Kakšno bo kakovostno novinarstvo jutri?

Foto: osebni arhiv

Intervju z doc. dr. Jožetom Vogrincem

Meta Gantar

V času, ko so fake news hit, ko se zdi, da je medij lahko že vsak potiskan papir in vsaka spletna stran, tudi če služi le politični propagandi in blatenju političnih nasprotnikov, novinar pa kdorkoli, ki je sposoben produkcije novice, tudi če z lažnim imenom in priimkom ter s spleta sneto fotografijo – ali celo brez obličja in identitete –, smo nekaj novinarskih rekli s sociologom, strokovnjakom za medije in javnost ter intelektualcem, ki je bil med drugim tudi urednik Tribune, Radia Študent in kolumnist Mladine.

V komunizmu je nasprotoval cenzuri, podpiral avtonomne organizacije na ljubljanski Filozofski fakulteti in bil med ustanovnimi podpisniki Odbora za varstvo človekovih pravic. Danes se raziskovalno ukvarja predvsem z vlogo medijev in komunikacije v družbeni reprodukciji, v času, ko se je treba spoprijeti z izzivom radikalnih družbenih sprememb.

Mladi tradicionalnih medijev ne spremljajo več v veliki meri, naklade časopisov pa iz leta v leto padajo. Bi se morali novinarji bolj prilagajati na spremembe v medijih, glede na to, da ljudje vse bolj pogosto do novic dostopamo kar prek družbenih omrežij, kot sta Facebook in Twitter?

Časopisno novinarstvo kot vir klasičnega novinarstva se je začelo z izumom telegrafa. Tedaj je novico na daleč lahko sporočil vsakdo, da pa je iz novice nastala informacija za publiko, pa je bil potreben cel splet institucij, tehnologij in kulturnih form. Se pravi, novinarji in uredniki so iz tega naredili uporabno informacijo, kajti informacija mora biti za tisto publiko, ki jo uporablja, kontekstualizirana.

Da neko informacijo sploh zaznamo, moramo imeti občutek, da nas povedano zadeva in utegne vplivati na naše odločitve in življenje. Problem danes pa je, da smo s pomočjo osebnih računalnikov in zlasti telefonov lahko v slehernem trenutku interaktivni z različnimi avatarji – ki so lahko tako ljudje kot tudi institucije in programi. To pomeni, da je vsakdo lahko vir informacij, ki jih bo uporabljal nekdo čisto drug. Hkrati pa moramo upoštevati, da danes vsakič, ko komuniciramo kot uporabniki medijev, tudi smo komunicirani. Torej podatke o nas nekdo neposredno izkorišča, uporablja, prodaja za najrazličnejše družbene namene, o katerih mi nič ne vemo. Ti so lahko politična kontrola ali pa običajnejše – poskus, da nam prodajo določeno zadevo.

Še vedno pa obstaja en razred informacij, ki nam omogoča, da odgovorno delujemo kot člani družbe. Da lahko politično razmišljamo in politično odločamo v najširšem smislu: od lokalnega zavedanja, da nekdo onesnažuje potok, pa vse do globalnega nivoja. Za to bomo vedno potrebovali ljudi, ki so na tem področju strokovnjaki. Novinarji in uredniki so odgovorni za druge ljudi. Ta poklic se spreminja skupaj z družbo in mediji, izginil pa ne bo. Prej nasprotno; po njem bodo vse večje potrebe.

Zakaj potem nekateri mediji delujejo, kot da je njihova publika neumna bi morali imeti mediji drugačen pristop do svojih občinstev?

Jaz vidim problem v tem, da je danes informiranje tako v javnih kot v zasebnih medijih nekaj, kar zanima le del publike. Na javni televiziji mislijo, da je njihova publika stara in ji morajo prodajati zdravila, zavarovanja in podobne zadeve. In da morajo poročati o naravnih nesrečah in bolnicah. To je strel v glavo, ki si ga daje javna televizija sama. Svojo publiko razume kot nišo za trenutne oglaševalce, namesto da bi se držala svoje dolžnosti in se vprašala, kaj pa moramo mi storiti, da bomo pritegnili različne družbene skupine, ki bi jih morali naslavljati.

Bi tradicionalni mediji lahko izumrli?

