V kalupu omejene »normalnosti«

Foto: Peter Giodani

Maja Pavlin

Večer nostalgije, bizarnosti, smeha in muzikala. Zagotovo je muzikal Addamsovi režiserja Aleksandra Popovskega, tokrat v prevodu Andreja Rozmana Roze, postregel z vsem tem. In čeprav je bilo pričakovanjem zadoščeno, pa je duša ostala nekoliko nepotešena.

Čudaška družina Addamsovi, ki sem jo lahko spoznala kot otrok, je namreč vsebovala odlično kritiko družbe. Bila je satira trenutnega časa. Morticia Addams je vzpostavila pomen močne ženske vloge. Družina je prikazovala nasprotje takratnega družinskega ideala ter s tem postavljala vprašanje – kaj sploh je popolna družina? A če je ta družina v preteklosti doživela tolikšno slavo, da so jo številni primerjali s predsedniškima družinama Kennedy in Roosevelt, pa je bila predstava, čeprav sama po sebi dobro odigrana in uprizorjena, nepopoln poskus približka nekdanji slavi.

Družina Krneki predstavlja popolno nasprotje družini Addamsovih. Pri prvih strogo zasledujejo družbena pravila, pri drugih je njihov svet »obrnjen na glavo«. Vse, kar je pri drugih družinah »nenormalno«, je pri Addamsovih vsakdanje. Osrednji zaplet zgodbe se odvija okoli ljubezenske zgodbe med Sredo Addams (v predstavi jo je odigrala Viktorija Bencik Emeršič) in Lukasom Krnekijem (Matic Lukšič). Ljubezen je tako vzpostavljena med dvema sprva popolnoma nekompatibilnima likoma.

V muzikalu Sreda Addams od svoje družine že ob prvem srečanju z družino Krneki zahteva, da se obnaša »normalno«. S tem se poruši izgradnja celotnega muzikala, saj je normalnost relativen pojem. Tako je ekscentričnost družine Addams zanje čisto normalna, pa čeprav za druge ni. »Normalno« obnašanje preostale družine Addams je bilo čisto nenaravno in tudi nerealno. Morticia se je poskusila preleviti v vlogo tipične ameriške gospodinje, Gomez pa se je z gospodom Krneki zapletel celo v »moške« debate. Beseda »normalno« se je iz njihovih ust slišala kor psovka.

Naravni potek dogajanja lahko le potrdi izjemno učinkovitost in uporabnost kulise, ki ni nikoli postala monotona.

A čeprav zgodba ni bila domiselna ali najbolje izpeljana in je predstava, ki bi morala prikazati satiro družbe, bila bolj podobna satiri zgodbe družine Addams, je imela tudi svojo svetlo plat. Čeprav so bile šale včasih že zelo obrabljene, so nekatere padle na plodna tla in požele smeh v dvorani. Čeprav vse pesmi niso bile presežek, so bile med njimi izjeme, katerih melodije še tedne ne bom pregnala iz glave.

Ker se je potek zgodbe odvijal v graščini družine Addams, bi lahko bila scenografija zelo osnovna. Vendar pa so nas liki skozi potek zgodbe popeljali po številnih prostorih znotraj graščine. Naravni potek dogajanja lahko le potrdi izjemno učinkovitost in uporabnost kulise, ki ni nikoli postala monotona.

Če odmislim visoka pričakovanja, ki so jih postavile prejšnje upodobitve te nenavadne družine, lahko predstavo označim kot dobro in lahko rečem, da bo tudi v slovenskem muzikalu ta funkcionalno nefunkcionalna družina za vedno ohranila svoj čar. X

Be the first to comment on "V kalupu omejene »normalnosti«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*