»Na mojem rajonu so naročniki, ki ne morejo opraviti velike potrebe brez časopisa.«

Foto: Thomas Charters

Reportaža: na poti z raznašalcem časopisa Matjažem Žagarjem

Staša Pust, Saša Strmšnik

V času, ko nekateri še vedno uživajo v trdnem spancu, spet drugi pa odhajajo domov z zabav, se na cestah pojavijo »tihe miške« s prav posebno nalogo.

S svojim zgodnjim jutranjim delom predstavljajo pomembno vez med časopisnimi mediji in njihovimi bralci, čeprav njihov poklic v osnovi ni povezan z novinarstvom. Brez njih bi ob jutranji kavi in kosmičih v roke težko prijeli in prelistali edicijo svojega najljubšega časopisa. Pridne miške, o katerih govorimo, so raznašalci časopisov, ki po slovenskih domovih vsakodnevno raznosijo več kot 100.000 izvodov časopisov.

»Dobro jutro!« se jutranje, a za drugo uro zjutraj precej veselo zasliši glas Matjaža Žagarja, raznašalca časopisov. Njegov delovnik se običajno ne začne z vonjem po kavi, ampak z vonjem sveže natisnjenih časopisov v punktu za prejem časopisa. Teh je po Sloveniji okoli 400. Vroča kava ga ne pričaka niti na vratih naročnikov, ki ob zgodnjih urah po večini še spijo. Za nagrado si jo privošči šele, ko so razvoženi vsi časopisi.

Na vprašanje, ali ima z vstajanjem ob taki nenavadni uri še vedno težave, odgovori, da ne več, saj se je na to z leti privadil. Pravi, da se človek vsega navadi. »Ravno rana ura je največji čar tega dela, saj takrat na ulici skoraj ni žive duše. Ta čas si vzamem zase in za svoje misli ter občudovanje narave,« utemelji Žagar.

»Dokler bodo mediji časopise tiskali, tako dolgo bo živel poklic raznašalca časopisov.«

Matjaž Žagar

Poudari, da sta pri tem navidezno lahkem delu »potrebni dobra organizacija in potrpežljivost. Prav tako moraš biti discipliniran in notranje močan, da vstaneš ob tako zgodnji uri.« To pa je vseeno problem za marsikaterega raznašalca »v nastajanju«. Zato ne preseneča dejstvo, da jih veliko odneha že po nekajdnevnem uvajanju, ki ga mora opraviti vsak kandidat. V tem času se seznani s pravilno uporabo torbe, ki mora biti napolnjena praktično in pazljivo, ter tudi prevoznega sredstva.

V Sloveniji tovrstno delo raznašalca opravlja približno 500 ljudi, Matjaž Žagar pa je le eden izmed njih. Svoje delo vestno opravlja že petnajst let, odkar ga je z njim seznanil njegov prijatelj, in prepričan je, da ga bo opravljal še vsaj toliko časa.

Dolga pot, polna prigod

Foto: osebni arhiv

Preden se odpravi na pot, časopise premišljeno naloži v posebno torbo in jih v njej razvrsti glede na vrsto medija in lokacijo dostave. V njegovi torbi se znajde od osem pa do deset različnih vrst časopisov. Žagar pravi, da je največ izvodov izpod peres novinarjev Slovenskih novic, ki so med Slovenci, predvsem starejšimi bralci, še posebej priljubljene. Najtežja torba je sicer ob sredah, ko po gospodinjstvih nosi Nedeljski dnevnik. Takrat teža posamezne torbe doseže tudi do 25 kilogramov, odvisno od obsega časopisa.

Prevozno sredstvo izbere glede na vremenske pogoje. Njegov vozni park vključuje motorno kolo ali avtomobil, v skrajni sili tudi lastne noge. Velikokrat se namreč zgodi, da se moped pokvari, avto z rezervnim mopedom pa je tri ali več kilometrov stran. Takrat pokvarjen motor pusti na licu mesta in delo zaključi peš ali pa ga pririne do avtomobila.

Na svoji trasi, ki je dolga skoraj 100 kilometrov, obišče približno 500 gospodinjstev. Na vsakdanjih jutranjih poteh je doživel že marsikaj, vendar ga ni prav nič odvrnilo od tega, da dela še naprej ne bi opravljal z veseljem. Še največ težav je imel s prilagajanjem na zgodnjo uro.

Če večina raznašalcev pravi, da je njihov največji sovražnik čas, je Žagar mnenja, da je to vreme, ki mu velikokrat prekriža načrte. Poleti, ko so vremenski pogoji bistveno manj zahtevni, opravi delo tudi do dvakrat hitreje. Obratna pa je zgodba pozimi, ko so zamude lahko tudi stoodstotne. Takrat se velikokrat zgodi, da cesta še ni splužena ali pa da sneg odkidajo ravno pred nabiralnike, kar njegovo delo znatno oteži. Zna pa mu zagosti tudi motor.