Za odgovor na to vprašanje se moram še malo vrniti nazaj. V sodobnih dominantnih medijih je informiranje popolnoma podrejeno komercialnim razlogom. Kar pomeni, da gre za navidezno informiranje, ki nas ne oboroži v zadostni meri, da bi se lahko odločali. Pri tem ne gre le za to, o čem se poroča, temveč tudi, kako se poroča. Ker tudi, ko novinarji poročajo o slovenskih politikih ali gospodarstvenikih, poročajo kot o škandalih. Pri tem se moramo mi gledalci odločiti, kdo nam je bolj simpatičen, kdo laže, kdo govori resnico, kdo je etičen, kdo ni …

Oprostite, ampak to so sicer skrbi, ki jih ima gledalec telenovele s kom se bo identificiral. To, da vem, ali je nekdo pošten ali ne, mi ne omogoča, da bi se lahko odločil o tem, ali je njegova politika smiselna za slovenski razvoj ali ne. Za to bi moral imeti neke druge podatke, ki pa jih prejmem izjemno redko, zelo površno, že niti ne v informativnih oddajah, temveč v nekaj redkih izbranih oddajah – pa še v teh novinarji in uredniki nimajo zadostnega znanja in pojma o tem, kdo bi morali biti njihovi sogovorniki.

Kajti vajeni so, da imajo opravka z lokalnimi, mestnimi ali nacionalnimi političnimi avtoritetami, ne vključujejo pa znanstvenih avtoritet. Te poznajo tisti, ki poznajo neko področje dobro, za to pa se novinarjev na žalost ne usposablja in se jih niti ne more. Mislim, da tradicionalni mediji ne bodo izumrli, bi jih pa bilo treba vzpostaviti na novo. Menim, da mediji v papirnati obliki ne bodo obstali, temveč se bodo preselili v interaktivno obliko.

Ideja izobraževati diplomirane novinarje je nesmisel.

Kako bi se morali po vašem mnenju novinarji in občinstvo prilagajati tem spremembam?

Mislim, da se veliko novinarjev potrebe po spremembi zaveda, a ne morejo delati kakovostno, ker morajo preživeti iz dneva v dan.

Mediji so, kakršni so zaradi lastniške strukture in zaradi funkcije, ki jo v družbi imajo. Mislim, da nam bodo internetne platforme pokazale, kakšni bi novi informativni mediji morali biti. Pri tem se mi zdi povsem drugotnega pomena, ali gre za zasebni ali javni medij, ali za radio, televizijo, časopis ali kaj drugega – vsi so v istem položaju. Tudi nekdo, ki začne z bloga ali neke spletne strani, lahko sčasoma ustvari nov kakovosten informativen medij.

Bi na to lahko ob vse več uporabniško generirane vsebine vplivalo tudi občinstvo?

Seveda. Moramo se zavedati, da je danes že vsakdo naslovnik in pošiljatelj sporočil, praktično kdor koli lahko, če hoče, postane proizvajalec sporočil, ki so namenjena množici drugih. Ali so obstoječe oblike izobraževanja novinarjev take, da jim omogočajo, da bi se prilagajali temu? Mislim, da ne – oziroma premalo.

Dejal bom nekaj, kar bo med študenti novinarstva nepopularno, še bolj pa med profesorji: mislim, da je ideja izobraževati diplomirane novinarje nesmisel. Zakaj? Ker neke stvari in veščine učijo, kot da je to težka znanost, prodajajo recepte za delo, ki jih ne morete takoj v praksi preizkusiti, in ko se nekaterim posreči, da pišejo za prave medije, jih učijo vsega od začetka – kot da nikoli tega še niso slišali ali se učili.

V trenutku, ko v medijih začnete streči pričakovanjem, bojaznim in željam ljudi, ko vas ne zanima več resnica, temveč le to, čemu občinstvo verjame, takrat imate ‘fake news’.

Kako vidite novinarstvo v prihodnosti? Kakšno bo, za koga bomo delali?

Bojim se, da za tisto pravo novinarstvo ne bo več veliko prostora, si pa želim, da bi bilo drugače. Če pogledamo, kaj so Twitter in socialna omrežja – so naprave za redistribucijo informacij, ampak v kakšni obliki? V obliki stališč, ki že ustrezajo tipom in predsodkom, ki jih ljudje imajo. Vseeno je, ali berete komentarje klasičnega časopisa v elektronski obliki ali berete blog ali pa socialna omrežja. V vseh teh primerih se je funkcija mnenjskega voditelja izničila. Tisto, čemur bi lahko rekli javna sfera – to ne obstaja več. Mukoma si jo sestavljamo tako, da sledimo različnim socialnim omrežjem, specializiranim ali alternativnim medijem, ker samo s pomočjo teh si lahko ustvarimo stališča do tega, kar nam mediji povedo, oziroma do tega, česar ne povedo.

