Neumorno bomo delali za vaše interese

Foto: Drugi Plan

Latniški prevzemi

Vita Maksl

»Poskušali bomo obdržati delovna mesta. In našo integriteto.«

»Bojim se, da delovna mesta in integriteta ne spadajo več v isti stavek.«

Novine, Martin Vidov in Nikola Martić, S1E12

Hrvaška televizijska serija Novine sledi delovanju velikega, resnega časopisa, ki ga lastnik proda vplivnemu in pokvarjenemu podjetniku. Ta zamenja odgovornega urednika časopisa, pritiska na svoje novinarje, »ubija« zgodbe, predlaga odpuste in na različne načine poskuša preoblikovati medij v prid svojim osebnim agendam.

Novine, ki nastajajo pod taktirko režiserja Daliborja Matanića ter scenarista in novinarja Ivice Đikića, so bliskovito navdušile občinstvo. S podporo produkcijske hiše Keshet International jo je opazil tudi Netflix, ki je zakupil prvi dve sezoni, še preden je bila druga sploh posneta.

Serija je sicer precej temačna. Tekom sezone gledalec dobi vpogled v kriminalno ozadje novega direktorja, vrstijo se grožnje, izvaja se verbalno in psihično nasilje nad zaposlenimi, tistim, ki se ne uklonijo novemu režimu časopisa, pa se polomi hrbtenico z odpustom. Zaupni viri so nekako odkriti in pretepeni ali odstranjeni. Napetost narašča.

Lastniški prevzemi medijskih hiš že več kot desetletje burijo duhove medijskih delavcev in medejo javnost.

Z napetim razvijanjem zgodbe v Novinah se postavlja vprašanje – ali so lahko posledice menjave lastnika res tako drastične? In še pomembnejše – ali se to lahko zgodi v Sloveniji?

Kopičenje moči

Slovenski medijski prostor od vstopa v novo tisočletje doživlja veliko sprememb, med najbolj  zaskrbljujočimi so menjave lastnikov medijev. Tako za novinarje kot za javnost so tvegane zato, ker bi novi lastnik teoretično lahko nastavil urednika, ki bi ustrezal njegovim željam in namenom, ta pa bi potem lahko vodil medij v smer, kamor bi želel lastnik, z regulacijo objavljenih tem, novinarjev, ki o njih pišejo, kar pa bi pomenilo zavajanje javnosti.

Situacija, najbolj podobna dogajanju v Novinah, je v Sloveniji nastala med letoma 2006 in 2008.

Vprašanje medijskega lastništva se je v Sloveniji okrepilo z vstopom v Evropsko unijo, ker se je z njim medijski trg liberaliziral in so bili prevzemi preprosti. Eden zadnjih največjih lastniških prevzemov bi se lahko zgodil, če bi skupina United group prevzela Pro plus. A ga ni. Pod United group spadajo tudi telekomunikacijski operaterji vključno s Telemachom, nekateri televizijski in športni programi, kar pomeni, da ima skupina veliko moči v medijskem prostoru.

Ta prevzem bi lahko povzročil kopičenje moči v enem pravnem subjektu, ki bi povezoval tako operaterja kot ponudnike vsebin, kar bi lahko imelo težke posledice na celotno slovensko medijsko krajino.

Podoben problem je začel nastajati že leta 2001, ko sta se povezala Pop TV in Kanal A in pridobila prevladujoč položaj na medijskem trgu, ponazori Večerov novinar Blaž Petkovič. Takšna ureditev prinese nesorazmerja v porazdelitvi oglaševalskih prihodkov. Tako močan igralec na medijskem trgu jih prevzame toliko, da ne ostane dovolj za ostale medije. V tem primeru je najbolj trpelo spletno novinarstvo, saj so spletnemu oglaševanju padale cene, ker je bilo največ vloženo v televizijsko oglaševanje.

Kdo sploh je lastnik?

Z odtekanjem oglaševalskega denarja se spreminja ekonomska podstat medijev, ki morajo zdaj iskati nove vire financiranja.

