»Pomembno je, da mladi prevzemajo kritično držo.«

Foto: Miha Fras

INTERVJU S ČRTOM POGLAJNOM

Meta Gantar

O prekarnosti, ki jo spremljata družbena negotovost in ranljivost, govorimo že lep čas. In bolj kot se pogovarjamo, bolj ugotavljamo, da nas na tem področju čaka še veliko dela. Na to še posebej opozarja Črt Poglajen, direktor Inštituta za študije prekariata, ki je eden od prvih v Evropi.

Da bi ozaveščenost o prekarnosti s svojo ekipo razširil med ljudi, je ustanovil portal Skozi oči prekariata, izdal pa je tudi dva zbornika intervjujev, kjer so predstavljeni interdisciplinarni pogledi na prekariat. Kot nekdanji novinar Dnevnika in Žurnala, pa je dobil dober vpogled tako v prekarnost kot tudi novinarstvo.  

Novinarstvo je v primerjavi z nekaterimi poklici že včasih bilo bolj svobodno. Do katere mere prekarnost novinarstvu krati svobodo?

Novinarji so nekoč res bili svobodnjaki. S svojim časom so – zaradi dinamike dela – razpolagali bolj svobodno kot ostali. So bili pa dobro plačani. Vsi. Tisti, ki so delali zunaj klasičnih oblik zaposlitve, celo bolje od tistih s klasičnimi oblikami zaposlitve. V prekarnosti pa za razliko od svobodnjaštva prostora za svobodo ni.

Prekarizirani novinar je omejen tako v odnosu do sveta, o katerem poroča, kot tudi v odnosu do kolegov. Je v zelo podrejenem položaju, ne le v komunikaciji z uredniki, ampak tudi v komunikaciji s kolegi. Prisiljeni je v sledenje zgodb, ki so kolegicam in kolegom manj zanimive ali pa povsem nezanimive.

Če kot mladi novinar, ki se šele uvaja, dobiš pogodbo za določen čas, kaj lahko storiš, da boš pogodbo čez čas spremenil v nedoločen čas?

Pred kratkim sem podobno vprašanje z velikim zanimanjem zastavil nekaterim profesorjem novinarstva odgovora pa nisem dobil. Problem je v tem, da je trenutno vse odvisno od dobre volje zaposlovalca in od sreče in spretnosti mladega novinarja. Če ima mlad novinar srečo, se interesa povežeta, če je nima, ostane v prekarnosti, pa čeprav ima velik potencial in dela bolj zavzeto od svojih kolegov. Akcije delovne inšpekcije so sicer v velikih medijskih sistemih v preteklosti že prinesle korak k zmanjšanju prekarnosti. Je pa to bitka, ki je dobljena na kratki rok. Z istim problemom se bo znotraj obstoječe zakonodaje potrebno ukvarjati spet in spet.

Prekarizirani novinar je omejen tako v odnosu do sveta, o katerem poroča, kot tudi v odnosu do kolegov. Je v zelo podrejenem položaju, ne le v komunikaciji z uredniki, ampak tudi v komunikaciji s kolegi.

Pa je delovanje inšpekcij dovolj učinkovito?

Na inšpekciji imajo približno petdeset inšpektorjev, podjetij v Sloveniji pa je okrog 250.000. Problem je torej očiten že sam po sebi. Ker nimajo kadrov, da bi zlorabe dela odpravili sistemsko, se jih lotevajo na podlagi pritožb. Po navadi pa se pritožijo le tisti prekarci, ki in ko izgubijo službo in zamenjajo področje dela. V nasprotnem primeru se jim kaj takega ne splača narediti, saj se zavedajo, da ima njihov nadrejeni velik vpliv in jim bo otežil – če ne kar preprečil – pot do naslednje zaposlitve. Ko posameznika enkrat ni več v kalupu prekarnosti, pa pogosto raje pozabi na tožbe.

Smo si potem za prekarno delo krivi mladi tudi sami, ker nanj pristajamo?

Pri trditvi, da je za ujetost v prekarne oblike dela kriv mlad človek sam, gre za moralizem in očitno nerazumevanje problema. Če sta ti ponujeni dve možnosti: prekarno delo ali brezposlenost, potem pač ne boš kaj dosti filozofiral. Sprejel boš delo in upal, da bo z odrekanjem nekoč prišla tudi varna zaposlitev, ki ti bo omogočala normalno življenje. Drugega ti ne ostane.

Če želiš izkušnje, če želiš socialno in profesionalno mrežo je to pač to. Če si brezposeln, ima do tebe negativen odnos tako država, kot družba; kar je pa od vsega najhuje – negativen odnos do sebe imaš v čedalje večji meri sam. Zato je pomembno, da mladi prevzemajo kritično držo.

Tudi stranke so se v predvolilnem boju začele pogovarjati o prekarnosti. So se vključile prepozno?  

Diskurz o prekarnosti je med politiki začel dr. Miro Cerar, ko se je leta 2016 odločil, da je prekarnost velika tema. Tudi dokument za dostojno delo ni imel konkretnih, za prekarce relevantnih posledic. Tiste, ki pa jih je imel, pa so bile enodimenzionalne in omejene. Dr. Bogomir Kovač je v pogovoru z nami opozoril na dejstvo, da prekarnosti ni naredilo gospodarstvo, ampak država. In zaradi umikanja države iz vloge mediatorja med delom in kapitalom so se odprle vedno nove poti zlorabe dela.

