Ilegalci za uro in pol

Meta Gantar

Študentom je NUK znana predvsem kot miren prostor, kamor se lahko zatečemo učit. Nudi nam možnost, da se odmaknemo od – po možnosti nadležnega – cimra ali pa da najdemo delovno vnemo, ki smo jo izgubili ob ponovnem gledanju vseh desetih sezon Friendsov. A tako je zdaj.

Med drugo svetovno vojno pa so se v NUK zatekali iz povsem drugih razlogov. Sem so večinoma prihajali ilegalci oziroma odporniški aktivisti, ki so iskali zavetje pred okupatorjem. Če so po dobro organiziranih zvezah izvedeli, da jih okupatorjeve sile iščejo, za njih življenje doma ni bilo več varno. Poiskati so morali zavetje.

Ura je bila devet zvečer. To je poleg ure na mobilnem telefonu naznanil tudi bližnji cerkveni zvon. NUK je bil že zaprt. Pod kipom Mojzesa pri stranskem vhodu se je zbrala skupina 30 ljudi, pripravljenih, da se sprehodijo po intimnih in skritih kotičkih Plečnikovega hrama znanja ter spoznajo zgodbe nekaterih knjižničarjev in ilegalcev, ki so v začetku 40. let prejšnjega stoletja te prostore tudi oživili.

Življenje je namreč tisto, ki naredi arhitekturo živo. »In če bo arhitektura dobra, bomo morda taki na koncu tudi ljudje, če pa bo slaba, bodo tudi naša življenja plitva in plehka,« je povedal naš nočni vodič Žiga Cerkvenik.

Tudi ko je ban Dravske banovine Marko Natlačen ob začetku gradnje NUK 5. oktobra 1936 zasadil prvo lopato, je dejal: »Nova zgradba naj bo svetilnik, ki bo pokazal narodu pot v lepšo bodočnost.« Tako so knjižnica in njeni prebivalci med drugo svetovno vojno res živeli v sožitju.

Socialni, narodni in znanstveni pomen NUK

Zgodovino knjižnice smo »ilegalci za eno noč« spoznavali skozi zgodbe slavista in publicista Ceneta Kranjca, zgodovinarke in knjižničarke Melite Pivec Stele ter jezikoslovca in politika Borisa Urbančiča Nandeta, ki so jih zaigrali kar zdajšnji zaposleni, manjše vloge pa so prevzeli obiskovalci prostovoljci. Naš pohod se je lahko začel.   

Ilegalce so spuščali v NUK pred policijsko uro, ki je bila ob devetih. Ti so se takoj sezuli in v popolni temi odplazili po stopnicah navzgor. Mi smo se, za razliko od njih, dobro obuti in opremljeni z nekaj svetilkami najprej usedli za velike mize. Star, a lepo ohranjen les, se je ob pritlehni svetlobi še bolj bleščal in odseval vsak vir svetlobe.

Po besedah knjižničarke Melite, v katero se je vživela Urša Kocjan iz Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov, smo izvedeli, da se je knjižnica neprestano selila. Iz frančiškanskega samostana, t. i. liceja, prek Narodnega muzeja, Poljan do zdajšnje Turjaške ulice. Kot je zapisal Cene Kranjc, v stari knjižnici v Poljanah »ni bilo še za knjige kotička več, kaj šele za hotenje in potrebe tedanjega časa«. Ob zadnji selitvi so zadihali s polnimi pljuči. Akademikom so lahko nudili prostor in gradivo za delo, ker pa je bilo ozemlje razdeljeno na banovine, so se vsaj v centralni biblioteki lahko zbirali vsi narodovi duševni proizvodi.  

Skrivališče med knjigami

Premaknili smo se v četrto nadstropje. V manj znane, minimalistično opremljene prostore z belimi, visokimi zidovi in ozkimi hodniki, ki so nasprotje zunanji pisani in razgibani arhitekturi. Zunanja svetloba je metala dolge sence. Od Nandeta smo izvedeli, da je bila NUK zaradi »nenehnega prihajanja in odhajanja ljudi za sestanke aktivistov razmeroma varna«.

Dodal je še: »Ja, skoraj vsa Ljubljana je na en ali drug način sodelovala v boju proti okupatorju. In ta boj ni bil nič manj neizprosen kakor onkraj žice v partizanskih enotah. Samo po obliki je bil drugačen.«

Med poslušanjem zapisov si je domišljija risala aktiviste, ki so se gibali po prostoru, vsak z določenimi papirji v rokah, vsak je vedel, kaj je njegova naloga, a je ni obešal na veliki zvon. Pogled se je ustavil na stropu. Ozka kvadratna in zazidana lina. Nekam ozka je bila. Le čemu je služila? Okrasu?

Kot smo izvedeli, so se tja skrili ilegalci, ki so potrebovali prostor za prenočitev. Večinoma so bili to aktivisti iz Gorenjske in Štajerske. Po lestvi so prišli v zgornjo skrito sobo, kjer so prenočili toliko časa, dokler nevarnost ni minila. Če je bilo to dalj časa, so jim po vrvi dostavljali tudi hrano.

Najbolj zanimivo je bilo to, kako so se kar tako, na vrat na nos, vrgli v – za vojni čas – nadvse »minorne« stvari, ki pa so bile zelo nevarne. Zaradi njih bi aktivisti izgubili življenje, svojo družino.

