Infografika, infografika v časopisu, povej

Foto: Lizzy Johnston

Spopadamo se s številkami

Meta Gantar, Kaja Ravnak

Za vsako številko se najde kakšna posebna zgodba. Pri vsaki številki mora obstajati tudi kanček dvoma. Novinarji so pogosto razočarani, ko ugotovijo, da jim določen številčni podatek ne pove dovolj, a v takih primerih lahko boljši uvid v kontekst dobimo s pomočjo kakšne od osebnih zgodb.

Pri spretnejšem prikazovanju in pomnjenju številčnih podatkov v novinarskih prispevkih pomagajo tudi infografike. Le redki ustvarjalci teh znajo vanje preliti poleg vsebinske tudi likovno komponento.

Infografika v prispevkih mora biti kakovostna, ker je le tako sporočilno močna. Uredništvo časopisa The New York Times je na tem področju zelo napredovalo, saj redno izdaja najnaprednejše in najobsežnejše infografike na svetu. Grafično kulturo tega medija se je v zadnjih letih začelo vrednotiti po tem, kako sposobni so s preprostimi grafikami opremiti čim več prispevkov, v katere vložijo tudi mesece dela.

 … a kvantiteta ne sme biti pred kvaliteto

Podatkovna novinarka Mona Chalabi, ki s svojimi večinoma ilustriranimi infografikami zalaga tako The Guardian kot tudi The New York Times, pravi, da »če grafi in tabele ne dodajajo nič novega k zgodbi, je njihova uporaba brez pomena. Ljudi lahko celo zmedejo.«

Chalabijine infografike so ene tistih, ki so vsebinske, nadgrajene z lastnimi ilustracijami. »Priprava in risanje lahko vzameta 10 minut, lahko pa tudi ves teden. Vse je odvisno od navdiha in zahtevnosti tematike,« poudari Guardianova novinarka, ki njihovo vse večjo pomembnost vidi pri preverjanju izjav politikov.

Izvrsten graf mora po njenem mnenju ostati bralcu v glavi. »Pri določenih temah je pomembno tudi to, kaj čutiš, ko pogledaš določene podatke. Če gledaš graf, ki prikazuje, kako imajo temnopolti Američani raznorazne omejitve pri volitvah, bi moral ob pogledu nanj postati jezen,« razloži Chalabijeva.

Občinstvo infografike ceni dovolj, vendarle pa mora avtor sprejeti vsako njegovo konstruktivno kritiko. Tudi po družabnih omrežjih. Tam je Mona ena prvih in tudi redkih novinark/umetnic, ki s svojim občinstvom stopa v stik z objavljanjem infografik. Med vsakodnevnim skrolanjem po Instagramu lahko njeni sledilci poleg novih memov najdejo tudi različne grafe, ki jih seznanjajo z aktualnimi družbenimi problemi.

Slovenske infografike

V infografiko lahko vnesemo preveč podatkov. »To je tako, kot da na powerpoint predstavitvi pretiravamo s količino besedila. Človek se izgubi,« opiše Slavko Jerič, dobitnik nagrade Statističnega urada Slovenije (Surs) in ustvarjalec podcasta Številke. Dodaja, da »z infografiko včasih lahko poveš več kot z besedami. So kot nekakšen povzetek, s katerim preneseš svoje sporočilo.«

Finančni zalogaji so pri njihovem ustvarjanju precej veliki in medijskim hišam zato infografike niso najpomembnejše. »Urednikov interes bi moral biti, da ima tudi infografiko, ki obogati vsebino,« razlaga Jerič. Novinarji so pri njihovi izdelavi tako največkrat prepuščeni samemu sebi, pri čemer pa so pogoste začetne napake – ena teh je, da v infografiko ne vnesejo lastne note, ampak za privzeto pisavo uporabljajo kar Comic Sans MS.

»Slovenci nimamo lepe statistike le v športu. Pri umorih smo skoraj pri ničli. Število traktorjev na 100.000 prebivalcev je v Sloveniji na prvem mestu, »zmago« si delimo z Islandijo. Kot narod se imamo resda velikokrat za majhne, vendar je slovenščina med petimi odstotki najbolj govorjenih jezikov na svetu.«

Slavko Jerič

Še leta 2012 je bila infografika v slovenskih medijih prej naključje kot pravilo. Olepševali so Excelove grafikone ali občasno prevedli kupljene grafike. Namesto infografikov so se s prikazovanjem statističnih podatkov ukvarjali tehnični uredniki tiska ali spletni uredniki, ki so v risanju grafike našli izziv. »Namenska sredstva za to niso bila predvidena,« izpostavi Aljaž Vindiš, trenutni oblikovalec vidnih sporočil in spletnih mest v Ljubljani, pa tudi eden od prejemnikov nagrade malofiej za infografiko pri Dnevnikovem Objektivu. S to nagrado so se slovenski mediji postavili ob bok svetovnim, saj se ji priznava enakovrednost Pulitzerjeve nagrade v novinarstvu.

