»Življenje je potovanje.«

Foto: osebni arhiv

Intervju z Mojco Mavec

Neža Borkovič, Neja Krampl Mastnak, Saša Strmšnik

Televizijska novinarka, ki še danes doma nima televizije, pravi, da je vedno rada veliko brala. V glavi je sledila zgodbi, nikoli pa ni potovala brezciljno, kaj šele na počitnice. Mojca Mavec je za naše srečanje izbrala kavarno v Narodni galeriji, saj ji je prostor všeč, ker je miren, velika okna pa vanj pustijo svetlobi svojo pot.

Od kod zanimanje za popotniško novinarstvo?

Svet se mi je vedno zdel bolj zanimiv kot jaz. Potovanja so bila vedno prisotna v naši družini, tako da sem že kot majhen otrok imela možnost, da se premaknem iz lastnega kraja. K temu je prispevala tudi moja radovednost.

Danes vidim, da sem imela srečo, da lahko združim tako delo kot potovanja. Težko bi počela karkoli drugega. Zdi se mi, da je to najlepši poklic na svetu, ki omogoča, da si na kraju dogajanja. Zato sem hotela potovanja združiti z znanjem – izbirati lokacije, ki so aktualne in zanimive.

Foto: osebni arhiv

Bi lahko rekli, da so vas ta potovanja kako spremenila?

Zame je to najboljša šola. S potovanji sem naredila tri doktorate, toliko sem se naučila. Predvsem to, da prehojeni kilometri v življenju v bistvu nič ne štejejo. Bolj štejejo ljudje, ki si jih spoznal na poti, stvari, ki si se jih naučil. Nisi zares potoval, če prideš nazaj isti, kot si odšel. Tudi življenje samo po sebi je potovanje.

Nekateri popotniki štejejo vse te države in kilometre, ki so jih naredili. Jaz nimam pojma, v koliko državah sem bila. Nikoli nisem štela, ker se mi to sploh ne zdi pomembno. Lahko pa naštejem zanimive ljudi in zgodbe.

Koliko znanja s fakultete je bilo uporabnega za vašo novinarsko kariero?

Predvsem znam dobro postaviti vejico. Drugače pa se mi zdi, da je novinarstvo obrt, ki jo je dobro čim prej začeti delati. To je tako kot dober čevljar – mora se čim prej začeti učiti, opazovati okolico in spremljati mentorja. Tudi sama sem delala že med študijem in to je bil glavni razlog, da sem ostala v tem poklicu.

»Nisi zares potoval, če prideš nazaj isti, kot si odšel.«

Mojca Mavec

Kaj menite o reku »več jezikov znaš, več veljaš«?

Absolutno se strinjam s tem. Vsake toliko je dobro usvojiti nov jezik, saj je to najboljša vaja za možgane. Sama se že dve leti učim res eksotičen jezik, pri katerem nimam nobene opore pri drugih jezikih, to je kitajščina.

Drugi imajo fine avtomobile in stanovanje v centru mesta, jaz pa ves svoj denar zapravim za potovanja in učenje novih jezikov. To je moja investicija v prihodnost. Trenutno govorim sedem jezikov, ampak predvsem je pomembno, da te ni strah govoriti. Da enostavno poskusiš, četudi ti ne gre dobro.

Najbolj ste znani po oddajah Čez planke, Poletna scena in Dobro jutro. Katera vam je najbolj pri srcu?

Foto: osebni arhiv

Ljudje te vedno hočejo »pospraviti« v nek predal. Sama se zelo težko »pospravim«. Že kot otroku mi je šlo na živce, ko sem se morala za nekaj odločiti: pes ali mačka, Rollingi ali Beatli … Vedno se moraš za nekaj stoodstotno opredeliti, mene pa je vedno veliko stvari zanimalo. In to se mi zdi, da je še danes – ne bom rekla težava –, ampak moja prednost.

Zanimata me tako šport kot kultura in sploh Dobro jutro je posrečena mešanica vsega – od politike, vremena, kulture, človekovih pravic … Poleg tega se mi zdi odlična vaja za kondicijo. Štiri ure v živo je lep zalogaj – to je moj sudoku, moja križanka.

