Vsako mnenje ima težo. Veliko mnenj ima ogromno težo.

Foto: Peter Uhan

Neža Borkovič

Emmi je spodobna starejša ženska svetle polti. Ali je precej mlajši moški temnejše polti. Emmi tekoče govori nemško. Aliju nemščina povzroča težave. Emmi je po poklicu snažilka, Ali avtomehanik. Zdi se, da glavna protagonista nimata ničesar skupnega, a kmalu ugotovimo nasprotno. Emmi je osamljena vdova, Ali pa prav tako osamljen maroški priseljenec. In v vsej tej osamljenosti se na deževen večer srečata v velikem nemškem mestu. Zaupata si svoji zgodbi. Zaljubita se.

Zgodba je postavljena v središče Münchna v 70. leta, ki veljajo za obdobje, znano po množičnih migracijah delovne sile iz severne Afrike. Tudi drama režiserja Sebastijana Horvata Ali: Strah ti poje dušo je bila premišljeno umeščena v dotrajano halo sredi zapuščenega dela železniškega poslopja v Ljubljani, ki ponuja avtentičnost preteklega stoletja. Razpadajoče lokomotive in zastarele pisarne s preperelim pohištvom, kamor so mnogim uhajali pogledi med hojo do dramskega prizorišča, so v gledalcih prebudile tudi nekaj socialistične nostalgičnosti.

Še zatohel vonj se je skladal z odrsko sliko. Prostor je bil napolnjen s toplo pridušeno svetlobo, ki je vzpostavila intimno vzdušje. Igralci so se kasneje pogosto poigrali s stikali na stenah ter s tem bistveno pripomogli k jasnosti menjevanja številnih prostorov v zgodbi. Ključno vlogo pri separaciji prostorov je imela tudi glasba. Ko je bila ta arabska, se je dogajanje odvijalo v baru, ko se je predvajala instrumentalna glasba nemškega skladatelja, pa je bil prostor omejen samo na »nenavadni« par, ki ju je moment glasbe in njunega skupnega plesa izoliral od celotne okolice.

Prišlo nam je v navado, da se venomer čutimo dolžne nekaj ponuditi in se kasneje še obremenjevati, ali smo ponudili dovolj. S težavo si zamislimo, da bi bilo zadostno le poslušati osebo, ki sedi nasproti nas.

Prvi del predstave je bil scenografsko zelo preprost. Igralci so sami spreminjali sceno in to počeli zgolj s premikanjem nekaterih kosov pohištva. V drugi polovici je bila prostorska razporeditev kompleksnejša in tako smo lahko spremljali vzporedno dogajanje v različnih prostorih. Premika scene ni bilo več. Hkrati smo bili gledalci že s samo prisotnostjo sestavni del scene in dogajanja, predstavljali smo namreč javno mnenje. Bili smo angažirana množica, ki obsoja dogajanje na odru, spet drugič pa sočustvuje z usodo nepremagljivih razlik med glavnima likoma.

Veliko simbolno vlogo je imela tudi pijača, ki se je pojavljala praktično v vsakem prizoru. Pogosto se ljudje res ne znamo več pogovarjati, ne da bi istočasno nekaj počeli in misli zaposlili s pitjem, dolivanjem ali gledanjem v pijačo. Prišlo nam je v navado, da se venomer čutimo dolžne nekaj ponuditi in se kasneje še obremenjevati, ali smo ponudili dovolj. S težavo si zamislimo, da bi bilo zadostno le poslušati osebo, ki sedi nasproti nas. Tudi Emmi in Ali sta se zalotila v situacijah, ko je bila prav ponujena pijača tista, ki je rešila dinamičnost pogovora.

Fassbinderjev film je bil v dramo prenesen skoraj dobesedno. K frazam iz izvirnika so bili dodani samo komentarji, ki so razlagali okoliščine ali mišljenje igranih posameznikov. Vsak izmed igralcev je uprizarjal več vlog, čemur je posledično sledilo tudi precej preoblačenja. Po zgolj eno vlogo sta odigrala le Nataša Barbara Gračner in Iztok Drabik Jug, ki sta izjemno upodobila glavna akterja. V drami sta bila odlično ujeta umirjen ton filma in dinamično preskakovanje med prizori, ki je bilo v filmu tehnično ločeno s popolno zatemnitvijo ekrana.

Foto: Peter Uhan

V nasprotju z izvirnim filmom je bila spolnost v drami še nazorneje prikazana. V filmu se pojavi le za nekaj trenutkov, v drami pa je bila razširjena v celotno sceno. Popolnoma gola telesa v neposredni bližini občinstva so v gledalcih vzbujala precejšnje nelagodje. Režiser bi to sceno lahko izpeljal nekoliko bolj diskretno, saj je bolj kot fizični stik, pomemben simbolni, ki kasneje privede do ključnih situacij v zgodbi. Za razliko od tega pa je bila zelo na mestu uporaba prostaških besed. V napetih trenutkih jeze, ki sicer niso bili pogosti, je dodala k sočnosti in realnosti vsebine.

»Nihče nikoli ne opazuje, ne da bi si ustvaril mnenje,« že v začetku drame poudari razmišljujoči glas enega izmed igralcev v vlogi komentatorja dogajanja. V zgodbi se zaljubljeni par srečuje s krutim in obsojajočim zunanjim pogledom, ki vse bolj in bolj kreira ter spreminja tudi njuno mišljenje, saj je vsaka oseba vzpostavljena zgolj v odnosu do drugih. Ker pa izstop iz sveta ni mogoč in ker ju je okolica nenehno opozarjala na nepremostljive razlike, sta jih postopoma začela videti tudi sama. Drug drugega sta pričela opazovati s pogledom zunanjih opazovalcev, kar je njiju postavilo pred nadvse zahtevno preizkušnjo, njuno ljubezen pa pod velik vprašaj.

Če nič drugega, si Emmi in Ali z ljubeznijo, spoštovanjem in zaupanjem zapolnita del praznine in naenkrat nista več tako zelo sama. Nekako tako kot prepeva slovenska glasbenica Severa Gjurin v skladbi Kadar sva sama: Kdor prizna si, da je sam, ta ni več sam. X

Be the first to comment on "Vsako mnenje ima težo. Veliko mnenj ima ogromno težo."

Leave a comment

Your email address will not be published.


*