Pes čuvaj ali cucek na verigi?

Foto: Miroslav Chaloupka

Pritiski na novinarstvo

Žana Erznožnik, Maja Pavlin

V letu 2017 je bilo prvič v zgodovini več novinarjev ubitih na območjih, na katerih ne divja vojna, v primerjavi z vojnimi območji, kažejo Unescovi podatki. Istega leta je bilo po podatkih študije neprofitne organizacije Article 19 na svetu ubitih 78 novinarjev, kar 326 pa jih je bilo zaprtih.

V povprečju ostane 90 odstotkov fizičnih napadov na novinarje nekaznovanih. Vse to pa niso le številke, temveč ljudje s svojci in velikim pomenom za kvalitetno informiranost družbe, ki je ključna za obstoj demokracije.

Umor – skrajna oblika pritiska na novinarje

Eden izmed najbolj zloglasnih umorov evropskih novinarjev preteklega leta je bil umor slovaškega novinarja Jana Kuciaka in njegovega dekleta Martine Kušnirove. Na Slovaškem je bil to prvi umor novinarja po osamosvojitvi države, kar je še dodatno pretreslo mlado državo.

Skupaj s češko kolegico Pavlo Holcovo, ustanoviteljico Češkega centra za preiskovalno novinarstvo, je Kuciak raziskoval povezavo med italijansko mafijo in slovaškim parlamentom, smrt njega in njegove zaročenke pa je spodbudila številne množične proteste, ki so med drugim pripomogli k odstopu slovaškega premierja in njegovega kabineta.

»O umoru Jana in Martine sem izvedela le nekaj minut po odkritju njunih trupel. Urednik mi je takoj svetoval, naj si poiščem policijsko zaščito, vendar sama še vedela nisem, kako naj to naredim,« je povedala Holcova. In če jo je češka policija kontaktirala kar sama ter ji ponudila zaščito, še preden je sploh zaprosila zanjo, so ji slovaški policisti pripravili popolnoma drugačen sprejem. Po vpoklicu na pričanje so jo v priporu zadrževali več ur, ji zasegli telefon in od nje zahtevali informacije o raziskavi, ki jo je opravljala s Kuciakom.

Umori so najbolj skrajna oblika pritiska na novinarje, ki je medijsko tudi najbolj odmevna. Manj pa se govori o blažjih, a precej pogostejših oblikah pritiska, ki jih najverjetneje v svoji karieri doživi prav vsak novinar. Gre za verbalne pritiske, ki so lahko dobesedni, na primer »ne objavi tega«, lahko pa gre za žalitve, diskreditacije, celo grožnje s fizičnim nasiljem ali z izgubo službe. Slednje pravzaprav izvira iz negotove oblike zaposlitve – prekarnosti.

O blažjih oblikah pritiska se govori premalo

V novinarstvu prekarnost ni nič novega. »Ko je medijem začelo primanjkovati denarja, so želeli ohraniti isto število ljudi, hkrati pa so morali znižati stroške, in to so dosegli s slabo plačanimi ‘večnimi prekarci’,« je povedal Anže Voh Boštic, glavni urednik in ustanovitelj portala Pod črto, kjer se ukvarjajo s preiskovalnim novinarstvom. Strah za službo je izjemno pomemben dejavnik pri tem, ali novinar opravlja vlogo psa čuvaja ali pa je cucek na verigi.

Študija Article 19 je pokazala, da je bilo v letu 2017 kar 97 odstotkov novinarjev za zapahi lokalnih.

Še večji pritiski na novinarje se kažejo na lokalnem in regionalnem področju. Tu so problematični še posebej zato, ker so pogosto manj vidni kot pritiski na novinarje, ki delujejo na državni ravni. Študija Article 19 je pokazala, da je bilo v letu 2017 kar 97 odstotkov novinarjev za zapahi lokalnih.

RTV-jeva dopisnica z novogoriškega območja Mojca Dumančič je bila tudi sama žrtev napada, ko je avgusta 2018 voznik osebnega avtomobila zapeljal vanjo in njenega snemalca. Niso pa zgolj novinarji tisti, ki so deležni pritiskov.

»Vrhovni lokalni veljaki pritiskajo tudi na ljudi okoli nas, zaradi česar lokalni novinarji še težje pridemo do konkretnih odgovorov,« je za Društvo novinarjev Slovenije pojasnila Dumančičeva. Pravi, da te pritiske izvajajo s pomočjo »lokalnih niti, povezav, hobotnice«.

