo večji vtis in učinek. Zato zagovarja obstoj glasila, kolikor je to le možno.

Čeprav so pogoji za financiranje programskih vsebin medijev z javnimi sredstvi jasno določeni, lahko občine še vedno svoje medije financirajo po lastnem okusu, in to prav tako z javnimi sredstvi.

Marca 2017 so na Ministrstvu za kulturo sicer prejeli Predlog za prepoved državnih pomoči za občinske medije, v katerem so podpisniki med drugim želeli ukinitev nedovoljene državne pomoči za občinske medije in uskladitev področne zakonodaje. »Ne z Zakonom o medijih niti z nobenim drugim predpisom nikomur, tudi ne občinam kot javnopravnim subjektom, ni možno prepovedati izvrševanja ustavne pravice do svobode izražanja,« pa odgovarjajo z ministrstva.

Zakon lahko določi le nujne pogoje, pod katerimi se lahko opravlja medijska dejavnost, ter pravice in obveznosti, ki iz nje izhajajo, ne more pa prepovedati nečesa, kar je zagotovljeno že po sami ustavi in mednarodnih konvencijah.

Pomoč stroke

Strategije na področju medijev v Republiki Sloveniji ni. »Za izboljšanje položaja bi bilo treba uskladiti več ministrstev: za javno upravo, za kulturo in vsaj še za finance,« vidi rešitev Verdnikova.

Aprila 2014 je kulturno ministrstvo sicer pripravilo pregled medijske krajine v državi, ki naj bi bil temelj za določanje novega medijskega zakona, a je pri tem zanemarilo vsaj deset odstotkov medijev. Kerševan Smokvina pravi, da si tudi sami po petih letih želijo bolj zanesljivih podatkov. »Upamo, da za naše načrtovane aktivnosti na tem področju dobimo ustrezna finančna sredstva,« pove.

Dodaja, da se ob pripravi medijske zakonodaje vedno opirajo na medijsko stroko, čeprav po mnenju nekaterih strokovnjakov še vedno premalo. V ta namen so oblikovali Strokovno komisijo za pripravo sprememb medijske zakonodaje v sestavi: dr. Katarina Bergant, višja državna tožilka, vodja Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani; doc. dr. Rok Čeferin, specialist za civilno in medijsko pravo, odvetnik in kandidat za ustavnega sodnika; izr. prof. dr. Marko Milosavljević, profesor novinarstva in medijske regulacije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani; izr. dr. Klemen Podobnik, strokovnjak za konkurenčno in medijsko pravo, pravo EU in pravo intelektualne lastnine, profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani; Andraž Tori, strokovnjak za digitalne storitve in tehnologije, soustanovitelj in CTO iz podjetja Zemanta; ter Vuk Ćosić, spletni interaktivni umetnik.

»Predstavniki profesionalnih združenj in druge zainteresirane javnosti bodo k sodelovanju povabljeni v okviru javne razprave o predlogu sprememb,« še pove Kerševan Smokvina.

Kljub temu, da so mnenja o tem, kaj vse je občinski medij ter kako objektiven in informativen je, različna, je dejstvo, da slovenska politika na tem mestu ni dovolj stroga. Spoštovanje Kodeksa novinarjev Slovenije je večini španska vas, novinar je lahko skoraj vsak ne glede na ustrezno izobrazbo.

Obnova medijske zakonodaje bi veliko doprinesla tako k ožjemu definiranju medijske krajine v Sloveniji kot tudi k sami profesionalizaciji novinarstva, pot do strokovnih in utemeljenih zakonov, ki bi zakrpali nastalo luknjo med lokalnimi in »pravimi« mediji ter izboljšali nastalo situacijo upada zaupanja v novinarstvo, pa je še dolga. X

Be the first to comment on "Lokalna novica je kraljica"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*