Ko kresnica prižge svoj zadek, umre

Foto: Peter Giodani
Foto: osebni arhiv

Prva slovenska uprizoritev Kresnic (2018)

Klara Širovnik

Lahko svetlobo plinske luči primerjamo z žarenjem ozvezdja? Pa lučko na mikrovalovni pečici s sijočim zadkom kresnice? Tovrsten prepad med banalno vsakdanjim in sanjavo fantastičnim slepi protagoniste Kresnic avtorice Tene Stivičić. Ti dodobra spregledajo šele, ko življenje v preobleki snežnega meteža zaduši umetno svetlobo kapitalizma, hitenja in snovnega šunda.

V režiji Nine Rajić Kranjac so Kresnice moten odsev životarjenja, v katerem je plitko čustvovanje vodena jutranja kava; paranoja, histerija in popolna gluhost za okolje pa piškoti, ki jih liki pomakajo vanjo.

Na mednarodnem letališču, ki je – kot novodobna različica Andrićevega Mosta na Drini – izhodišče preseganja meja, spajanja bregov in obvladovanja narave, promet zaradi močnega sneženja popolnoma zamre. V okolju, v katerem šumenje rutinskega letališkega vrveža, stalne represije, pa tudi vsesplošnega nadzorovanja naposled ne presega krikov duš, se z nekoliko filmsko prisiljene sreče nepričakovano srečata nekdanja ljubimca, uspešna pisateljica in propadli novinar. Ona hiti k očetu v Istro, on po evtanazijo v Švico.

Na svojem potovanju nazaj (k očetu predniku) in naprej (v smrtni pepel), se dvojica znajde v sedanjosti. Vakuum letališča postane vakuum njune preteklosti, ki na dan privabi potlačena občutja in odprta vprašanja.

Podobno se v s sprijaznjenostjo zasičenem okolju godi drugim likom, ki pa se še ne zavedajo, da je spomin (in prihodnost, v katero smo vdani), projekcija nečesa, česar nikoli (več) ne bo, saj človek ni pripravljen videti sveta, ki se spreminja pod njegovimi nogami.


Kresnice so posmeh človeku, ki je prepričan, da mu minljivost daje pravico, da ne prevzame odgovornosti za stanje v svetu.

Čeprav nekateri liki v drami odlično komunicirajo, v sebi nimajo energije, da bi se vprašali, kaj je privedlo do trenutnega stanja. V tem se skriva realnost migracij, ki jih je režiserka na oder postavila z nemimi kriki mimoidočih, naglavnimi rutami in s sklonjenimi pogledi, ki v kombinaciji z nerazumljivim govorom uslužbencev ustvarjajo vtis nehumanosti in zapiranja meja.

Letališče so v Kresnicah vice med mano in tabo, med zdaj in prej, med ujetostjo in svobodo, med državo in trkom svetov. Vmesni svet, v katerem te spomin, kresnica, luč preteklosti pogubi ali odreši. Morda oboje hkrati.

Lahkotnost, pričakovanje potovanja, navdušenost nad veljavnim potnim listom in prihodnostjo je Števičićeva v Kresnice vpisala uspešno. Nekoliko manj prepričljiva se zdi uprizoritev mednarodne nestrpnosti, ki narode črno-belo enači s 70-letnimi nestrpneži in progresivnimi hčerami, ki se sramujejo njihovih rasističnih in antimuslimansko naravnanih izjav.

Kresnice so posmeh človeku, ki je prepričan, da mu minljivost daje pravico, da ne prevzame odgovornosti za stanje v svetu. Medtem ko po svetu divjajo vojne, idiotsko posedamo po letališčih in evidentno zanikamo, da je dana reakcija posledica našega vsakodnevnega etičnega dremuckanja. Po drugi strani se zdi moteče, da drama odvzema težo vsakega individualnega človekovega problema.

Foto: Peter Giodani

Be the first to comment on "Ko kresnica prižge svoj zadek, umre"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*