Tartuffe in vsi ostali večni sleparji

Klin na premieri Tartuffa v MGL

Maruša Lubej

Sprva samo komično, nato tragikomično, nekje vmes tragično, na koncu pa vendarle prisrčno in lepo. Tako bi lahko opisali uprizoritev Molièrove predstave Tartuffe v Mestnem gledališču ljubljanskem, ki je nastala v režiji Tina Grabnarja.

Včasih je res težko ovreči nekaj, v kar si »sveto« verjel, kot je Orgon verjel v Tartuffa in Tartuffu. Foto: Peter Giodani

Tragikomedija se začne z omembami glavnega lika Tartuffa, ki se na odru pojavi šele v tretjem dejanju. Jure Heningman se v vlogi Orgona prikaže že na začetku, in sicer kot oče družine, ki jo Matej Puc v vlogi lažnega vernika Tartuffa do konca predstave vleče za nos. Orgonu oči na koncu odpre Jana Zupančič v vlogi njegove žene Elmire. S pomočjo spolnega sla, ki ga vzbuja v Tartuffu Orgonu dokaže, da je Tartuffe le navaden slepar, ki po vrhu vsega bogastva hrepeni tudi po njej.  

Na žalost Orgonovo razsvetljenje nastopi kmalu po tem, ko svetohlincu že preda vso svoje imetje, družina pa pristane na cesti. Vendar »prebujeni« Orgon ostane optimističen. Zdaj ima več časa za to, kar je zanj najbolj pomembno, in to je ravno njegova družina.

Pretentana Orgonova družina. Foto: Peter Giodani

Naivnost Orgona z lahkoto prenesemo v vsakdanje življenje, polno oglasov, ki nam obljubljajo zlato, prodajo pa kič, ter takšne in drugačne sleparje, ki nas skušajo prepričati, da »znajo« napovedati prihodnost. Vendar je ta Orgonova značilnost skorajda otroška in zagotovo posmeha vredna, kar dokazuje tudi dejstvo, da Tartuffe pretenta le njega in njegovo mati, ki pa ostalih članov družine ne mara najbolj.

Po eni strani gre pri Orgonu za komičen lik, po drugi strani pa je tudi pomilovanja vreden, saj ga preslepi verski fanatizem. Tartuffe bere tega naivnega moža kot list papirja in ga ožeme vsega imetja, skoraj tudi hčerke, kar pa pretkana Elmira na koncu prepreči.

Ali tudi sami verjamejo kakšnemu »Tartutffu«? Foto: Peter Giodani

To Molièrovo delo, ki ga je krščanska cerkev za nekaj časa prepovedala, je posmeh verskemu fanatizmu, pa tudi naivnemu krščanstvu samemu. Tartuffe namreč zelo očitno in s povsem hinavskim namenom hlini pobožnega gospoda, kar je opazno na skoraj vsakem njegovem koraku. Verskmu pretiravanju namreč zmeraj kaj kmalu sledi neka beseda ali dejanje, ki je v posmeh vsemu pobožnemu.

Orgona v nepoštenost Tartuffa poskušajo prepričati skoraj vsi člani družine, vendar nikomur ne uspe. Nobena dejstva ne pomagajo, prepričati se mora na lastne oči. Podoben vzorec je opaziti pri Orgonovi mami, ki nekaj časa tudi svojemu sinu ne verjame, da je Tartuffe samo slepar, kot prej tudi Orgon ni verjel svojemu sinu. V sedanjosti ta koncept deluje kot lažne novice, ki jim skupine ljudi zvesto sledijo, kljub temu, da so dejstva popolnoma drugačna. Včasih je res težko ovreči nekaj, v kar si »sveto« verjel, kot je Orgon verjel v Tartuffa in Tartuffu.

Predstava opozarja na nevarnosti človeške lahkovernosti in vseh sleparjev oziroma »Tartuffov«, ki jih srečamo tudi v sodobnem svetu.

Posebno pohvalo si zasluži Pucevo vživetje v vlogo Tartuffa. Mojstrsko prikaže obe osebnosti svojega lika in s tem gledalcu razgrne lahkovernost Orgona, saj ga vedno prepriča s poceni triki, ki se gledalcu zdijo več kot očitni. Posamezniki v smejočem občinstvu se tako lahko večkrat primejo za glavo, vendar se verjetno kdaj pa kdaj nekje globoko v sebi vprašajo, ali tudi sami verjamejo kakšnemu »Tartutffu«.

Tartuffe ne hrepeni le po Orgonovem bogastvu, ampak tudi po njegovi ženi in hčerki. Foto: Peter Giodani

*Poleg Puca, Heningmana in Zupančičeve v Tartuffu igrajo še Mojca Funkl, Jernej Gašperin, Bernarda Oman, Lena Hribar in kot gost tudi Matej Zemljič. Pri snovanju predstave so sodelovali tudi dramaturginja Brina Klampfer in scenograf Dorian Šilec Petek. Kostume za uprizoritev je zasnovala Sara Smrajc Žnidarič, avtor glasbe je Mitja Vrhovnik Smrekar, oblikovalec zvoka pa Sašo Dragaš.

Be the first to comment on "Tartuffe in vsi ostali večni sleparji"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*