Mačje pokopališče

Foto: Cineplexx Kranj, Paramount Pictures

Gal Jerman

Včasih je smrt boljša kot življenje. In včasih je priredba boljša kot original. Tega je sicer težko preseči, ampak tokrat jim je morda celo uspelo. Srhljivi roman Mačje pokopališče (1983) pisatelja Stephena Kinga je svojo klasično filmsko izvedbo doživel že leta 1989, tri leta kasneje mu je sledilo manj uspešno nadaljevanje, sedaj pa je bil (v duhu hollywoodskih poskusov služenja denarja na stari slavi) že zadnji čas za obuditev od mrtvih. Da se zakopano ponovno prebudi in vrne tja, od koder je prišlo. Ampak priklicani niso več isti, njihova vrnitev pa pomeni le kri in grozo.

Zgodbo, za katero idejo je mojster grozljivk dobil potem, ko je mačka njegove hčerke poginila na avtocesti blizu njihovega doma, si je zaslužila modernejši videz, kar je dobro utečenemu tandemu režiserjev, Kevinu Kölschu in Dennisu Widmyerju, skupaj z odlično igralsko zasedbo zagotovo uspelo. Do sedaj njun zlahka najboljši celovečerec namreč zadovolji potrebo po strahu in se znanega materiala loti na spoštljiv način. V marsikaterem vidiku pa ga tudi preseže.

Zgodba: Zdravnik Louis Creed (Jason Clarke) se s svojo ženo Rachel (Amy  Seimetz) in z dvema otrokoma, Gageom in Ellie, preseli iz velikega mesta na podeželje, da bi se umaknili in umirili ter preživeli več čas drug z drugim. Ko se družina nastani v veliki hiši, kmalu spozna, da je blizu njihovega novega doma pokopališče za domače živali, ki je na mestu starodavnega grobišča. Kupljena zemlja pa sega do tja, kamor si ne želijo iti. Sosed Jud Crandall (John Lithgow) jih kmalu opozori na avtocesto blizu njihove hiše, po kateri tovornjaki ves čas drvijo, in ko njihovo mačko zbije tovornjak, se Louis odloči, da jo bo pokopal na skrivnostnem pokopališču, ki pa zagotovo ni tisto, kar se zdi na prvi pogled. 

Film se nasloni na zelo odrasle strahove za grozljivko, v kateri terorizirajo in morijo otroci. Pet Sematary, katerega ime premeteno izvira iz napačno napisanega znaka, ki so ga ustvarili otroci, je brez dvoma Kingov najtemačnejši, najbolj turoben in brezkompromisen roman. Celo toliko, da je v nekem trenutku razmišljal, da ga ne bi izdal.

Lahko bi ga opisali kot noč črno eksploracijo žalovanja in norosti, ta pride skupaj z zlomljenim srcem obupanih staršev, ki izgubijo otroka. V jedru je dotični film močna čustvena drama in veliko bolj resen metafizični pogovor o neznanem ter o tem, kaj nas čaka po življenju. Kot se izkaže v Kingovi realnosti z novim pogledom sodelujočih režiserjev na izvorni material, nas mrtvi ne gledajo dol iz nebes, ampak hodijo med nami.

Krvoločni maček s pogledom iz pekla je zaščitni znak klasične pripovedi, v kateri zaigrajo odlični Jason Clarke, Amy Seimetz in John Lithgow, prav nič pa ne zaostajata mlajša Jeté Laurence (Ellie) ter Hugo Lavoie (pri vlogi najmlajšega Gagea mu je pomagal njegov brat dvojček Lucas Lavoie). Vse je na svojem mestu, tudi čudovita kinematografija Laurieja Rosea in utesnjujoča glasbena spremljava Christopherja Younga.

Zatakne se pri izvedbi in scenariju. Film si vzame veliko časa, da vzpostavi ekspozicijo s pogovori in razlagami, ampak medtem ko je lik Rachel še obogaten z močnim ozadjem, je karakter Louisa brezizrazen kot pogled na svežem truplu.

Preden se začne morija in se dokončno spustimo v brezno, iz katerega ni pobega, izvemo za travmatično izkušnjo, ki jo je Rachel v otroštvu doživela s sestro, a ta deluje kot iz drugega filma. Srhljiva pripoved nekako ne sodi zraven in deluje prisiljeno v okviru dodatne zgodbe lika; Rachel namreč v nadaljevanju ne obišče pokopanih strahov in ne premaga demonov, ki jo preganjajo. Vse zgolj za nekaj predvidljivih strašil z glasnim zvokov, ki spravijo na rob sedeža, v širšem planu pa ne odigrajo pomembne vloge in so postranski.

Foto: Cineplexx Kranj, Paramount Pictrues

Sicer zakonca Creed načneta debato o različnih načinih spopadanja s smrtjo, a je ta tema kasneje porinjena na stran. Kar je škoda, saj je prvi del filma, kjer Louis in Rachel razglabljata o obstoju Boga, nebes in pekla kot tudi o konceptih umrljivosti in smrti ter kako to predstaviti otrokoma, izredno zanimiv in vključujoč.

Filozofsko-eksistencialni pogovor, ki vodi k lastni kontemplaciji, je dovolj, da gledalca posrka v zgodbo in ga pripravi na to, kar prihaja. Udarna srhljivka o bolečini ob izgubi ljubljene osebe, ki je nepopisljiva, in verjetno ga ni takšnega, ki bi v enaki situaciji ravnal drugače. To daje filmu močan naboj, saj imajo liki motivacijo in razloge, zgodbo pa poganja smiselno sosledje dogodkov. 

Večina grozljivk se konča z zaključkom, ki je dokaj nepovezan, to pa zato, ker mu dajejo ustvarjalci prevelik pomen. Konec pri Mačjem pokopališču ostane zvest duhu izvirnika; zlovešč, predvsem pa naraven in neprisiljen. Je smrtno resno dober. X

Be the first to comment on "Mačje pokopališče"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*