Oddaja Čez planke mi je zagotovo najbolj podobna. Je moja duša, moj način življenja navsezadnje. Drugače pa zelo rada delam na veliko manj izpostavljenih projektih. Zelo sem vesela, da sem v ekipi za zvočne opise za slepe in slabovidne – to je zelo poseben oddelek znotraj Televizije Slovenija, kjer opisujemo oddaje in filme za slepe in slabovidne.

Sicer je novinarstvo poklic, pri katerem se konstantno izobražuješ. Kot novinar se težko postaraš. To je poklic, pri katerem skozi rasteš in napreduješ.

Čeprav ste kot novinarka že dobro uvedeni v televizijski svet, ali se vam še vseeno kdaj zgodi, da se vam kje zatakne?

Ja, še vedno imam vedno malo treme pred nastopom. Kljub temu, da je studio moj domači ambient, se mi zdi, da je dobro imeti tremo, ker potem bolj paziš, bolj si skoncentriran na stvari, kako boš začel, kaj bo prvi stavek. Če prvi stavek steče, potem steče vse. Če pa ne, te to zasleduje še skozi vso oddajo. Prav tako imam velik »rešpekt« pred vodenjem pogovornih oddaj, pri katerih imaš po pet, šest gostov. Že en gost mi je super, kaj šele šest, in to v pol ure.

»Na začetku smo vsi bili nomadi in smo se premikali, dokler se nismo za stalno nekje naselili. Premikanje nam je v genih.«

Mojca Mavec

Prav tako imam vedno tremo, če moram narediti pogovor s kakšno znano osebnostjo, zato ker sploh ne vem, kaj naj vprašam. Zdi se mi namreč, da bo tako ali tako že vnaprej neka avtocenzura.

Kdo pa so po vašem mnenju slavne osebe v Sloveniji?

Ne vem, če bi mi rekli, da moram narediti intervju z Janom Plestenjakom – mislim, »shoot me«! Sploh ne vem, kaj bi ga vprašala!

S slavnimi oz. poznanimi osebnostmi je bilo narejenih že veliko intervjujev, na večino vprašanj so že verjetno odgovorili. Ali imate težavo z iskanjem izvirnih vprašanj, ki še niso bila vprašana, ki bi stvari popestrile?

Problem je v tem, če ti sploh dajo možnost za takšna vprašanja. Vedno je dobro dati osebnost v nek drug kontekst, kot so ga vajeni, v nek drug kontekst, kot ga poznamo mi. Dobro se mi zdi npr. narediti pogovor z mamo od nekoga ali pa skupaj mama in sin, če sta oba seveda pripravljena na to. Tako bi lahko mogoče naredila Doro in Jana Plestenjaka ali Mišo Molk in Ulo Furlan.

Foto: osebni arhiv

Ste se že kdaj znašli v situaciji, ko ste morali zastaviti neprijetno vprašanje, ker je urednik tako naročil?

Hvala bogu nisem nikoli bila v tej situaciji. Verjetno zato, ker sem vedno imela možnost, da sama predlagam zgodbe. Raje poročam o lepih stvareh, ker jih tudi sama pogrešam v nekaterih medijih, ne pa da bi bila zdaj dežurna za slabe novice. To zveni mogoče klišejsko, ampak res je veliko slabih novic.

Mi je všeč, da nekateri priznani dnevniki sedaj uvajajo pozitivne novice npr. New York Times. O takih stvareh tudi jaz poročam, o neki novi sorti zelenjave, o nekom, ki je odkril nekaj zanimivega, rešil mačka … Kaj pa vem, to so te zgodbe iz vsakdanjega življenja.

Se v katerem novinarskem žanru še niste preizkusili, pa bi si morda v prihodnje to zadali kot izziv?

Hm … Komentator nogometne tekme. Komentatorka nogometne tekme! Vidiš, sploh nimamo ženske oblike samostalnika. Kje so komentatorke nogometnih tekem?!

Boste vi prvi.