Če želimo torej narediti korak naprej, mora država prevzeti odgovornost, povečati mora regulacijo trga dela in narediti pravo strategijo zaščite zaposlenih. Politika si mora postaviti jasne prioritete, tudi v predvolilnih programih, sicer je vse zaman.

Ampak, saj vemo, kako je s predvolilnimi obljubami …

Predvolilne obljube so pomembnejša stvar, kot se zdi na prvi pogled. Politike vežejo in četudi jih ne izpolnijo v celoti in takoj, so javnosti trdna oporna točka. Izvoljeni jih morajo držati na mizi in se z njimi soočati, sicer to zelo negativno vpliva na njihovo javno podobo. V kolikor jim naproti stojijo sindikati, stroka in civilna družba, ne morejo drugače, kot da bi ukrepali. In pri prekarnosti jim stojijo naproti vsi od naštetih.

Prekarnost ima veliko različnih definicij. Je možno dobiti en univerzalni pojem?

Je možno. In ne le, da je možno – je tudi nujno potrebno, če želimo doseči kakršen koli napredek. V nasprotnem primeru se zgodi, kar se nam dogaja sedaj. Ob pogovoru z različnimi člani socialnega dialoga se namreč zdi, da govorite o povsem različnih stvareh. Če vprašate, koliko je vseh prekarcev ministrstvo, boste dobili odgovor, da jih je 15 %. Če vprašate stroko, boste dobili odgovor, da jih je 32 %. Civilna družba bo dejala, da jih je 42 %. Če pa vprašate Gospodarsko zbornico Slovenije, pa vam bodo rekli, da jih je od skromnih 1,5 % do prav takih 2,5 %.

Če želimo torej narediti korak naprej, mora država prevzeti odgovornost, povečati mora regulacijo trga dela in narediti pravo strategijo zaščite zaposlenih.

Sta izdana zbornika prinesla kakšne premike oziroma spremembe?

Vsekakor. Spremembe so relevante. In so v teku. Nanašajo se  predvsem na dve – za prekarnost ključni – področji. Na stroko in politiko. Da bi prišlo do konkretnih ukrepov na ravni države, mora politika sama področje razumeti kot problematično in ne kot naravno, stroka pa mora strniti vrste in med seboj sodelovati. Da pa bi bili ti ukrepi celostni pa jih mora pod drobnogled vzeti tudi stroka. Med sabo sodelujejo Inštitut za študije prekariata, EF, FDV, FF, FSD, ZRC SAZU, Mirovni inštitut in Klinični inštitut za medicino dela. Spletni portali pa so seveda tek na dolge proge, da spodbudijo ljudi, da začnejo o tem razmišljati. Kritična družba se namreč ne more vzpostaviti iz danes na jutri.

Je torej prekarnost le vmesna stopnja pred reorganizacijo delovnega sistema?

Mislim, da je tako. Smo sredi četrte industrijske revolucije. Delovni sistem, ki ga imamo sedaj, pa je dejansko podaljšek sistema, ki smo ga bili deležni ob koncu druge svetovne vojne. S to izjemo, da kapitalizem sedaj nima nikakršne grožnje in je zaradi tega sprejel ideološko podstat neoliberalizma.

Prepričan sem, da bo nadaljnji razvoj vplival na odnos med delom in kapitalom na več načinov, kot lahko danes predvidimo in da bodo spremembe hitrejše, kot si to zamišljajo predstavniki države ali kapitala. Kapacitete tehnologije umetni inteligenci omogočajo prehod na področje logistike in intelektualnih procesov. Če si sistem ne želi popolnega kolapsa, bo moral sorazmerno hitro zaščititi delo. Država in sindikati, pa tudi delodajalci, pa so pasivni. Razumejo jo, govorijo o njej, a ne naredijo nič. Za uspeh bo potreben zrel odnos vseh ključnih socialnih partnerjev.

Bi prekarci lahko stavkali?

Velika stavka prekarcev je v danih razmerah zelo težka. Zato, ker so ločeni in nimajo prostora na katerem bi se dobivali kontinuirano in ker jim dinamika dela ne dopušča podobne organizacije, kot je to mogoče v klasičnih delavskih organizacijah. Prisoten je tudi večji strah, kot pri redno zaposlenih, ker je v prekarnosti delovno razmerje manj stabilno in ga je zelo pogosto mogoče končati čez noč. Brez odpovednega roka. Brez časa za to, da bi se človek ujel.

To se je izkazalo tudi pri stavki trafikantk. Čeprav je organizator naredil vse za to, da bi bil protest pred ministrstvom velik, čeprav sta ga podprla tako vodja združenja sindikatov zasebnega, kot vodja združenja sindikatov javnega sektorja, je na dogodek prišlo dobrih 50 ljudi. Večina trafikant je bila namreč v pogojih, ko se javnemu protestu niso mogle odzvati. Kar dokazuje, da se bo stvari potrebno lotiti drugače. Mislim, da bo delo moralo doseči konsenz in da bodo prekarce morali začeti zagovarjati vsi sindikati. Na ta način bodo zaščiteni prekarci in tudi moč sindikatov.

Be the first to comment on "»Pomembno je, da mladi prevzemajo kritično držo.«"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*