Zgodbe iz vzgojnih zavodov

Recenzija Posledice (2018)

Nejc Kirn, Sabina Zorman

Konec filma, midva pa še kar sediva in gledava v ekran. Film naju je prevzel. Posledice obravnavajo odraščanje in izoblikovanje identitete v družbi, v kateri vlada več problematik. Izpostavljeni sta predvsem dve – prestopništvo med mladimi, kar krepi zastaran način obravnavanja tega problema, in tabu homoseksualnosti v družbi.

Gledalec spremlja dogajanje, v katerem 18-letni Andrej (Matej Zemljič) pristane v vzgojnem zavodu zaradi neprimernega in nasilnega vedenja. Velik vpliv na to ima njegova družina. Mama je zaradi dogajanja na meji živčnega zloma, s svojo strogostjo pa si zakriva oči pred tem, da je njen otrok prestopnik – to lahko dojemamo kot obrambni mehanizem.

Na Andreja z zelo permisivno vzgojo vpliva tudi oče, ta pri hiši nima nobene besede in ga preglasi celo lastni sin. Oče se s svojo prijaznostjo želi prepričati, da ni sam kriv za sinovo obnašanje.

Foto: Luka Škulj

V zavodu Andrej hitro najde svoje mesto – v tolpi, ki jo vodi Željko (Timon Šturbej). Slednji ga potegne v svoje posle, med njima pa se razvije posebno »prijateljstvo«. Kljub občutku pripadnosti Andrej skozi naloge, ki mu jih nalaga Željko, odkriva, da to, kar počne, ni prav. Ker se počuti izdanega, se mu na koncu zoperstavi, to pa terja svoje posledice in vodi do fizičnega obračuna.

Film ne kritizira prestopnikov, ampak celoten sistem. Zavod ni predstavljen kot ustanova, v kateri bi pomagali težavnim najstnikom, temveč kot izhod v sili, ki jih umakne z ulic. Negativno so predstavljeni tudi delavci zavoda, ki nimajo avtoritete in nikakršnega nadzora nad najstniki. Vsi skupaj tvorijo družbo, ta pa ne ponuja rešitve, le navidezno osebnostno svobodo, ki ima vedno svoje posledice.

Zavod ni predstavljen kot ustanova, v kateri bi pomagali težavnim najstnikom, temveč kot izhod v sili, ki jih umakne z ulic. 

V tem krogu se vrti tudi intimni boj seksualnosti. Homoseksualnost je še vedno zaznamovana, slabšalno predvsem med »mačo moškimi«, ki prisegajo na hegemonistično moškost. Prav taki so po navadi na čelu organizacij, kot je mafija. Željkov lik ta stereotip ruši. Njegova seksualna
usmerjenost ni čisto pojasnjena, je pa očitno, da jo zlorablja za čustveno manipulacijo.

Šumi iz okolice, nestatičnost kamere, ki se ves čas rahlo nagiba na stran, in stalno spremljanje protagonista od blizu ohranjajo gledalčevo pozornost. Način snemanja daje občutka tesnobe in grotesknosti, kakršna je doživljal Andrej. To nelagodje lahko začutimo že na začetku, skozi film se stopnjuje in doživi svoj vrhunec pri zaključni špici, ko režiser namenoma uporabi tišino. To nam da čas za razmislek, kot ga je imel Andrej po maščevanju Željku.

Režiser Darko Štante je presegel vsa svoja dosedanja dela na filmskem področju. To dokazujejo tudi nagrade – na 21. Festivalu slovenskega filma so Posledice požele kar štiri vesne. Štante je navdih črpal iz vzgojnega zavoda, v katerem je tudi sam zaposlen. Priznal je, da je osebna povezanost režiserja s tematiko lahko problematična in da se je izogibal dejanskim primerom iz svojih izkušenj. Prav osebna nota pa filmu daje nekaj več.

Foto: Luka Škulj

Be the first to comment on "Zgodbe iz vzgojnih zavodov"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*