– A maš že kakšne plane? – A za dons, a u lajfu?

Foto: Rok Dolenc

Recenzija filma Ne bom več luzerka (2018)

Anadeja Bajzek

Negotovost je zvesta spremljevalka današnje mladine, ki se iz študentskih let podaja na trg dela. Še pred tem je v vsakem milenijcu nekaj, kar nas opominja na to, da nas za vogalom ne čaka bleščeča kariera. Prej nasprotno – razočaranje, ki poraja vprašanje, ali nam lahko domače okolje sploh kaj ponudi ali pa smo mladi obsojeni na prekarne zaposlitve oziroma iskanje sreče v tujini.

In prav to dilemo, redko prikazano v slovenskem filmu, a izjemno aktualno, ujame celovečerni prvenec Urše Menart* Ne bom več luzerka. Na 21. Festivalu slovenskega filma je bil nagrajen tudi z vesnama za najboljši film in scenarij, Živa Selan pa dobitnica vesne za najboljšo stransko vlogo.

Glavna junakinja Špela (Eva Jesenec) je tridesetletnica, ki spoznava grenko resnico, da biti »pridna punca« v današnjem svetu enostavno ni dovolj. Vendar tudi »poredna punca« ni na nič boljšem, kot je prikazano skozi lik njene prijateljice natakarice Suzi (Živa Selan). Obe skušata odrasti v negotovem okolju, v katerem je veliko lažje ostati v primežu podaljšane
mladosti kot se osamosvojiti.

Špela je dekle, ki kljub svojemu zagonu in visoki izobrazbi, včasih pa ravno zaradi njiju, ne more izkoristi svojih potencialov in zapustiti stanovanja staršev. Sledimo ji, ko ji na službenih razgovorih namesto rednega dohodka ponujajo reference in izkušnje.

Foto: Danijel Hočevar

Film zagotovo dolguje večino svojega šarma igri, za katero težko najdemo očitke. Igralci so naravni in pristni, zato se je z liki lahko poistovetiti. Scenarij zagotavlja tekoč dialog, kot da bi bil vzet iz pogovorov vsakdanjega življenja.

Prizori so večinoma kratki, a v celoti služijo svojemu namenu in ujamejo razpoloženje trenutka. Tako smo enkrat s Špelo v temni kopalnici ali dnevni sobi staršev, pri tem čutimo njeno ujetost v sistem in občutek, da se življenje vseh okoli nje odvija hitreje kot njeno samo, spet drugič pa ji kamera sledi po ulicah Ljubljane in zdi se, da je na svojem kolesu svobodnejša od vseh drugih.

Domiselna uporaba barvne palete še posebej pride do izraza v nočnih prizorih, ko izstopajo rdeče, zelene in modre barve, ki osvetljujejo sobe in ljubljanske ulice. Ljubljana tako ni »mesto z razglednice«, ampak je slečena vseh idealov. Le še eno mesto, ki likom ne ponuja možnosti, da bi se uveljavili.

Nepotešeni ostanemo le pri razvoju likov, ki ga skoraj ni. Špela in njeni prijatelji večinoma ostajajo na isti točki, kot so bili na začetku filma, a to lahko pomeni novo potrditev, da v danem okolju pravzaprav nimajo druge izbire. Večina sprejme situacijo z veliko mero optimizma in humorja.

Gledalec v zadnjem prizoru spozna, da čeprav Špela ne doživi velikega preobrata, v bistvu ne ostane »luzerka«. To sploh nikoli ni bila. Naslov filma je tako zgolj ironičen. Glavna junakinja je lahko prispodoba celotnega slovenskega filma, ki je, četudi z majhnimi sredstvi, zmožen ujeti duha časa in prostora na dovršen in osvežujoč način.

Foto: Danijel Hočevar

*V tiskanem Klinu je prišlo do napake, saj smo pri režiserki filma Urši Menart napisali napačno obliko imena in napačen priimek (Urška Bitenc). Režiserki se opravičujemo!

Be the first to comment on "– A maš že kakšne plane? – A za dons, a u lajfu?"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*