Mislim, da bodo moji kolegi navdušeni. Ker v zadnjih letih so nogometna prvenstva v glavnem v studiu brez žensk. Tega je bilo včasih več, zdaj pa je to spet moška stvar, s tem da ob strani pustimo dejstvo, da so v nekaterih nacijah ženske boljše v nogometu kot fantje. Anglija je bila dolgo časa taka – do letošnjega leta so bile namreč ženske boljše v ligi. Ne maram teh delitev na žensko – moško.

O katerih temah bi se morali v slovenskih medijih več pogovarjati?

Kar je zelo zanimivo, je, da v naši družbi nismo spregovorili o zgodbah, ki jih je sprožilo gibanje #MeToo. Kje so slovenske zgodbe?

Mediji bi lahko naredili več za neko osveščanje in širjenje obzorja. Mogoče s tem zvenim zelo konservativno, ampak sama sem se trudila s svojim delom odpreti nove teme in spregovoriti o stvareh na dostopnejši način.

Ali imate na terenu prevajalca iz države, ki jo obiščete?

Rada govorim, če se le da, v domačem jeziku. Ko pa tega ne znam, pa vedno poskrbim za lokalnega vodnika, ki je z mano. Tako je dejansko najlažje. Takšne stvari so pomembne, ker delam v glavnem v krajih, v katerih ljudje ne govorijo angleško.

V nečem pa smo si ljudje še posebej podobni. Kamorkoli po svetu greš, se prej ko slej sporazumeš. Obstajajo neke osnovne geste. Med ljudmi je nekaj, kar nas združuje ne glede na različne kulture in kilometre med nami.

Velikokrat slišimo, da smo si ljudje različni. Da so Nemci hladni, Španci temperamentni, Balkanci zgovorni. Ali imate po vseh teh potovanjih občutek, da si ljudje navsezadnje le nismo tako različni?

So neke generalne lastnosti, ki jih narodi imajo. Nočem, da bi to zdaj zvenelo stereotipno, ampak neki generalni značaji zagotovo so. Znotraj teh pa je treba odkrivati zgodbe, ki dokazujejo, da smo si ljudje podobni.

»Med ljudmi je nekaj, kar nas združuje ne glede na različne kulture in kilometre med nami.«

Mojca Mavec

To mi je pomembno, ker živim v okolju, ki je še vedno zelo kritično recimo do priseljencev, včasih bolj, kot mi je ljubo. V primerjavi z nekaterimi evropskimi državami v tem zadnjem valu migrantov res nismo sprejeli veliko novih priseljencev, pa je bil že cel »kaos«. Ne pozabimo, mi vsi smo nomadi. Na začetku smo vsi bili nomadi in smo se premikali, dokler se nismo za stalno nekje naselili. Premikanje nam je v genih in to je tudi eno od sporočil oddaj, ki jih delam.

Vsaka država je po svoje edinstvena, vsak kraj ima veliko znamenitosti. Po katerem ključu pa izbirate, katera država ali katero mesto je primerna/primerno za oddajo?

Na žalost sem včasih pri tem omejena, ampak sploh ne z uredniki. Odvisna sem seveda od določenih sponzorjev, saj stvari pokrivam sama z njihovo pomočjo. Skušam si izbrati destinacije, ki so aktualne. Zato recimo Katalonija, Izrael, ki bo v prihodnjem letu gostil Eurosong.

Žal mi je, da se nisem lotila Rusije pred nogometnim prvenstvom. Po drugi strani pa se trudim vedno vključiti kakšno državo, ki nam je blizu. Obožujem Nemčijo, ki je neverjetno raznolika država, na katero pa prevečkrat gledamo stereotipno.

Foto: osebni arhiv

Omenili ste sponzorje, kako do njih pristopate?

Veliko sponzorjev, če so iz Slovenije, pozna oddajo. Imamo dobre reference, dobro gledanost. Velikokrat pa so to predvsem turistične organizacije drugih držav, recimo super sodelujemo z nemško turistično organizacijo, saj tam praktično vsako leto posnamem eno oddajo.

V zadnjih letih super sodelujem tudi s Turkish Airlines, ki poskrbi vsaj za letalsko karto, kar precej zmanjša stroške potovanja.

Pa ste potem morda pod pritiskom, da morate zaradi tega, ker vas delno financirajo, narediti boljšo oddajo?