Ko je bila skupina ljudi prevelika, je bilo treba narediti novo prenočišče. A tam so bile razmere bolj neprijetne. Spali so na mizah, za vzglavnike pa so imeli knjige. Včasih so jih izbirali na slepo, drugič po izbiri. Kot pa je rekel Mitja Vošnjak, eden od skritih gostov knjižnice: »Res se ne spominjam, da bi bilo kaj mehkeje ali prijetneje, kadar sem imel pod glavo bolj veselo branje.«

Z urejanjem gradiva je začel že Čop

NUK je bil res zanimiv otok svobode sredi okupirane Ljubljane. Pomemben je bil tudi zaradi tajnega mesta za vzdrževanje zvez med partizanskimi enotami, t. i. javke za ilegalni tisk. Ilegalno gradivo so potem raznesli na nekatere institucije, nekaj pa ga je ostalo skritega v knjižnici.  

A taka dejavnost ostane težko skrita. Cenetovo hudomušno pripovedovanje o tem, kako so Italijani iskali partizanski tisk, izkušnjo začini do ravno prave mere. Seveda so vsi aktivisti vedeli, da ne smejo nikdar ničesar izdati. Kar so nekateri tudi krvavo plačali. Včasih so gradivo želeli nasprotniki najti tudi sami, a kje ga bodo našli tako dobro skritega med toliko papirji.

Kot zanimivost pokaže vodič Žiga tudi stare protivlomne in protipožarne »Mussolinijeve« omare, dar italijanskih oblasti med vojno, v katerih se je simbolna sprava slovenskega naroda tistega časa že zgodila. V njih je namreč spravljeno tako partizansko kot belogardistično in domobransko gradivo ter publikacije. »Za zdaj se ni še nič vnelo,« pravi Cerkvenik, »v NUK pa se ne želimo postavljati na nobeno stran. Samo predstavljamo zbrano gradivo.«

To je bilo že takrat dobro urejeno. A za kataloge v knjižnici moramo iti malo bolj nazaj v preteklost, saj ima za njihov nastanek največ zaslug Matija Čop. Tomaž Bešter iz Centra za informacijske storitve je povedal: »Leta 1830 je Čop zaprisegel kot bibliotekar v licejski knjižnici in se znašel pred neurejenim fondom in predvsem pred zastarelimi in neustreznimi katalogi. Knjižnica je takrat po njegovi oceni imela okoli 25.000 zvezkov gradiva. Predložil je predlog reforme in predvideval, da bo najbolje, da kataložne listke zapiše kar sam. Delo je steklo, a na žalost zaradi nesreče zaključkov reform ni dočakal. Za te so poskrbeli nasledniki.« Pri tem pokaže na najstarejši NUK-katalog, ki mu rečejo kar Čopov katalog.  

Ilegalno nas privlači

Obiskovalcem je Marijan Rupert, vodja Zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov, predstavil, kako se določen čas odseva v literaturi in kako pomembno je hraniti pisma umetnikov, saj le tako dobimo vpogled v to, kako je obdobje, v katerem je umetnik živel, vplivalo na njega. En tak primer so tudi ohranjene fotografije Karla Destovnika Kajuha in njegove večne ljubezni Silve Ponikvar, kateri je posvetil tudi pesem Samo en češnjev cvet.

Odziv nad organiziranimi nočnimi ogledi je bil velik. Kdo si ne bi želel za dobro uro in pol vsaj približno podoživeti tistega, kar so doživljali posamezniki skoraj pet let? A odgovornost spustiti ljudi med tako delikatno gradivo je velika, opomni Cerkvenik.

Ker je bila tema, videli nismo najbolje, in ker so stvari stare in urejene po zaporednih številkah, bi lahko ob najmanjšem premiku knjigo izgubili. Zato je oživelo tretje čutilo. Vonj. Človek je med sprehajanjem zato začutil še dodatno spoštovanje do »duha tistega časa«.

Dokument prav zares najzanesljiveje in najzgovorneje priča o neki dobi. Da je zelo dragocen, so vedeli tudi zaposleni knjižničarji in aktivisti. »Najbolj zanimivo je bilo to, kako so se kar tako, na vrat na nos, vrgli v – za vojni čas – nadvse »minorne« stvari, ki pa so bile zelo nevarne. Zaradi njih bi aktivisti izgubili življenje, svojo družino. Če je šlo skozi tvoje roke 100 izvodov dnevno, bi to lahko pomenilo tvojo 100-kratno usmrtitev,« pravi Žiga Cerkvenik. Zavedali so se torej, kako pomembno je to delo pri ohranjanju celotne dediščine naroda.  

Svetišče znanja

Tako je torej teklo življenje znotraj knjižnice na Turjaški ulici 1 vse do 29. januarja 1944. Takrat pa je zaradi okvare motorja strmoglavilo nemško poštno letalo. Padlo je na čitalnico in vroči plameni so začeli ogrožati knjige. A kot pravi Cerkvenik, ogenj niti ni nujno največji problem: »Ker so knjige naložene tako skupaj, ogenj pride težko zraven zaradi pomanjkanja kisika. Večjo škodo naredi voda. Zato je najpomembnejše natančno sušenje, ki prepreči, da bi knjige postale prhke.«

In po besedah Melite ve, koliko dela je bilo z obračanjem listov, le tisti, ki je to počel. Prav res noben zgodovinar ne more opisati dogajanja tistega časa tako, kot pripovedovanja skozi oči junakov tistega časa.

Gradiva se je od teh zgodb, ki smo jih spoznali, nabralo že kar nekaj. Več, kot je trenutno razpoložljivega prostora, zato se poraja vprašanje, kje so zidovi NUK 2? Odgovore bo moralo podati Ministrstvo za izobraževanje, treba pa je vedeti, da je Plečnik želel narediti z NUK prostor inspiracije. »Ne le prostor, kamor pridemo po informacijo, ki jo potrebujemo, ampak po navdih. Je svetišče znanja ter simbol odločitve skupnosti, da bodo informacije prosto dostopne prav vsem članom,« zaključi Cerkvenik. X

Be the first to comment on "Ilegalci za uro in pol"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*