»Obdržati moraš integriteto in o stvareh poročati tako, kot jih vidiš.«

Foto: Saša Strmšnik

Intervju z Guyjem De Launeyjem, BBC News

Eva Peserl, Kaja Stepančič, Meta Gantar

V novinarstvu si moraš za kvalitetno opravljanje svojega poklica zgraditi zelo obširno mrežo kontaktov, pravi Guy De Launey, stalni dopisnik za BBC News iz tujih držav že od leta 2004. Že sedmo leto zapored je na lovu za zgodbami v jugovzhodni Evropi, kjerkoli pa je do zdaj bil, je imel skoraj same prijetne izkušnje z intervjuji ljudi »z ulice« ali vlade. Malokdaj je čutil potrebo, da si mora »takoj po srečanju umiti roke«.

Še vedno ostaja zelo povezan z angleškimi mediji, a kljub temu ne more direktno napovedati, kako bo Brexit vplival nanje. Zagotovo pa bo v novinarskih prispevkih zaznati več zaključkov. »Kajti na težek način smo se naučili, kako je, ko v debati eni od dveh strani dovoliš, da ponavlja trditve, za katere lahko vsak dokaže, da so neresnične,« dodaja.

Kako poteka uvajanje v novinarsko delo na vašem mediju?

Včasih so bili načini uvajanja v poklic različni, ideja o pridobitvi novinarske diplome za opravljanje tega poklica pa je relativno nova. Sam je nisem potreboval. V novinarski poklic sem vstopil po petih letih od zaključka študija, v tem času pa sem se ukvarjal z veliko različnimi dejavnostmi, s katerimi sem si nabral veliko življenjskih izkušenj.

Tako sem svet in pozneje tudi svoj poklic videl z drugačnega zornega kota, torej z zornega kota ljudi, ki so se znašli v podobnih situacijah kot jaz sam. Novinarstvu tako dodaš tisto dodatno vrednost. Ne morem si predstavljati, da bi živel v nekakšnem novinarskem mehurčku in nikoli izkusil realnega življenja izven tega poklica ter bi takoj po študiju začel delati v novinarstvu brez kakršnih koli izkušenj.

Ali spremljate slovenske medije?

Ja. Sicer spremljam raje spletne portale, kjer so zbrane vse novice iz raznolikih spletnih medijev. Kot dopisniku iz osmih različnih držav, večinoma držav bivše Jugoslavije, se zdi, da je ta medijski prostor prenasičen z različnimi mediji. Večina ljudi bi bila najbrž zadovoljna z enim medijem, ki bi pokrival to celotno območje.

»Povprečni bralec na spletni strani preživi minuto do minuto in pol. Nato pa pomislim, koliko časa sem porabil, da sem takšno besedilo sploh napisal.«

Guy De Launey

Kako se na primer slovenski spletni mediji razlikujejo od BBC-jevega spletnega portala? Kakšne pomanjkljivosti imajo?

Pri oblikovanju novinarskih besedil novinar sodeluje tudi s producenti in z drugimi. To zahteva veliko intenzivnega dela in odgovornosti, saj je spletna stran v angleščini, kar pomeni, da jo berejo vsi angleško govoreči.

Slovenske medije bere le okrog 2 milijona ljudi in zato, predvsem novi spletni mediji, niso tako tehnično dovršeni kot BBC-jev spletni portal. Temu sledi tudi velika konkurenca angleških in ameriških medijev, kar je po mojem mnenju zelo zdravo za kakovost tovrstnih medijev. Seveda pa je izbira medija stvar okusa.

Vsak dan nam različne vrste medijev posredujejo izjemno veliko količino informacij, zlasti mladi bralci so na to še posebej prilagojeni in zato niti nimajo dovolj volje ali pozornosti, da bi besedilo prebrali.

Dandanes imamo različne merilce klikov in gledanosti posameznega medija. Povprečni bralec na spletni strani preživi minuto do minuto in pol. Nato pa pomislim, koliko časa sem porabil, da sem takšno besedilo sploh napisal.

Borba za gledanost in pritegnitev pozornosti ni nič novega. Enako je na primer pri radiu. Vedno sem o njem razmišljal kot o borbi za ušesa ljudi. Samo s svojim glasom moraš pritegniti pozornost poslušalca, obenem pa ohranjati kvaliteto.

Svoja besedila in avdio-vizualno gradivo pošiljam v London, tam pa se odločijo, kako bodo vsebino oblikovali. Nad tem imam zelo malo kontrole, zato moraš kot dopisnik tem ljudem zaupati in v njih prepoznati sovražnike oziroma zaveznike, saj te predstavljajo svetu v določeni luči.

