Kdo sem?

Foto: Pexels

Sabina Zorman

Foto: Rok Dolenc

Že od malega si rada zastavljam vprašanja. Ko ne dobim odgovora, nisem zadovoljna. Nekaj manjka. Mogoče je to vpliv Zemlje, na kateri je fizikalno vse končno in veliko pojavov znanstveno pojasnljivih. Vprašanje, ki me muči od vedno in nanj ne znam nikoli popolnoma odgovoriti, je kdo sem?

Morda sem zaradi občutka zadoščanja ob odgovorih vedno mislila, da mora obstajati konkreten odgovor tudi na to. Navsezadnje se z opredelitvijo predstavljamo svetu. Janez mi ne pomeni dosti, zdravnika Janeza pa že vem, kdaj poklicati.

Vsaka oddaja ali knjiga prikazuje osebe, ki imajo svojo supermoč ali lastnost, ki jih opredeljujeta. Pogumna Kim Possible, pametna Hermiona Granger, skejterka Lily Truscott.

Ne pretirano samozavestni in s premalo znanja o svetu mislimo, da moramo del sebe zatreti, posledično pa se nikjer ne počutimo stoodstotno na pravem mestu. Tako tudi sama nisem vedela, kako se bom, ko se bom to nekoč morala, predstavila svetu.

Zdaj – z več izkušnjami in ljubeznijo ter s spoštovanjem do svojih lastnosti –, se sprašujem, zakaj so bili moj vzor Power Rangersi, Winxice in Hannah Montana? Zakaj si nisem za vzornika izbrala ali imela na voljo nekoga, kot je Leonardo da Vinci? Lahko bi bila najboljša športno-intelektualno-matematična slikarka na svetu. Včasih pa si želim, da bi lahko šla nazaj ter manj komplicirala in se ozirala na druge. Zakaj je družba toliko vplivala že na »malo mene«?


Zakaj so bili moj vzor Power Rangersi, Winxice in Hannah Montana? Zakaj si nisem za vzornika izbrala ali imela na voljo nekoga, kot je Leonardo da Vinci?

Ker se svet baje deli na realiste in sanjače, bi se kljub pretiranemu razmišljanju in negotovosti opisala kot sanjačica. A ene in edine sanje ne obstajajo. Sanje se rojevajo ob izkušnjah in novih spoznanjih. Včasih se grajam, da zanemarjam otroške sanje. Morda jih res, morda pa me je le strah tega, da sem se, odkar sem bila otrok, naučila in spoznala toliko stvari, da so se moje ideje o svetu in sanje spremenile.

Sistem me je letos iz Kopra pripeljal v Ljubljano na fakulteto. Izbira programa je bila ena težjih stvari, saj bi vsaka opcija izločila vsaj en moj interes. V glavi so se mi – približujoč se roku vpisa –, vedno hitreje vrtinčile sanje, mnenja ljudi in družbe.

Spet sem se počutila, kot da se moram omejiti, zato sem iskala smer, ki bi mi omogočila izkoristek največ mojih potencialov. Ugotovila sem, zakaj mi je tako težko. Ker si ne želim, da bi me opredelil naziv. Vse svoje vrline želim izkoristiti in svojo pot kreirati na svoj edinstven način, zato sem izbrala družboslovno pot.

Včasih se grajam, da zanemarjam otroške sanje. Morda jih res, morda pa me je le strah tega, da sem se, odkar sem bila otrok, naučila in spoznala toliko stvari, da so se moje ideje o svetu in sanje spremenile.

Kdo sem torej jaz? Mislim, da bom sama zelo težko kdaj odgovorila na to vprašanje. Ko pa me bo opisoval kdo drug, upam, da bo v meni v tistem trenutku videl moje najboljše vrline.

Verjamem, da lahko naredimo, kar želimo. Kdo pravi, da ne moremo? Nič ne obstaja, dokler nekdo tega ne naredi. Temu, da »ni službe«, ne verjamem. Beseda služba izhaja iz glagola služiti – moramo se samo odločiti, komu bomo služili. So to šef, podjetje, kapital? Ali bomo služili samemu sebi?

Be the first to comment on "Kdo sem?"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*