Kako porazen mora biti odnos študentskih organizacij in države do študentov, da nam bo nehalo biti vseeno?

Foto: Katarina Bulatović

O ZVIS in naših zastopnikih, ki to niso

Tadeja Kreč

Ravno v času, ko so se začele (neuradne) predvolilne kampanje za državnozborske volitve, je potekala Iskrina debata na temo novega Zakona o visokem šolstvu (ZVIS), ki ga še vedno nimamo. Standardno je obtičal nekje v predalu kot množica teh, ki bi jih potrebovali. Debata je znova jasno obelodanila, da se moramo študenti stalno sami boriti najprej za to, da bo naš redni študij ostal brezplačen, da bo zanj dovolj rednih vpisnih mest, da bo kvaliteten … Po besedah doc. dr. Gorazd Kovačičiča s Filozofske fakultete (FF), ki je v pogajanjih sodeloval, to namreč ni prvi interes našega ministrstva za šolstvo. Bolj je pomembno, da mu za visokošolske zavode ne bo treba nameniti več denarja. Zanje sicer že sedaj namenja manj kot en odstotek BDP, kot je predvideno v Nacionalnem programu visokega šolstva, ki pa se tako nikoli ni začel izvajati, ker za to ni bilo proračunskih sredstev.

FF v Ljubljani je po besedah njenega dekana letos prejela milijon evrov proračunskih sredstev manj kot leta 2009. Njen trenutni primanjkljaj znaša 800 tisoč evrov, ocena za prihodnje leto je 1,2 milijona evrov minusa. Kljub temu, da ima država visoko gospodarsko rast in so se sprostila napredovanja, visoko šolstvo še vedno ostaja močno podhranjeno. Fakultete so prisiljene v tržno dejavnost (npr. izvajanje raziskav za privatne naročnike, vpisovanje izrednih študentov), da sploh lahko delujejo. Poleg tega zaradi Zakona o uravnoteženju javnih financ tudi fakultete leta niso smele zaposlovati, zato je raslo število honorarnih sodelavcev. Dekan ljubljanske FF je situacijo označil kot »prekarno bombo«. Hkrati pa imajo nekatere naravoslovne fakultete težavo s tem, da študenti za nizko asistentsko plačo niti nočejo postati asistenti.

Študentske organizacije razpolagajo z več denarja kot ga od države dobijo vse politične stranke skupaj.

V pogajanjih o ZVIS so sodelovali tudi predstavniki Študentske organizacije Slovenije (ŠOS), ki pa po besedah dr. Kovačiča sploh niso mogli slediti, kaj se dogaja v pogajanjih in kako se spreminjajo različice zakona, zato so njihova stališča prav z lahkoto zaobšli. Četudi se jim je na primer sprva uspelo izpogajati za športno vzgojo v prvem letniku visokošolskih programov, kasneje niti niso opazili, da je v različici zakona po usklajevanju to povsem izpadlo. Premajhen interes za usodo zakona, pomanjkanje znanja, morda jim je bilo pa preprosto vseeno – kdo bi vedel. Da so prav v kabinetu sedaj že bivše ministrice za izobraževanje delali tisti, ki so se že v preteklih mandatih pogajali »v imenu študentov«, je opozoril eden izmed poslušalcev debate.

Mladih politika ne zanima, politike pa ne mladi. Sodobno študentsko organiziranje je le pomlajen vzorec vsega, kar je narobe v državni politiki.

Mladih politika ne zanima, politike pa ne mladi. Razen teh nekaj mesecev pred volitvami, ko teče bitka za glasove, smo večinoma zadnja briga politike. Sodobno študentsko organiziranje je le pomlajen vzorec vsega, kar je narobe v državni politiki. Študenti komaj sodelujejo na volitvah svojih predstavnikov. Udeleži se jih 5-10 odstotkov študentov, kar je mnogo manj kot na državni ravni, kjer je volilna udeležba mladih prav tako že skoraj pregovorno nizka. Tako tistih nekaj „izbere“ svojega predstavnika, ki je po možnosti še edini, ki kandidira in zmaga že, če voli zase. Namesto z argumenti, nas bodoči funkcionarji v vsej svoji bizarnosti prepričujejo s šmornom ali palačinkami. Njihovi vzorniki na državni ravni skuhajo vsaj golaž. Ob tem ne smemo pozabiti na dejstvo, da študentske organizacije razpolagajo z več denarja kot ga od države dobijo vse politične stranke skupaj.