Foto: Saša Strmšnik

Kot dopisnik pokrivate veliko različnih držav. Kakšen je vaš tedenski oz. mesečni urnik?

Vsak dan takoj zjutraj pregledam novice na raznih spletnih medijih in socialnih omrežjih, vse dogodke, pretekle in prihajajoče, pa si beležim. To mi omogoča, da vedno vem, kaj se dogaja, in sem aktualen. Vsak večer si tudi napišem seznam stvari, ki jih moram postoriti naslednji dan, zgodi pa se, da te z začrtane poti spelje kakšna nova nepričakovana novica. Na tem seznamu je lahko vse od oblikovanja novih zgodb do obdelovanja materiala, ki ga že imaš. Imam več delovnih strategij, vse od zvezkov do dnevnikov, ki jih izmenjujem, ko imam blokado, kar se tudi lahko zgodi.

Na mesec se odpravim na enega ali dva izleta, ki trajata približno dva do štiri dni, na katerih pišem zgodbe. Običajno grem v Bosno, na Kosovo, v Srbijo, Makedonijo, Črno goro … Greš pač tja, kjer so novice.

Najprej si strateško načrtujem kraj potovanja. Pomislim na to, kakšne zgodbe bom tam našel, kakšne ljudi lahko povprašam o določeni temi in komu lahko takšno zgodbo prodam. Vedno sem pozoren na to, da taka potovanja spremenim v produktivna. Zgodbe je treba videti oz. identificirati, dokumentirati in oblikovati.

Ob prihodu na kraj dogajanja mora biti tvoja zgodba več ali manj že pripravljena, le odpraviti se moraš na teren in začeti z intervjuji.

»Če želiš opravljati svoje poslanstvo, doseči karseda veliko ljudi in povedati zgodbe, ki jih dejansko želiš, je delo ‘freelancerja’ odlično.«

Guy De Launey

Glede na to, da se vaša medijska hiša financira z davkoplačevalskim denarjem, bi lahko rekli, da imate pri delu veliko samostojnosti?

Ja, seveda. Kljub temu, da je letna naročnina le 150 funtov, je BBC še vedno največji medij na svetu. Svojim bralcem in poslušalcem res dajejo, kar ti potrebujejo. Zelo dobro se prilagajajo novodobnim izzivom, tehnologiji in trendom. Veliko organizacij je s pojavom interneta tako rekoč zaspalo, BBC pa se je že od začetka popolnoma prilagodil internetni dobi, zato je danes tako uspešen, vpliven in prepoznaven.

Z britansko vlado ima tudi 10-letno pogodbo, tej pa gre pogodba na trenutke rahlo v nos. Nekako ne marajo takšne neodvisnosti in bi želeli, da smo bolj naklonjeni trenutni vladi. To je vedno bil problem, s katerim se je BBC soočal. Drugi mediji se osredotočajo na zaslužek, medtem ko se pri nas osredotočamo na potrebe javnosti.

Zato poskušajo vsi pritiskati na nas, a ljudje, ki tam delamo, se držimo neodvisnosti. Osebno nisem nikoli dobil kakršnih koli uredniških ukazov, na kakšen način naj zgodbo napišem ali oblikujem.

Potem si tudi sami izbirate, kaj boste raziskovali.

Kot dopisnik sem relativno na t. i. tihem območju. Ne zanimajo me stvari, kot so le pisanje odzivov na posamezne dogodke, temveč dogodki in stvari, ki imajo globlji pomen. Osem let sem preživel v Kambodži, in sicer v obdobju po vojni, saj je bilo zame pomembno tudi življenje ljudi po vojni. Ta ostanejo pozabljena, saj je za druge aktualno predvsem dogajanje med vojno.

Srečo imam, da sem v tem poslu že zelo dolgo ter zato vem, kaj počnem, in mi uredniki zaupajo, ker tako tudi olajšam njihovo delo. To je še posebej vidno v mojem delu na radiu, saj vem, kaj bi se na primer dobro slišalo.

Foto: Saša Strmšnik

O svojih urednikih in delu govorite zelo pozitivno. Vas morda kakšna stvar moti?

V enem od člankov Owena Bennetta – Jonesa v The London Review of Books je omenjeno, da želijo prestižnejši dopisniki delati za bolj »prestižne« novice, ki jih posluša glavnina občinstva, novinci pa se bodo zadovoljili s katerim koli delom, dokler bo plačano. V tem je kanček resnice, a poraja se naslednje vprašanje – »oči oziroma ušesa katerih gledalcev ali poslušalcev so več vredna? Ljudje, ki poslušajo Radio 5 Live ali Radio 4’s Today programme?«. Uredniki se prilagodijo potrebam poslušalcev določenega medija, kar pa je zame dobra stvar.