Ja, včasih sem. Pa ne gre za to, ali je oddaja dobra ali slaba, si pa seveda včasih omejen s temami, ki jih prikazuješ.

Kako dolgo se običajno pripravljate na 45-minutno oddajo?

Predvsem se dlje časa pripravljam kot dejansko potem snemam. Snemanja so zelo kratka. Običajno sem na terenu največ en teden ali deset dni, odvisno od destinacije. Priprav je pa zelo veliko. Sem tropska roža, tako da zimo zelo težko prenašam. Ta čas je čas intenzivnega študija. To je bistveni del moje oddaje.

Ko si potem enkrat na terenu, si praktično že pripravljen in veš, kaj te čaka, veš, kaj potrebuješ. Seveda pa je tudi nekaj improvizacije, to je čar oddaje. So te neke male zadrege in presenečenja. Dejansko ta žanr res veliko prenese, tudi malo improvizacije, in mislim, da je to še tisti dodatni šarm, ki je ljudem všeč.

Zakaj ste opustili pisanje na vaši spletni strani?

Obožujem vse nove medije, spletna stran pa se mi zdi že pase. Zdaj moraš imeti blog ali Instagram, ki sem ga odkrila pred dvema letoma in uživam v njem. Z njim lahko dosežeš mlajše generacije, sploh ker je RTV v zadnjem desetletju res izgubil veliko mladih.

»Vedno govorijo o »begu možganov«, ampak velik del možganov bo z leti prišel tudi nazaj.«

Mojca Mavec

Znotraj naše hiše je to še vedno zelo nerazumljen medij. Imamo sicer ljudi, ki se ukvarjajo s Facebookom, ampak tukaj bi res morali angažirati mlade, mlajšo generacijo, saj so s tem gor rasli. Ko sploh še ne razumemo teh tehnologij, jih že vidimo kot sovražne.

Sama včasih kakšno napoved posnamem s telefonom. Zakaj pa ne? Te tehnologije so zdaj že tako napredne, zakaj jih ne bi izkoristili? To se mi zdi res dober izziv. Je sicer konkurenca tradicionalnim medijem, ampak hkrati predstavlja tudi kompatibilnost, če znaš to izkoristiti.

Foto: osebni arhiv

Kako komentirate obtožbe, da ste svoje kolumne prepisovali iz časopisa Die Welt?

Vsi smo krvavi pod kožo. Pri meni je šlo za stvar iz neke čisto osebne stiske in na to absolutno nisem ponosna. O tem sem potem tudi javno spregovorila, se opravičila in se nisem delala neumne ali trdila, da to ni res.

Zdi se mi pomembno, da so ljudje to sprejeli in da od takrat delam normalno naprej ter da ljudje sprejemajo moje delo. Se mi zdi, da je z leti to najlepši dokaz, da ljudje vseeno razumejo. Zdi se mi prav, da si pri takšnih stvareh iskren.

Pogosto slišimo, kako se mlade ljudi spodbuja, naj gredo ven iz Slovenije in tam dobijo čim več izkušenj. Kaj pa če tam ostanejo?

Če gledam svojo zgodbo, je bilo to, da sem mlada začela potovati in nabirati izkušnje, najboljše, kar sem lahko naredila. Mladi imate fantastične možnosti in mehanizme, tudi Erasmus+. In mislim, da absolutno ja! Pridobiti čim več izkušenj! Nujno morate v tujino, ker je Slovenija absolutno premajhna.

Potem ko si starejši, pa se rad vračaš domov. Z leti začneš ceniti tudi varnost, sigurnost in to, da je narava za prvim vogalom, da piješ čisto vodo iz pipe, da dihaš čisti zrak.

Resnično verjamem v Evropsko unijo. Je pa res, da smo Slovenci zelo slabi pri izkoriščanju evropskih sredstev, pri obvladovanju te birokracije, tudi zdaj pri novi perspektivi. Vedno govorijo o »begu možganov«, ampak velik del možganov bo z leti prišel tudi nazaj. V to sem prepričana.

Be the first to comment on "»Življenje je potovanje.«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*