»Ravno rana ura je največji čar tega dela, saj takrat na ulici skoraj ni žive duše.«

Matjaž Žagar

 »Prva leta sem se velikokrat spraševal, zakaj mi je tega treba, zakaj moram iti ven v nalivu, ko bom moker kot ‘cucek’, ali pa v mrazu, snegu ali žledu, tudi ko je bilo 10 ali 15 cm snega in nič spluženo. Niti peš nisi mogel hoditi,« slikovito razlaga Žagar, vendar v isti sapi doda, da je to stvar preteklosti. Na podobne težave dandanes gleda z nasmeškom.

Z naročniki, ki so večinoma pripadniki starejše populacije, ima po večini dobre odnose. Z nekaterimi ima celo sklenjen »tihi pakt«, da jim časopis dostavi ob točno določeni uri, ki jim ga narekuje mati narava. »Na mojem rajonu so naročniki, ki ne morejo opraviti velike potrebe brez časopisa«, hiti razlagati Žagar in doda, da jim v primeru zamud časopis dostavi najprej. Prebava je pač na prvem mestu …

Nekoliko manj pa so prilagodljivi naročniki, ki nejevoljo zaradi zamud v tiskarni velikokrat stresajo na Žagarja. Od njih posluša tudi opazke o domnevni nizki kvaliteti vsebine časopisov.

Foto: Meta Gantar

Sam se s takšnimi komentarji ne ukvarja preveč, saj se na poti ne želi predolgo zadrževati – njegova naloga je namreč zgolj distribucija časopisov. »Nekateri ljudje pač niso srečni, če niso tečni,« v smehu doda Žagar.

Včasih so mu nenaklonjeni tudi psi. V preteklosti se mu je zgodil manjši incident z na videz miroljubnim psičkom, ki je s svojo bojevitostjo presenetil tudi lastnike. Ugriznil ga je v koleno in dolgo ni popustil. Žagar je zaradi čuvajev na štirih nogah moral nekajkrat spremeniti tudi svojo pot. Vrnil se je kasneje, ko je delo drugod opravil do konca, in po tem, ko so lastniki umirili vznemirjenega psa.

Končno čas za kavo

Ob koncu Žagarjevega delavnika se po navadi že začenja daniti. Z raznašanjem praviloma zaključi do šeste ure zjutraj, nemalokrat pa pride tudi do zamud pri uredniški oddaji časopisa, ki ji botrujejo še napake v tiskarni. Če do tovrstnih napak pride, mu delodajalci vedno pošljejo SMS-sporočilo.

»Zdaj pa je prišel moj čas za kavo,« z veseljem pove Žagar. Potreboval bo namreč novo dozo koncentracije za delo v trgovini. Čeprav je omenjeno delo plačano solidno, ne zadostuje kot osnovni vir prihodka, ki ga Žagar sicer dobi kot poslovodja v trgovini.

Lahko bi rekli, da je raznašanje časopisa pri Žagarjevih postala družinska dejavnost, ki prinaša dodatni vir zaslužka. Časopise dostavlja v okolici Mengša, pri tem pa mu večkrat priskočita na pomoč tudi njegova sinova. Za raznašanje časopisov ima odprt s. p., na svoj račun pa redno prejema mesečne dohodke, ki se od meseca do meseca razlikujejo.

V Sloveniji tovrstno delo raznašalca opravlja približno 500 ljudi, Matjaž Žagar je le eden izmed njih.

Na višino plačila vpliva število raznošenih časopisov, število in vrsta prilog, ki še dodatno obtežijo njegovo ne ravno peresno lahko torbo. Njena teža se sicer giblje od 20 do 40 kilogramov, Žagar pa ima v lasti dve. Plačilo je odvisno tudi od zahtevnosti rajona, ki ga pokriva. Čeprav njegov rajon ne sodi med najzahtevnejše, Mengeš je namreč večidel položen, velikokrat vskoči na pomoč stanovskim kolegom, ki raznašajo na reliefno bolj razgibanem območju.

Ob koncu dneva se v posteljo odpravi najkasneje ob deseti uri zvečer, da si nabere moči za dan, ki ga ima pred sabo.

Čeprav stanje v tiskanih medijih ni bleščeče, se Žagar za prihodnost svojega poklica ne boji, saj je mnenja, da bodo časopisi še dolgo obstajali. »Dokler bodo mediji tiskali časopise, tako dolgo bo živel poklic raznašalca časopisov,« dodaja. Če že ne drugega, bodo raznašalci vedno imeli svoj dan 4. septembra, ki je spomin na dan, ko je leta 1833 desetletnik postal prvi uradni raznašalec časopisa The Sun v New Yorku.

Be the first to comment on "»Na mojem rajonu so naročniki, ki ne morejo opraviti velike potrebe brez časopisa.«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*