Družbena omrežja manjšajo verodostojnost medijev?

K slabšanju poklicnega ugleda novinarjev in celo sovraštva do njih sta pripomogla razmah lažnih novic in uporaba družbenih omrežij. Slednje je problematično, saj je praktično vsak dobil v roke »največji možni mikrofon« za diskreditacije, kakor se je na Festivalu Naprej/Forward izrazil odgovorni urednik Večera Matija Stepišnik. Opozoril je, da družba novinarskega poklica ne ceni in novinarjev ne razume kot svojih zaveznikov.

Razmah lažnih novic upravičeno vzbuja nezaupanje v medije, a žal tudi v medije, ki poročajo korektno.

Negativne naravnanosti, diskreditacije in bojkota določenih novinarjev ter medijev se z uporabo svojega »mikrofona« poslužujejo tudi politiki ali ostali, ki zasedajo vplivne položaje. Politiki imajo velik vpliv na del prebivalstva, hkrati pa dajejo občutek, da je način izražanja, ki se ga poslužujejo, družbeno sprejemljiv.

Za »kralja sovražnih tvitov« bi lahko označili ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Od dneva po napovedi predsedniške kandidature do 19. 1. 2019 je objavil kar 1340 tvitov, v katerih negativno piše o medijih, novinarstvu ali novinarjih. Trump resne in uveljavljene medije, ki ga kritizirajo, označuje za fake news, novinarje za neumne in novinarstvo za »sovražnika ljudstva«.

Ta izraz je uporabil tudi na isti dan, ko so evakuirali poslovno stavbo CNN v New Yorku po prejetju klica, da naj bi bilo v njej pet bomb. Na koncu se je izkazalo, da je bil alarm lažen, so pa v tem obdobju prestregli več pošiljk z improviziranimi bombami, naslovljenih na CNN, politike in mnenjske voditelje, ki jih je poslal zagreti Trumpov podpornik njegovim »sovražnikom«.

Razmah lažnih novic upravičeno vzbuja nezaupanje v medije, a žal tudi v medije, ki poročajo korektno. Holcova pravi, da so lažne novice ustvarili ekstremisti, med drugim tudi skrajno desničarske vlade z namenom, da zamajejo moč medijev.

Demokratični temelj svobode medijev pod vprašajem

Večjo težavo predstavlja razmah pritiskov v državah, ki so imele sicer močno zasidrano pravico svobodnega poročanja. Ena od teh je Češka Republika, ki je imela še pred petimi leti za več kot dvakrat boljši indeks svetovne svobode medijev kot Slovenija, lani pa je indeks pokazal manjšo svobodo medijev kot pri nas. Višji kot je indeks posamezne države, manjšo svobodo imajo tamkajšnji mediji. Že lani so na Češkem imeli celo manjšo svobodo medijev kot pri nas.

Indekse 180 držav že od leta 2002 vsakoletno določajo Novinarji brez meja (RSF) na podlagi analize vprašalnikov, na katere odgovarjajo strokovnjaki, kvalitativno pa obdelajo napade na novinarje.

Povezava med avtoritarno politiko in pritiski na novinarstvo je logična, če predpostavimo, da je avtoritarnost predstopnja totalitarnosti, ta pa je nasprotje demokracije. Hkrati pa naj bi novinarji ščitili in omogočali demokratično ureditev, s tem da bi pluralno in neodvisno informirali javnost. V letu 2018 je bilo vseh deset držav, ki so se po indeksu izkazale za najbolj prijazne do novinarjev, demokratičnih, vseh deset držav, ki so se znašle najnižje na lestvici, pa je totalitarnih, avtoritarnih ali enopartijskih.

Po mnenju Holcove je eden od razlogov za vzpon avtoritarnih politik v Evropi odgovornost, ki jo ljudem prinaša demokracija. Prav zato po njenem mnenju ljudje posegajo po najlažji rešitvi – neodločanju ali prepuščanju odločitev nekomu drugemu. »Ljudi je treba izobraziti, zakaj je demokracija zanje dobra, vendar pa morajo novinarji še pred tem razumeti, zakaj podpora demokraciji sploh upada,« je povedala in dodala, da te človek, ki te ne bo imel namena poslušati, tudi ne bo poslušal.           