Zdi se mi verjetno, da bodo nezadovoljni novinarji in uredniki sami začeli delati drugačne medije. Na taki komercialni osnovi, kot so današnji mediji, tega ni mogoče napraviti. Če tukaj ne bomo nečesa naredili, je ogrožen obstoj družbe, kakršno poznamo.

Foto: Anže Simončič

Dandanes vse dobimo na pladnju, ni treba iskati novic in raziskovati, malo samoiniciative je, da bi iskali boljše novice. Kako pa se bodo občinstva spremenila, kakšni so trendi?

Mislim, da je za primerjavo dobro pogledati v čase sedemdesetih let. Kontekst poročanja je bil podoben na vzhodu in zahodu. O novicah, ki so bile več kot lokalne, so poročali nacionalni mediji, a vsi na enak način, predvsem je šlo za zrcaljenje vsebin, ki so zanimale politične elite, ljudje so se tako pogovarjali o istih stvareh, tudi če so o njih različno razmišljali.

Danes se nam je z množico informacij paradoksalno zgodilo to, da je enotna medijska publika popolnoma razpadla. V sedemdesetih je bil potreben le občutek, da smo informirani, da smo vedeli, ali bo mir ali bo vojna, danes pa imamo le še občutek, da dobimo koristne informacije. Razpadlo pa je polje skupnega. Namesto tega imamo socialna omrežja, ki delujejo na potrjevanju in zavračanju pričakovanj. Ljudje delijo najbolj senzacionalna sporočila, pri katerih gre za kup psiholoških trikov, s katerimi sami sebe vržemo na finto, da v resnici krepimo svoje bojazni, želje in pričakovanja.

Na novo je treba vzpostaviti možnost, da ljudje kritično mislijo in se smotrno odločajo.

Govorimo o fake newsu; to so novice, ki ustrežejo pričakovanjem ljudi. Izmisliti si nek dogodek in medijsko učinkovito lagati je mogoče le takrat, ko ljudem sporočite natančno to, kar želijo slišati. Fake news kažejo odnos med starimi, dominantnimi mediji, ki že desetletja poročajo na enak način in jim ljudje ne verjamejo več, in socialnimi omrežji, ki jim verjamejo. V trenutku, ko v medijih začnete streči pričakovanjem, bojaznim in željam ljudi, ko vas ne zanima več resnica, temveč le to, čemu občinstvo verjame, takrat imate fake news. Problem je, da so ljudje bolj pripravljeni verjeti lažnim vestem kot pa resničnim. A tako stanje ne more trajati – ljudje si ne želimo, da bi nas ves čas varali. Morali bomo postati bolj medijsko pismeni.

Čas, ko so ljudje naivno verjeli medijem, je mimo. Prej nasprotno; odnos povprečnega uporabnika do informativnih medijev je, da mediji lažejo in jim zato ne gre verjeti. Tako smo hkrati sofisticirani in strahovito naivni pri veri v družbene medije. Novinar tako lahko ustvarja le informacije za publiko, ki mu verjame, a jih mora utemeljiti in argumentirati.

Kako povrniti zaupanje publike? In kako jo pritegniti?

Predvsem bi morali imeti kredibilni mediji lastne agende, ki bi bile tudi razvrščene drugače. Neka vest, ki se tiče ohranjanja zdravja našega planeta, se v dominantnih medijih danes pojavi samo, če se zgodi kakšna velika nesreča, kriminal ali kakšen velik politični preobrat. Če bodo pa poginile ribe v nekem lokalnem potoku, boste to izvedeli v črni kroniki. Dominantni mediji stvari danes ne povezujejo več, ne vključujejo dovolj kritičnih premislekov strokovnjakov.

Tisto, kar je naloga prihodnjega alternativnega medija, je na novo sestaviti več javnosti, ki tvorijo eno javnost. Na novo je treba vzpostaviti možnost, da ljudje kritično mislijo in se smotrno odločajo, ter agende postaviti iz temeljnih človeških problemov (iz osebnega življenja).