Celotno področje vizualnega novinarstva je začelo ustvarjati presežke enega za drugim. »Navadili in razvadili smo bralstvo. V našem delu je bila prepoznana tako vsebinska kot poslovna vrednost. Prav slednja je opravičevala nova vlaganja, s tem pa okrepitev ekip, večanje produkcije in njene raznolikosti,« še ocenjuje Vindiš.

Ko so otežene okoliščine dotične posameznike prisilile v odhod iz medijskih služb oziroma umik iz medijskih projektov, je hiter upad količine in kakovosti infografike pokazal primanjkljaj sistemske podpore. Podobno je v tujini, predvsem na manjših in srednje velikih medijih. Po mnenju Vindiša bi uredniki lahko uporabljali domiselnejše in bolj raznolike grafike, saj smo na tem področju na splošno ostali za tujino.

Foto: osebni arhiv

Novinarji se na Surs obračajo zelo pogosto. Na dnevni bazi s podvprašanji o najrazličnejših statističnih podatkih, ki jih uporabijo za podkrepitev ali popestritev svojih prispevkov, pove Martin Bajželj, ki se ukvarja s promocijo in uvajanjem novih tehnologij na področju objavljanja statističnih podatkov. »Nova povpraševanja po podatkih so vedno dobrodošla, saj mediji širijo rezultate našega dela med širše množice,« še dodaja.

Sicer se je v novinarski praksi uveljavilo povzemanje podatkov kar z uradne spletne strani Sursa. Posebej priljubljene teme pri tem početju so dan moških, dan žensk, dan mrtvih, praznik dela in podobni. Medijskim hišam so na voljo že pripravljene različice infografik, primerne za takojšnjo objavo, vendar se v nekaterih primerih odločijo za izdelavo lastnih.

Sovpadanje tem in barv

»Na vseh področjih se najdejo vsebine ali podatki, ki z upodobitvijo postanejo razumljivejši in lažje primerljivi,« pravi Vindiš. Predvsem šport in gospodarstvo sta primernejša za podatkovne upodobitve, politika in kultura pa se lažje prikažeta z risanimi grafikami. A to ni nujno pravilo.

Moni Chalabi je najtežje predstaviti teme človekovih pravic, »saj je že to, da je imela samo ena oseba kršene pravice, preveč.« V Ameriki je v najbolj diskriminiranih narodih manj Muslimanov kot drugih manjšinskih skupnosti. »Ali to pomeni, da so njihove pravice manj pomembne?« še izzove.

Vedno se je treba vprašati, kdo in zakaj je opravil določeno raziskavo ter kdo jo financira.

Mona Chalabi

Pri pripravi infografike ne smemo zanemariti niti tega, katere barve bomo uporabili. Vindiš poudarja, da je treba upoštevati tudi semantične kvalitete barv – rdeča se uporablja ali za izpostavljanje ali za komuniciranje napak in negativnih vrednosti. Večji mediji in podjetja imajo izdelane cele knjižice barv, ki reprezentativne barve medija razdelajo v barvne lestvice.

Chalabijeva pa se trenutno ukvarja s serijo ilustracij za razstavo v Hong Kongu, kjer rdeča pomeni srečo: »Ravno zaradi teh kulturnih razlik se trudim prilagajati barve.« Poleg tega se želi izogibati klišejem in ne označevati žensk z roza in moških z modro barvo.

Komu zaupati?

»Položaj odprtih baz v Sloveniji je na splošno precej slab,« ne ovinkari Vindiš, ki kljub izkušnjam želi ostati optimističen. Razmere se resda počasi izboljšujejo. Vodilni na tem področju je zagotovo Surs. »Pohvaliti je treba tudi storitev Opsi (Odprti podatki Slovenije) in medij Pod črto,« še doda.

Ne smemo pa pozabiti, da odprtost sama po sebi ni dovolj. Zelo pomembno je, kateri podatki so odprti, njihov obseg in kvaliteta ter kako dostopni so. Chalabijeva najraje uporablja vladne podatkovne nize in posamezna poročila, ki so jih pripravile dobrodelne ali neprofitne organizacije. Problem se pojavi tudi, ko v člankih ni jasno napisan vir določenih podatkov. Vedno se je treba vprašati, kdo in zakaj je opravil določeno raziskavo ter kdo jo financira, poudarja.

Ni pravila, koliko baz je dovolj za pridobivanje podatkov. Podatki, s katerimi infografiki operirajo, morajo biti točni in dostopni, kar pomeni, da jih morajo razumeti vsi ne glede na izobrazbo. Predstavljivi bi morali biti največjemu številu ljudi, sploh tistim, ki so naša ciljna skupina, poudarja Chalabijeva.

V Sloveniji imamo poleg Sursa tudi druge baze, do katerih lahko dostopa vsak posameznik. »Takšnih baz res ni težko najti, moraš pa imeti čas, voljo in ljubezen do številk,« pove Jerič.

Foto: zajem zaslona

Novinarjem na splošno manjka znanja za delo z bazami podatkov. »Prevečkrat kontaktirajo vire z željo po nekaj izbranih statističnih faktih, ki jih vir pripravi zanje, s tem pa se odrečejo možnosti, da v podatkih odkrijejo skrite zgodbe,« domneva Vindiš. Ob tem dodaja, da obstajajo tudi primeri, ko z združevanjem več baz ustvariš novo, katere vrednost je višja od vsote sestavnih delov.