Slovenski medijski trg je premajhen, da bi naročniki zapolnili primanjkljaj denarja. »V 19. stoletju so imele časopise v lasti politične stranke in na nek način se vračamo v to obdobje. Pomembna razlika pa je, da je takrat lahko kdorkoli ustanovil časopis. Danes je za ustanovitev medija, ki bi bil konkurenčen drugim, potrebnih zelo veliko finančnih sredstev,« razlaga Jernej Amon Prodnik, docent na Fakulteti za družbene vede. Dodaja, da se opisana situacija ne dogaja le v Sloveniji, ampak je pojav globalen.

Foto: Pexels

Lastnik medija ima potencialno vpliv na njegovo delovanje, kar pa ne pomeni, da se to vedno zgodi. Druga plat problematike menjav lastnika je vprašanje, ali bo lastnik znal voditi medij in se prilagoditi razmeram v medijskem prostoru ali bo strateški.  

»Že pred leti so nestrateški lastniki prevzeli Večer in Delo, kar se je pokazalo v njihovih kasnejših težavah in nerazumevanju slovenskega medijskega novinarskega trga. Delo na primer ima nestrateškega lastnika, saj se ta ukvarja z avtomobilsko industrijo,« pojasnjuje Petkovič. Pri takih lastnikih se pogosto kmalu pokaže njihovo nepoznavanje medijske industrije, nezanimanje za razvijanje potreb medija, moteča pa je tudi netransparentnost izvora finančnih sredstev in dejansko lastništvo.  

Amon Prodnik opozarja, da je dandanes problematično, da poznamo uradne lastnike medijev, ampak po uradnih evidencah nimamo dostopa do dejanskih lastnikov. »Uradni lastnik je lahko neko tuje podjetje, ne moremo pa vedeti, kdo ima resnici vajeti v rokah,« še opozori na velik medijski problem.

Manjša kot je finančna moč lastnika, manj je jasno, od kod izvirajo sredstva za vodenje medija, kdo stoji za njim, s čimer se veča tveganje, da se lastnik financira z denarnim tokom, ki ga ustvarja medijska hiša – medij odplačuje samega sebe. Najbolj znan primer take nepravilnosti je dogajanje Delo Revij in njihovega nekdanjega lastnika Mateja Raščana, ki prestaja zaporno kazen zaradi zlorabe položaja, natančneje najemanja kreditov preko medija v višini 34 milijonov evrov.

»Velika slovenska podjetja lahko preko oglaševanja nadzorujejo poročanja o sebi, zato o njih pač ne boste prebrali kaj prida člankov v Sloveniji.«

Primož Cirman

Poleg takšnih ekstremov so pri prodaji medijev nestrateškim lastnikom na izgubi tudi novinarji. Primož Cirman v tem vidi zamujeno priložnost. Pravi, da strateški lastniki iz tujine prinesejo neko novo znanje in poglede. Dodaja: »V skupini na trgu konkuriraš z drugimi, hkrati pa si izmenjuješ izkušnje in ravno tega manjka v Sloveniji. Mediji so pred velikimi tehnološkimi in gospodarskimi izzivi in prisiljeni smo iskati neke rešitve, kar pa je na tako majhnem trgu še težje.«

Seveda ne gre spregledati primerov dobre prakse strateških lastništev slovenskih medijev. Finance s švedskim lastnikom, Dnevnik z manjšinskim lastnikom Styrio in Pop TV z lastnikom CME, ki se ukvarja s televizijskem področjem po Evropi, so svetle točke dobrega delovanja in pomemben zgled ostalim slovenskim medijem.

Slovenske Novine

Trenutno stanje ni najhujše v zadnjem desetletju. Situacija, najbolj podobna dogajanju v Novinah, je nastala med letoma 2006 in 2008, v obdobju prve vlade premierja Janeza Janše. »To je bilo brutalno obdobje za slovenske medije. Pritiski so bili ogromni. Takratno dogajanje lahko prav zares povežemo z dogodki v seriji,« se spominja Petkovič. Spremembe so bile nenadne in radikalne. Izvajali so se zasebni močni pritiski nad medijskimi hišami, tako javnimi kot zasebnimi in tudi regionalnimi.

Dogajale so se zamenjave urednikov na Delu, na Primorskih novicah, pritiski so bili močni na Večeru, javni zavod RTV Slovenija je dobil novega, nestrateškega generalnega direktorja, nastavljeni so bili novi direktorji za radio in televizijo, novi odgovorni uredniki, novinarji so menjali službe in časopisnim hišam je začela padati kredibilnost.

