Tovor je tovor vseh

Žana Erznožnik

Relacija Kosovo–Beograd. 1999. »Ko enkrat spelješ, se ne ustavljaj. Pazi, da ne priteguješ pozornosti, v Beograd moraš priti točno ob 21.00! Denar dobiš na koncu.« To so navodila, ki jih dobi in sprejme voznik tovornjaka Vlada. Tega ne počne prvič. Neznani tovor prevaža, odkar na Srbijo padajo Natove bombe. Jebiga. Od nečesa človek pač mora preživeti.

Čeprav se Vlada sprašuje, kaj je njegov tovor, ne vpraša. In čeprav bi mu bilo v nekem bolj konvencionalnem svetu z vsakim vdihom cigaretnega dima bolj vseeno, ga tu vsak vdih bolj muči. Prav ta prevrat od lika, ki je zločinsko hladen in racionalen, pa do vnuka, očeta in deda, ki premore empatijo, (samo)kritiko in željo po (racionalno nespametnemu) uporu, je tudi edini razvoj glavnega lika, ki pa ga je igralec Leon Lučev izvedel tako presunljivo, da je kljub navidezni črno-belosti dovolj.

Tako kot je dovolj razmeroma monotona in namerno postarana estetika filma, ki z meglenostjo, sivino in neuravnoteženimi razmerji med svetlobo in temo izvrstno odslikava zmedo in bedo časa ter prostora. Jugoslavija je razpadla. Razpadajo sanje o Veliki Srbiji. Razpada upanje Kosovcev, da lahko po mirni poti dobijo svojo državo. Vmešava se Nato. Predvsem pa umirajo civilisti in z njimi človečnost.

Prav tišina, uboganje, vdanost v »usodo« in zatiskanje oči so razlogi, da lahko do zločinov zoper človečnost pride, četudi so »zločinske zveri« med nami v manjšini.

Če se v hedonističnemu vzgibu, ki vodi večino obiskovalcev kinodvoran, delam gluho in slepo, lahko rečem, da imamo Balkanci pri ogledu tega filma privilegij. Nihče drug ga namreč ne more razumeti tako kot mi. Medtem ko je gledalec iz Francije v glasbeni podlagi v več prizorih prepoznal zgolj balkansko turobofolk muziko, smo mi pač slišali Ceco. In vse, kar pride z njo. In medtem ko verjetno večina Evropejcev ve le za holokavst, se lahko na Balkanu zavedamo, da je bilo podobnih pobojev veliko več. Srebrenica, Kosovo, Kočevski Rog, Teharje …

To je seveda bolj tovor kot privilegij. A človeška psiha težek tovor pač prepakira, da se lahko z njim sooči. Nekaj takega je storil tudi režiser Ognjen Glavonić, ki je s filmom presekal tišino o pobojih le nekaj deset kilometrov od svojega doma. Prav tišina, uboganje, vdanost v »usodo« in zatiskanje oči so razlogi, da lahko do zločinov zoper človečnost pride, četudi so »zločinske zveri« med nami v manjšini. V tem se Tovor veže na večino filmov o holokavstu.

Film, ki je poleg preko deset nagrad prejel tudi nominacijo za Zlato kamero na filmskem festivalu v Cannesu, odlično prikaže človeškost zločincev. Pokaže, da smo (lahko) zločinci vsi. Kajti vsaj tolikokrat, kot smo slišali, da za genocid in poboje ni opravičila, tolikokrat ima Vlada opravičilo, da mora od nečesa živeti. In tolikokrat jaz in ti pristajamo na okruten sistem, ki (vedno manj) po tiho spodbuja in ustvarja vojne ter civiliste počasi pobija tudi tam, kjer vojn ni. X

Be the first to comment on "Tovor je tovor vseh"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*