Ko so izvoljeni, vsi tisti, ki jim legitimnost podelimo, zanje ne obstajamo več. Zaprejo se v sistem samoupravne avtonomije, v kateri jih nihče ne nadzira, saj sistem, ki so ga vzpostavili to onemogoča. Vse za avtonomnost. Mi delamo, oni živijo od našega dela. Tistega preko napotnice. „Prek študenca“ delamo tudi, ko bi morali biti že redno zaposleni. Tudi za prenizko urno postavko. Tudi v slabih pogojih, tudi izkoriščeni. Tudi s kupljenim statusom, če je potrebno. Kar so se naučili v sistemu, ki ga nihče ne nadzira, po preteku statusa vlečejo v državno demokracijo.

Za 11 milijonov evrov javnega denarja, ki ga skupaj prejmejo študentske organizacije za študente naredijo skoraj le toliko, da tu in tam poskrbijo za poceni žur ali druženje, seksistični šoping, če se jim malo več da potem se ukvarjajo še s kakšnim natečajem, projektom ali pa žuru dodajo še kakšne študentske dneve. Sebi za vse garaško delo izplačajo bajne vsote od našega dela.

Razen o datumih žurov, pa o tem, da lahko do 21. ure jemo kosilo na bone, nas o ničemer ne sprašujejo, o ničemer obveščajo in se le redko na kaj odzivajo.

Družboslovci bi morali biti prvi v aktivnem udejstvovanju v družbi, pa smo prepogosto žal tisti, ki leno sedimo v Šumiju, sanjamo o tem, kako bi lahko spremenili svet in jamramo nad goro problemov, ki se zdijo nerešljivi.

Morda se vam, zazrtim v modrino neba po dnevu, ko počivate od nočne doze Cirkusa, ne sanja, kaj bi sploh lahko bilo narobe. Ne pomislite, da bi ŠOS lahko prav zares zastopala interese študentov. Lahko bi vas vprašala, kaj res želite, da počne, lahko bi skrbela za vaše dodatno izobraževanje, uredila sistem široko dostopnih ugodnih športnih aktivnosti, sistemsko reševala vaše probleme s študentskim bivanjem, pridobitvijo štipendije, prevozi, organizirala tečaje jezikov, ki se jih sicer zaradi vrtoglavih cen ne morete udeležiti, lahko bi organizirala strokovne ekskurzije v tujino, lahko bi v korist študentov uporabila svoj vpliv, lahko bi … opravljala svoje delo. Ker zato obstaja.

Tako pa pljuskajo le afere, tragikomična banalnost se kaže v nesmiselnih dogodkih, smešnih predlogih zakonov, nesposobnosti sledenja sprejemanju zakonodaji, ki zadeva študente,  pa tudi v pasivnosti in ohranjanju statusa quo. Sestava Študentskega zbora se sploh ne spreminja, ker na volitvah, ki se jih nihče ne udeležuje, vedno znova izvolimo koalicijo z Orbanovo večino, ki jo sicer očitno vztrajno podpiramo, naredi pa nič.

Po letih spremljanja smradu iz te greznice sama verjamem, da je študentom – razen svetlih izjem – takšno stanje v resnici všeč. Opustila sem iluzije o tem, da si v resnici želimo zahtevnega in kvalitetnega študija, transparentnosti pri porabi našega denarja in zahtevanja najmanj tolikšne pravičnosti in higiene, da študentski funkcionarji ne bodo imeli več plač, višjih od najvišjih funkcionarjev vlade ter da v študentskih organizacijah ne bodo več sedeli pravnomočno obsojeni in staroste tik pred abrahamom.

Nove volitve so pred vrati. Družboslovci bi morali biti prvi v aktivnem udejstvovanju v družbi, pa smo prepogosto žal tisti, ki leno sedimo v Šumiju, sanjamo o tem, kako bi lahko spremenili svet in jamramo nad goro problemov, ki se zdijo nerešljivi. Ni le zlajnana floskula, da smo mladi še posebej generacija, ki jo bodo zaznamovale odločitve izvoljenih. A nam je všeč, kakor je. Vseeno nam je. Zadovoljni smo, ko vsake toliko prejmemo bombonček, da smo tiho. Tako v odnosu do študentskih organizacij kot tudi v odnosu državne politike do mladih. Niti ne opazimo, da nam leta kradejo naš denar, medtem pa je med študenti vse več revščine, vse bolj smo socialni problem, študij je vreden vse manj, država zanj nameni vse manj denarja, standardi padajo. Mi pa smo vse bolj vdani v usodo.

Dlje kot bo trajalo, da prerastemo pasivnost in pretvarjanje, da je vse v najlepšem redu in dlje, ko bo trajalo, da uvidimo, da brez akcije ni reakcije – dlje bo ta naš študentski vlak brzel v prepad. Verjetno bomo v tem času veselo sedeli na njem in opazovali, kako nizko je možno pasti.

Be the first to comment on "Kako porazen mora biti odnos študentskih organizacij in države do študentov, da nam bo nehalo biti vseeno?"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*