V tistem času je prej vodilnemu časopisu Delo začela strmo upadati naklada, javnost je začela ceniti neodvisno novinarstvo in naročniki so začeli prehajati na Dnevnik.

Foto: Alice Pasqual, Unsplash

Cirman se strinja, da so Novine zelo realističen prikaz napetosti v novinarskem svetu: »Pritiski so zelo dobro orisani, zadeve res tako funkcionirajo.« Dodaja še, da so bolj kot politični, kapitalski, predvsem kar se tiče oglaševalcev. »Velika slovenska podjetja lahko preko tega nadzorujejo poročanja o sebi, zato o njih pač ne boste prebrali kaj prida člankov v Sloveniji.«

Oteženo spremljanje informacij

Glede na posledice, ki jih lahko prinesejo menjave lastništva medijev, bi javnost morala biti bolj pozorna nanje in se spraševati, kdo stoji za informacijami, ki jih prejema. S hitrim vzponom spletnih strani in digitalnih medijev v zadnjih letih ji je to precej oteženo.

Na voljo je toliko medijev, toliko hitrih in nepreverjenih informacij, govoric in teorij zarote, da je občinstvo zasuto in ne ve, komu verjeti. Pri tem ne pomaga dejstvo, da se na medije in novinarstvo gleda drugače kot nekoč.

»Ni povezav z zdravo logiko. Obračunava se z mediji. Vsak verjame nepreverjenim govoricam. Nastal je kaos, v katerem javnost ne more več slediti vsemu,« pojasni Petkovič. Ravno ta kaos izkoriščajo vplivne skupine, ki kupujejo in ustanavljajo medije. Dnevno prihajajo nove spletne strani, novi mediji, za katere ne vemo, kdo stoji za njimi, razen če o tem poročajo neodvisni mediji.

Hkrati prihaja do novih medijskih projektov političnih strank, županov in povezave ljudi, ki obvladujejo medijski prostor, so med seboj povsem prepletene.

Kako bi se lahko vrnili v prvotno stanje?

Amon Prodnik nasprotuje omejevanju lastništva medijev: »Šlo bi za poseg v svobodo govora, če bi recimo rekli, da politične stranke ne smejo imeti v lasti medijev.« Dodaja, da bi bilo treba postaviti regulativo, ki bi med drugim jasno prepovedovala sovražni govor, predvsem pa bi moralo biti vedno popolnoma jasno, kdo je lastnik medija. Ob tem bi morali vzpostaviti mehanizme, preko katerih bi se mediji lahko financirali in tako lažje preživeli v tako majhnem medijskem prostoru.

»Ne levim ne desnim ni v interesu, da bi imeli urejene medije, ker jih tako lažje obvladujejo, lažje izkoriščajo, lažje napadajo in jim ta kaos ustreza.«

Blaž Petkovič

Od spremembe zakona o medijih je minilo že več kot 10 let. S tem, da je regulacija potrebna, se strinja tudi Petkovič, ki pa ima z dosedanjimi poskusi ureditve bolj slabe izkušnje: »Z Društvom novinarjev Slovenije smo večkrat dajali pobude za spremembe, predlagali, da morajo kupci medijev predstaviti svojo finančno konstrukcijo, od kod jim sredstva, zakaj jih zanima lastništvo medija … Se je pa kljub temu vse dogajalo nekako pod mizo.«

Pove še, da politiki ni v interesu, da bi spreminjali zakone, saj jim kaos v medijih ustreza. »Leva vlada je vedno imela interes, da bi spreminjala medijski zakon, in potem so se celo znotraj koalicije sprli, in ni prišlo do sprememb. Ne levim ne desnim ni v interesu, da bi imeli urejene medije, ker jih tako lažje obvladujejo, lažje izkoriščajo, lažje napadajo in jim ta kaos ustreza,« še zaključi.  

Glede na spremembe v medijih in trenutno neuspelih poskusih, da bi medije ustavili ali preusmerili, je odgovornost torej tudi na javnosti sami, da je pozorna na izvor informacij, ki jih sprejema.

Be the first to comment on "Neumorno bomo delali za vaše interese"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*