Vindiš za primer navede delo ameriškega medija ProPublica, ki je leta vztrajno pridobivalo, urejalo in združevalo različne baze podatkov različnih virov s področja ameriškega zdravstva in farmacije, da so lahko ustvarili podlago za kasnejše projekte. Ugotovili so, kateri zdravniki pogosteje predpisujejo določeno zdravilo nekega farmacevtskega podjetja, ker jim to kot protiuslugo plačuje udeležbo na komercialnih zdravstvenih izobraževanjih. Taki projekti so dolgotrajni in dragi, večina komercialnih medijev pa si jih težko privošči.

Moč številk

Bajželj s Sursa o moči številk pove, da se na Uradu pri objavi in vizualizaciji podatkov držijo zelo strogih pravil in načel, ki izhajajo iz Kodeksa ravnanja evropske statistike. Ta načela so nepristranskost in objektivnost, natančnost in zanesljivost, pravočasnost in točnost, skladnost in primerljivost ter dostopnost in jasnost.

»Najpomembneje je zaupati,« pravi Jerič. Če se pojavi kakšna ogromna napaka, pride hitro do razkritja, poleg tega pa želijo ustanove ohraniti svoj ugled. Doda še, da statistika ni največja laž: »Lažemo ljudje. Hote ali nehote.« Obstajajo tudi različni programi, s pomočjo katerih bi določene številčne podatke lahko preverili, a brez konteksta, ki ga v program ne moreš vnesti, ti sama številka ne pove ničesar.

Največja prednost številk je, da če v njih prepoznaš vzorec, imajo tudi one svoj jezik. Lahko nam pomagajo pojasniti marsikatero družbeno spremembo.

Chalabijeva poudari, da bralci pogostokrat preverjajo novinarjeva dejstva. Ker želi, da bi ji bolj zaupali, včasih pred izdelavo grafikona ljudem pokaže tudi originalne podatke. »Občasno to naredim v svojih Instagram storyjih in svoje sledilce vodim skozi proces, da lahko razumejo, kako pridem do določenih zaključkov,« razloži.

Pogosto se zdi, da bralci bolj zaupajo v grafe, statistike in številke kot v besede. »Za realnejšo predstavo situacije je treba izbrati ravno pravšnji časovni interval, ki je na grafu dobro viden, poleg tega pa prikazati tudi širšo sliko,« dodaja Guardianova novinarka. Jerič izpostavi še eno prednost številk, saj »če v njih prepoznamo vzorec, imajo tudi one svoj jezik. Lahko nam pomagajo pojasniti marsikatero družbeno spremembo«.

Slednje Jerič ponazori s primerom pokojninske reforme, ki bo kislo jabolko vsake prihodnje vlade: »Če bi vsak slišal samo to, da bo moral delati dve leti dlje, bi bilo to zanj grozno. Če pa bi država povedala natančneje, kaj to pomeni na dolgi rok, potem bi lažje utemeljila svoje ”nepriljubljene” poteze.«

Izzivi infografike

Največji izziv novinarjem in infografikom predstavlja »spreminjanje narave in mesta javne razprave, ki sta vse bolj polarizirani in nezainteresirani za fakte«, pove Vindiš. »Ni problem prilagajati infografiko novim formatom, kanalom in medijem. Težava lahko nastane, če se jo začne zlorabljati za zavajanje in lovljenje klikov,« še opozori.

Na Sursu se pri pripravi infografik ali ostalih statističnih podatkov po besedah Bajžlja bolj kot s težavami soočajo z izzivi. »Najprej je treba oblikovati bistvo, ki bi ga radi sporočili širši javnosti. Sledi proces oblikovanja iz kompleksne vsebine v razumljivo, enostavno in privlačno, ki upošteva vse standarde kakovosti. Za češnjo na vrhu torte je tu še oblikovanje, ki vsebini doda privlačnost.«

Ni problem prilagajati infografiko novim formatom, kanalom in medijem. Težava lahko nastane, če infografiko začnemo zlorabljati za zavajanje in lovljenje klikov.

Mona Chalabi poleg tega opozarja na pripravljenost ljudi, da plačajo za novinarstvo, in na ohranjanje integritete medijev, ko si ti enkrat zgradijo zaupanje. Poleg tega se bo »trudila podatkovno novinarstvo resnično približati in narediti dostopno tudi slepim in slabovidnim, saj prepogosto pozabljamo na njih«.

»Delo s podatki in infografika sta, takoj ko poskušaš narediti kaj več kot preprost graf, delovno in finančno zelo zahtevni,« pove Vindiš, ki ga še najmanj skrbita vpliv tehnologije in vse večja strojna podpora. Ta se mu zdi dobrodošla, saj bi v idealnem scenariju razbremenila kader in jim omogočila, da se osredotoči na zapletenejše projekte, ki imajo višjo dodano vrednost.

Foto: Kyle Dorosz

Be the first to comment on "Infografika, infografika v časopisu, povej"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*