Poslabšanje razmer na Češkem lahko povežemo s predsedovanjem Miloša Zemana, ki je na oblasti od leta 2013. V času predsedovanja je spremenil številne nazore in se iz podpornika vstopa Češke v EU, označenega za levosredinskega politika, spremenil v ksenofobičnega, evroskeptičnega in rasističnega politika, označenega tudi za desničarskega populista.

»Mediji potrebujejo finančna sredstva za dobro poročanje, vendar ta nikakor ne smejo priti od države, sicer bi svoboda medijev pristala v rokah države in njenih politik.«

Pavla Holcova

V zadnjih letih je Zeman novinarje označil za hijene in gnoj, oktobra 2017 pa je na novinarski konferenci izvlekel puško AK-47 z napisom »na novinarje«. Prav tako se zavzema za zakone, ki bi zaostrili kazni za obrekovanje ‒ predvsem za obrekovanje predsednika. Hkrati se na Češkem povečuje število medijev v lastništvu oligarhov, kot je premier in hkrati eden najbogatejših Čehov Andrej Babiš, ki ima v lasti več različnih medijev v Češki republiki.

Problematična lastništva medijev

Po mnenju Holcove so takšna lastništva medijev izjemno škodljiva za nepristransko poročanje. »Mediji potrebujejo finančna sredstva za dobro poročanje, vendar ta nikakor ne smejo priti od države, sicer bi svoboda medijev pristala v rokah države in njenih politik,« je dejala. Dodaja, da moramo ugotoviti, kako pripraviti ljudi do tega, da bodo za novice pripravljeni plačevati.

A so tudi zasebna lastništva medijev lahko problematična. Sploh ko gre za velike korporacije ali podjetja, katerih primarna dejavnost ni medijska. Privatni medijski lastniki so eden večjih problemov slovenskega medijskega prostora. Voh Boštic je povedal, da obstaja nenapisano pravilo, da o lastniku medija pač ne boš pisal negativno, četudi veš, da ima nekaj masla na glavi. Je pa to manj problematično, dokler obstajajo mediji z drugimi lastniki, ki bodo namesto tebe pokrili to temo.

Novinar se mora zavedati nevarnosti svojega poklica

Holcova je dejala, da se sama zaveda tveganja, v katerega se spušča ob raziskovanju zgodb, in da jo seveda skrbi tudi za njene bližnje. Voh Boštic se strinja, da se mora novinar zavedati, s kom ima opravka, ko raziskuje kaj, s čimer bi lahko dregnil v osje gnezdo, in skrbno pretehtati, kaj vključiti v članek in česa ne.

Takšnega tehtanja stroškov in koristi pa po njegovem mnenju ne opravljajo le novinarji, temveč tudi mafija in drugi udeleženci v organiziranem kriminalu ali korupciji. Kakor pravi Voh Boštic, ti vedno tehtajo, ali se splača novinarja utišati in s tem tvegati še večjo pozornost in hitrejše širjenje zgodbe ali je bolje dovoliti novinarju, da piše in tako tvegati soočenje s policijo in sodstvom.

Izključujoče se pravice

Svoboda govora in svoboda poročanja nista absolutni pravici. Izključujeta se namreč z več drugimi. Poročanje medijev je tako podvrženo številnim zakonom, ki kaznujejo npr. sovražni govor, izdajo tajnih podatkov, posege v zasebnost ipd. A zakonodaja določenih držav posega v medijsko svobodo več, kakor je potrebno, in tako izvajajo cenzuro nad medijskim poročanjem.

Primer tako velikega nadzora države nad delovanjem medijev je zagotovo Rusija, tam se novinarji v želji po več svobode raje kot v resne medije usmerjajo v manj nadzorovane rumene. Pri obnovitvi zaupanja ljudi novinarjem bi poleg zajezitve lažnih novic in lažnega govora novinarji veliko storili že z medsebojno solidarnostjo in zavedanjem o skupni nalogi.

Utišati enega novinarja ni težko, a utišati skupnost, ki bo njegovo zgodbo širila dalje, pa je nemogoče. Novinarji se bodo morali zavzeti za to, da bodo ohranili četrto vejo oblasti in dokazali, da so še vedno psi čuvaji oblasti, in ne le cucki, ujeti na njenih verigah.

Be the first to comment on "Pes čuvaj ali cucek na verigi?"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*