Problem je, da so ljudje v mnogih težavah. In namesto, da bi jim ponudili solidarnost, jim dominantni mediji v najboljšem primeru ponudijo servis, ki ga morate plačati. Potrebni so tudi novi načini poročanja, ogovarjanja in razmišljanja, da bi resnične probleme res videli kot skupne probleme.

Katere so kvalitete slovenskega novinarstva, kaj bi lahko pohvalili?

V Sloveniji je na različnih ravneh v medijih veliko dobrih posameznikov. V lokalnem okolju dnevno delajo na novicah, ki so za ljudi zanimive in jih zadevajo – npr. v kakšni vročini delajo delavci na vipavski avtocesti. Kriteriji novinarja niso neki vnaprej postavljeni pogoji ali merila pomembnosti. Nujna je zavest, da morajo informativni mediji služiti skupnosti. Zato je temeljna kvaliteta novinarja, da stvari opazi in jih pove, reševati pa jih morajo drugi.

Menim, da mediji novinarje danes postavljajo v to nehvaležno vlogo, da poročajo o stvareh, o katerih sami dovolj ne vedo. In predvsem, da jih postavljajo v pozicijo, ko morajo to narediti takoj. In to ima še eno drugo nevarnost – PR –; da novinar postane odvisen od vira novic. Zato pravim, da je treba nekaj dolgo in podrobno raziskovati, da se poučiš o stvari in poveš zgodbo, ko imaš dovolj trdne dokaze za to in ko s to zgodbo lahko vplivaš na stvari. T. i. raziskovalno novinarstvo ima v Sloveniji pogosto sporno nalogo. Mnogokrat morajo delovati z ljudmi s posebnimi interesi, pa so to lahko stranke ali podjetja, ki lansirajo neko novico prek medija ali novinarja v trenutku, ko to nekim interesom ustreza.  

Bi morali regulirati, kdo je lahko novinar?

Ne, so nekateri poklici, kjer se ljudi deli na profesionalce in amaterje. Novinar ni tak poklic. Če bi poskušali take filtre napraviti, bi bili ti ideološki, politični ali stvar zasebnih interesov. Dobili bi ceh, ki ovira svobodo informiranja, namesto, da jo ustvarja. Ni naključje, da imajo novinarji etične kodekse in častna razsodišča. Strinjam se, da so znotraj nekega poklica norme, kdo je dober ali slab, boljši ali slabši. Te norme se poskuša krepiti s sistemi nagrad in kazni, pa tudi prek izobraževanja samih sebe. Kolikor hitro bi to poskušali pravno regulirati, bi imeli nasprotne učinke od pričakovanih. Potrebo, zakaj nekateri menijo, da bi bilo licenciranje dobro, razumem, ampak mislim, da bi to prineslo več slabih posledic kot dobrih. Tisto, kar zastruplja odnose znotraj kolektiva, je prej to, da lastniki komercialnih medijev delajo temeljno razliko med prekarci in redno zaposlenimi.

Kako naj novinar ob začetku novinarskega dela pogleda na odnos med občinstvi in mediji, ko se njegova pot šele začenja? Kaj so vaši nasveti, popotnice?

Največ sem se naučil, ko sem nekaj časa svobodno delal kot novinar na Radiu Študent. Kot urednik sem sovražil nedeljske sestanke, kjer smo razpravljali o tem, kaj je kdo naredil prav, kaj narobe. Ker smo imeli različne okuse, smo se morali o tem pogovarjati, razmišljati in svoje ideje čim bolj natančno artikulirati ter tako najti skupno točko. Kako pride novinar do tega? Razmišljati mora o celotnem sklopu: medij – lastniki – interesi – delovno okolje jaz (novinar) – publika.

Ni mi všeč način, na katerega se mlade novinarje uvaja v delo. Najprej jih obravnavajo, kot da ničesar ne vedo in jih dobesedno zatolčejo. Pristanejo v nemogoči situaciji, ko morajo uganiti okus svojega urednika. Manjka pa resna debata o tem, zakaj nekaj ja, nekaj drugega ne. Mlad novinar je tako prisiljen ponotranjiti neko ideologijo. Potem pa so tudi rutine novinarstva tiste, ki onemogočajo pogled na to, kako občinstvo gleda na nekaj in kaj potrebuje. Uredniki morajo naglas utemeljiti svoje kriterije in se z novinarji čim več pogovarjati.

Be the first to comment on "Kakšno bo kakovostno novinarstvo jutri?"

Leave a comment

Your email address will not be published.


*