»Novinarka bom!«

Foto: Pexels

Ajda Kus

Foto: osebni arhiv

Ko sem pred skoraj dvema letoma doma naznanila, da se s študija medicine prepišem na novinarstvo, je bil najprijaznejši komentar, ki sem ga dobila: »To je pa kar precejšnja sprememba.« Meni se ni zdelo tako. Namesto posameznikov bom zdravila družbo. Preprosto.

Se je pa s prepisom kar naenkrat spremenil moj status v družbi. Če so me prej gledali s spoštovanjem, ki ga zasluži bodoča zdravnica, zdaj pogosto slišim komentarje »a da si novinar, rabiš faks?« In potem so tu še »FDV-šale«. Najtežji predmet na naši fakulteti naj bi bila omara, padeš pa lahko samo po stopnicah.

Ampak nič zato. Odločena sem, da postanem »zdravnica družbe«. Prenesem tudi, da nihče ni ravno presrečen, ko prosim za izjave. Da se novinarje pogosto označuje za mrhovinarje. In da je bilo po poročanju Unesca lani več novinarjev ubitih izven vojnih območij kot na njih. To sem pač »podpisala« z vpisnim listom.

In potem pride 11. december. Skupaj s kolegi s fakultete smo na strokovni ekskurziji v Strasbourgu. Ker je naš predzadnji večer, sedimo na skupni večerji v neki pivnici. Zatopljeni v prevajanje jedilnih listov s sosednjih miz naenkrat zaslišimo »Pssst!« Natakar na televiziji nad nami prestavi na nek francoski informativni program. V centru mesta se je zgodil strelski napad. Policija svetuje, naj ljudje ne hodijo na ulice. Strelec je pobegnil. Kolegi, ki delajo pri medijskih hišah, švigajo gor in dol po stopnicah, ven iz restavracije, pa nazaj noter. Dajejo izjave, zaslišujejo »priče«.

Pred mano se odvijata dve bitki. Ena na televiziji, druga nadstropje nad mano, kjer kolegi poročajo o tem, kaj se je zgodilo.

Naslednje jutro pregledam slovenske medije. Senzacionalistični naslovi. Zasliševanje »prič, ki to niso«. Nobenih uradnih virov in veliko izjav mimoidočih, ki kot mi niso vedeli nič oprijemljivega. Javljanja iz »naše pivnice«, v kateri v resnici nismo doživeli nič pretresljivega, za vse skupaj smo namreč izvedeli po televiziji. Nikoli nismo bili zares v nevarnosti, vsa dramatičnost je bila čisto pretirana. »Poročanje s terena« torej ni imelo prav nobene informativne vrednosti. Zgolj dramaturško.

Dobrodošli v dobi, v kateri se mediji borijo za klike, sveti gral novinarstva pa ni več objektivnost, ampak škandal. V tekmi, kdo bo prvi, ni več pretirano važno, kaj poveš, ampak da poveš hitro. Paradoks sodobnega časa: Kljub temu da so orodja za preverjanje informacij dostopnejša kot kadarkoli prej, so informacije, ki jih mediji objavljajo v naglici, da bodo prehiteli ostale, vedno manj preverjene in informativne.

Namen mojega pisarjenja ni kritika kolegov, ki jih imam rada in jih globoko cenim. Želim le, da se začnemo prevpraševati o samem ustroju medijev. Smo prepričani v to, kar poročamo, ali samo hitimo, da bomo prvi?

Pred kratkim je Anuška Delić, ena naših bolj znanih preiskovalnih novinark, v najinem pogovoru izpostavila, da bi bilo dobro, da se mediji za začetek odločijo, ali želijo biti mediji ali bodo »klikfehtarji«. Dodam lahko samo še: Pika.

Be the first to comment on "»Novinarka bom!«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*