Kot dopisnik poznam določeno zgodbo do potankosti in lahko napišem prispevek za spletni portal ali pa se v živo javljam na radio vsako uro. Če si obseden in želiš delati le za »prestižno« in prepoznavno medijsko hišo ali oddajo, boš nesrečen. Če pa želiš opravljati svoje poslanstvo, doseči karseda veliko ljudi in povedati zgodbe, ki jih dejansko želiš, pa je delo »freelancerja« odlično.

Kakšne so na splošno možnosti za opravljanje novinarskega poklica v tujini?

To, da jezik predstavlja oviro za delo novinarja, ne bi smel biti problem. Ko imaš neko predznanje jezika in ko živiš v okolju, v katerem ta jezik govorijo kot materni jezik, potem se tvoje znanje le še izboljša.

Na BBC-ju v bistvu dela zelo veliko ljudi iz nekdanje Jugoslavije. Sam se učim slovensko, znam hrvaško, ampak spet ne dovolj. Vedno imaš omejitve pri prevodih, kjer se marsikaj lahko »izgubi«.

Imate na terenu tudi prevajalce?

Včasih. Če ravno moram. Če je mogoče, delam intervjuje v angleščini, ampak vedno imam raje tekoč pogovor v maternem jeziku kot polomljeno angleščino. Zavedamo pa se skupnega problema, da prevajalci včasih ne prenesejo vsega, kar je sogovornik povedal. Sploh na območjih, ki se še razvijajo, kjer stvari potekajo ad hoc. Včasih ti prevajajo tudi ljudje, ki niso profesionalci ali odobreni od sodišč, vlade. In še posebej takrat moraš paziti, kako uporabljaš pridobljeni material.

»Ideja uravnoteženega poročanja in nepristranskosti je v BBC-jevem genskem zapisu. To med drugim naredi novice zaupanja vredne. A jim lahko tudi škoduje.«

Guy De Launey

Kakšen učinek bi imel Brexit na delovanje angleških medijev in BBC-ja?

Hm, poglejte. Že na začetku se bodo pojavile logistične težave. Trenutno je za dopisnike, kot sem jaz, ki pokrivamo več različnih držav, potovanje med državami relativno enostavno, ampak to se lahko hitro spremeni. Brexit je že zdaj povod za nekatere spremembe pri delovanju BBC-ja. Ideja uravnoteženega poročanja in nepristranskosti je v BBC-jevem genskem zapisu. To med drugim naredi novice zaupanja vredne. A jim lahko tudi škoduje.

In to se je zgodilo s poročanjem o eni od nasprotnih si strani v debati o referendumu o članstvu Združenega kraljestva v Evropski uniji. Omenjeni dve BBC-jevi kvaliteti sta postali šibki točki. Čeprav so vsi vedeli, da govorijo nezaslišane in nepreverjene reči, so jih še kar naprej ponavljali, BBC pa je to še kar naprej oddajal v imenu uravnoteženega poročanja.

To je rezultiralo v tem, da občinstvo in novinarji toliko bolj preverjajo informacije, ki se pojavljajo v medijih. Pojavilo se je tudi prevpraševanje, kaj sploh nepristransko poročanje je.  Zame nepristranskost ne pomeni, da vzameš zgolj informacije z obeh strani in ne narediš nekega konkretnega zaključka. Del nepristranskosti je tudi to, da poveš stvari, kot jih vidiš.

Kakšne pa so še ostale omejitve?

Poleg tega je pomembno tudi izbirati goste. Bo to nekdo, ki je pristojen, da komentira zadeve, ki so v javnem interesu, bo to nekdo, ki je privilegiran, ali nekdo, ki se zagovarja? Če veš, da je nekdo, kot je Boris Johnson, skoraj serijski lažnivec, je vprašanje, kolikokrat in kdaj se bo pojavil kot kompetenten sogovornik.

Ampak mediji to še kar počno, kot recimo The Daily Telegraph ali Express, ki poročata, kot da bi živela v nekem paralelnem svetu in zanikata realno politično situacijo. Z izbiro sogovornikov tematike normaliziraš in usmerjaš, kako se bo o stvareh govorilo.

Be the first to comment on "»Obdržati moraš integriteto in o stvareh poročati tako, kot jih vidiš.«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*